Zapornica na Ljubljanici

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ljubljana - Vodna zapornica
Zapornica na Ljubljanici
pogled gorvodno proti zahodu
Zemljevid centra Ljubljane
Zemljevid centra Ljubljane
Lega na zemljevidu centra Ljubljane
Lega četrt Poljane
Mestna občina Ljubljana
Koordinati 46.050333°N 14.518139°E / 46.050333°N 14.518139°E / 46.050333; 14.518139Koordinati: 46.050333°N 14.518139°E / 46.050333°N 14.518139°E / 46.050333; 14.518139
Zgrajeno 1944
Zgradil Matko Curk
Arhitekt Jože Plečnik
RKD št. 402 (opis enote)[1]
Razglasitev NSDP 18. julij 2009

Zapornica na Ljubljanici je monumentalna vodna zapornica, ki stoji na koncu reguliranega korita Ljubljanice, med Poljanskim nasipom in Vrazovim trgom v bližini cukrarne vzhodno od stare Ljubljane. Služi za uravnavanje vodostaja Ljubljanice v središču Ljubljane. V bližini prečkata Ljubljanico še novi Fabianijev most (gorvodno) in Šempetrski most (dolvodno).

Zgrajena je bila leta 1944 po načrtih Jožeta Plečnika, ki si jo je zamislil kot simbolični zaključek mestnega središča in slovo Ljubljanici, pa tudi kot povezovalni element med promenadama v smeri proti mestu. Trije stolpi, ki jih povezuje brv za pešce, skrivajo mehanizem zapornice, vse skupaj pa sloni na mogočnem stebrovju. Zaradi monumentalne zasnove jo nekateri označujejo kar za slavolok.

Plečnik si je poleg zapornice zamislil tudi vodni pristan in manjšo elektrarno za potrebe bližnje bolnice, ki pa na koncu nista bila realizirana. Projekt po Plečnikovem načrtu iz leta 1939 so z velikimi težavami izpeljali šele med drugo svetovno vojno leta 1944, pod vodstvom stavbenika Matka Curka. Danes ima v sklopu Plečnikove zapuščine status kulturnega spomenika državnega pomena.

Opis[uredi | uredi kodo]

Arhitektura zapornice je zasnovana tako, da jez sestavljajo trije armiranobetonski oporniki - piloni - širine 2,4 m, med njimi sta pretočni polji širine 12,25 m, ki ju zapirata dva para zapornic: par je sestavljen iz spodnje kotalne in zgornje drsne zapornice. Nivo prelivnega praga je na koti 281,41 m nadmorske višine.

Opornika sta obložena s kamnito oblogo, vse skupaj pa spominja na arhitekturo templjev. Krasijo ju na eni strani stebri z dorskimi kapiteli z nekakšnimi etruščanskimi posodami, izklesanimi z zmajevimi glavami, na drugi strani pa stebri z jonskimi kapiteli s stiliziranimi človeškimi glavami, ki nosijo brv čez reko. Ostrešje opornikov je poudarjeno z okrasnim vencem.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 402". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]