Grad Rajhenburg
- Za spodnji brestaniški grad glej Grad Turn (Brestanica).
| Grad Rajhenburg | |
|---|---|
 Grad Rajhenburg, oktober 2013 | |
  Grad Rajhenburg Geografska lega: Grad Rajhenburg, Slovenija | |
| Lega | Brestanica Mestna občina Krško |
| Koordinati | 45°59′20″N 15°27′58″E / 45.98889°N 15.46611°EKoordinati: 45°59′20″N 15°27′58″E / 45.98889°N 15.46611°E |
| Uradno ime: Brestanica - Grad Rajhenburg | |
| Razglasitev | 6. oktober 1999 |
| evid. št. | 46[1] |
Grad Rajhenburg, tudi grad Brestanica, stoji v Brestanici nad sotočjem rek Brestanice in Save.
Grad je gotovo stal že zelo zgodaj, vendar pa je listina z dne 29. septembra 895, ki je dolgo veljala za prvo omembo gradu, grad pa zaradi nje najstarejši v Sloveniji, bila v raziskavah spoznana za ponaredek.[2] Ta grad je bil uničen v času ogrskih vpadov na področje Posavja. Po letu 1126 je salzburški nadškof Konrad I. znova pozidal grad, ki je bil kot »Reichenburch« prvič omenjen leta 1309. Rodbina Reichenburških je grad upravljala med leti 1141 (prva omenjena lastnika sta bila Oton in Rajnbert Reichenburg) in 1570, ko je s smrtjo Hansa Rajnprehta rodbina izumrla. Med letoma 1469 in 1480 je bil grad tarča turških napadov. Dediči rodbine Reichenburg so bili njihovi sorodniki Welzerji. Med letoma 1515 in 1573 so grad zasedli kmečki uporniki. Welzerji so se jim med hrvaško-slovenskim kmečkim puntom leta 1573 odkupili, ker so jih s podpirali z živili. Tako so grad dobili nazaj. Nadaljnji lastniki so bili: od leta 1579 - baron Volkart Eghk, Alexander Paradaiser (od 1591), Franz Gall pl. Gallenstein (od okoli 1600) baron Vid-Jakob Moscon (1639), baron Leopold Curti, Karl Reising, grof Hanibal Heister, med leti 1721 in 1802 pa grofje Attemsi. Za njimi se je izmenjalo še 5 lastnikov, preden je leta 1884 grad in posestvo kupil Gabriel Giraud, redovnik iz Lyona, in ga prepustil v upravljanje francoskim trapistom. Ti so grad spremenili v Samostan Marijinega odrešenja in ostali v njem do 2. svetovne vojne. Med vojno je bil v njem center za slovenske izgnance, po vojni ženski zapor, danes pa je v njem Muzej slovenskih izgnancev. Ob denacionalizaciji so trapisti grad in posestva prepustili slovenski Rimokatoliški cerkvi, že pred vojno pa so mnogim prebivalcem Brestanice podarili posesti. V obnovu gradu je krška občina vložila 5 milijonov evrov. Grad je bil pripravljen za obiskovalce do konca leta 2012.[3]
Viri in sklici[uredi | uredi kodo]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
