Vladimir Štoviček

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vladimir Štoviček
Rojstvo 26. junij 1896({{padleft:1896|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})
Smrt 11. december 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (93 let)
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Poklic kipar

Vladimir Štoviček (Stovicek), kipar, medaljer, * 26. junij 1896, Boštanj, Slovenija, † 11. december 1989, Krško.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Rodil se je 26. junija 1896 v Boštanju pri Sevnici, kot najstarejši sin očetu Karlu in materi Vlasti, roj. Sochor, ki sta imela skupaj šest otrok. Družina se je zaradi očetovega dela ustalila v pristavi turnske graščine v Leskovcu pri Krškem kamor se je preselila iz češkega Tabora. Po končani krški meščanski šoli (1908) se je vpisal na Umetno-obrtno šolo v Ljubljani, kjer ga je dokončno pritegnilo kiparstvo, tudi po zaslugi prof. Alojza Repiča.

Po končani šoli je odšel v Prago, kjer je sprva opravljal pomočniška dela v ateljeju Rodinovega učenca Josefa Maratka, Stanislava Sucharda in Jana Štruse. Občudoval je predvsem slednjega in zato je na svojo veliko zadovoljstvo v povojnem letu 1919 pod njegovim vodstvom in pod vodstvom medaljerja Otokarja Španjela pričel s študijem na sloviti praški umetnostni akademiji. Tedaj so tam študirali tudi Božidar Jakac, Tone Kralj, Veno Pilon, G. A. Kos idr.

O uspešnosti med študijem priča nagrada, ki jo je prejel za študijske uspehe (1922), še bolj pa častno priznanje Akademije upodabljajočih umetnosti v Pragi. Po diplomi se je vrnil domov, ustvarjal, razstavljal, a bil z mislimi že v Parizu, kamor je naposled odpotoval leta 1926. V južnem Parizu je najel atelje, a je lastno ustvarjanje moral zamenjati za, sprva, delo v opekarni, nato za kratek čas v tovarni stilnega pohištva, kjer je rezbaril ornamentiko. Zatem je dobil priložnost zaposlitve v italjanski kamnoseški delavnici, kjer je punktiral in klesal nekaj portretov za Versailles. V tem času je delal tudi za Antoina Bourdella in pomagal pri izdelavi slavne Alzaške Madone. Leta 1927 se je pariški javnosti predstavil z razstavo skupaj s slikarjem Antejem Trstenjakom, leta 1929 sodeloval z Raymondom Delamarre-om, razstavljal tudi v Salon des Artistes francis, sodeloval na kolektivni razstavi Salon international de la medaille, kar mu je prinesno častno priznanje Mention honorable na natečaju pariške Kovnice za novce. Ta uspeh v močni konkurenci je odmeval tudi v slovenskih kulturnih krogih, kamor se je vrnil leta 1931.

Uredil si je atelje, kjer je ustvarjal po naročilih, največkrat je dobil portretna naročila za plakete in medalje, redkeje je dobival javna naročila, plastiki se je posvečal za lastno veselje. Leta 1933 se je prvič poročil s Slavo Vidmarjevo in rodila se je hčerka Vladka. Leta 1954 mu je žena umrla, v drugo se je poročil leta 1963 z Ljudmilo Vrbovšek, rodila sta je jima hčerki Tanja in Dušanka. Živel je skoraj neopazno. Njegovo umetniško delovanje je bilo bolj vezano na Leskovec in Zagreb, kot na Ljubljano, od koder je dobival naročila šele v petdesetih letih.

Televizija Slovenije je na filmski trak, še v času njegovega življenja, zabeležila mistično podobo umetnika, ki mu je bil skozi vsa obdobja ustvarjanja vselej bližji realizem, pogosto s pridihom romantike, čeprav je bil čas njegovih najbolj plodnih let, čas ekspresionizma in kasnejšega impresionizma. Trikratni nominiranec za Prešernovo nagrado je umrl 11. decembra 1989, v visoki starosti 93 let.

Pri svojih osemdesetih letih (1976) je z darilno listino umetnik občini Krško podaril vsa dela iz zasebne umetniške zbirke skupaj z ateljejem poleg hiše. Zdi se da občina nikoli ni dojela veličine podarjenega, saj obstaja, sicer urejena, stalna razstava njegovih del šele od leta 2010 in obsega le peščico od skupno več kot 1000 podarjenih del.

Dela[uredi | uredi kodo]

Medalje

Primoža Trubarja (1951) bron, Ivan Cankar (1925) patin. Mavec, Jehanne Leloup (1931) mavec, Avtoportret (1937) bron, Dr. France Prešeren (1974) bron, Akademik Božidar Jakac (1968) bron, Jože Plečnik (1951) bron zanjo je prejel mednarodno nagrado na Dunaju, Simon Jenko (1969) bron, Janez Mencinger (1972) bron, Oton Župančič bron, Dr. Fran Ramovž (1950) bron, Matija Gubec (1973) bron, Fatma (1961) bron, Youssef Greiss (1961) bron, Jaro Hilbert (1961) bron,, Arna (1980) bron, Avtoportret Vladimir Štoviček (1976) bron,

Plastika

Dr. Mihajlo Rostohar (1958) bron stoji pred Univerzo v Ljubljani, Spomenik Janezu Vajkadu Valvasorju (1966) bron stoji pred Valvasorjevo knjižnico v Krškem, Pri celjenju viter (1922) bron, Žanjica (1921) bron, Žena z otrokom (1922) bron, Plesalka (1923) bron, Sramežljiva (1924) bron, Plesalca (1933) bron, Plesalca (1933)bron, Ležeča (1933) les, Torzo (1933) bron, Jutro (1941) marmor, Hči trgovca Mayerja (1940) marmor, Študija zaspanca (1943) kamen, Jaroslav Štoviček (1954)bron, Portret Marjetke (1956) bron, Družina (1932) bron, Tatjana, mama, Duška (1976) bron, Ljudmila Štoviček (1978) bron, Kotalkarica (1958) bron, Sokol (1939) kamen.


Nekaj citatov o umetniku[uredi | uredi kodo]

Črke so za Štovičkovo medaljo ena poglavitnih likovnih in kompozicijskih sestavin. Obvezna oblika pravokotnika ali kroga, v profil zasukana glava upodobljenca, redkeje v polprofil ali v en face in k tej pridano še besedilo ali geslo, ima svoje upravičeno mesto v prečiščenih merah ali zakonih kompozicije.

——Drago Komelj, 1966

Mogoče je mojster Štoviček med obiskom v Egiptu spoznal, da so nekatere njegovih stilnih rešitev poznali že tudi davni kiparji starega Egipta. Morda so ti prav tako ustvarjali v molku in odmaknjenosti kakor mojster iz Leskovca in govorili svetu bolj s svojim delom kot z besedo?

——Emilijan Cevc

Vladimir Štoviček je prerasel slovenski okvir, saj njegovi dosežki segajo v sam vrh jugoslovanske kiparske umetnosti. Brez njegovega deleža, bi bila naša, jugoslovanska umetnost, posebno na področju medaljerstva, siromašnejša in manj znana svetu.

——Gustav Krklec

Kritika je dala Štovičku priznanje kotnestorju našega medaljerstva za njegov medaljerski izborni portretni opus, v katerem je ovekovečil vrsto pomembnih slovenskih in hrvaških umetnikov, književnikov, akademikov, kulturnih, javnih, ter političnih delavcev.

——J. Vrtačnik Lorber

Medalje v njegovih zgodnjih letih so nežne, krhke šele svetloba jih oživi v reliefno plastiko. Relief postaja šele s časom vse krepkejši, vendar pa tu in tam še vedno zveni mehka melodija zgodnjih let, posebno na dekliških ali ženskih portretih.

——Drago Komelj 1966

Toda v naši zavesti ostaja vselej predvsem mojster medalje in plakete, mojster portretov v reliefu, v tisti tako zahtevni in hkrtati tako bogati kiparski oblikovalni tehniki, v kateri slutimo draž tisočletnega izročila in hkrati uživamo svežino še toplih, ustvarjalnih prstnih odtisov.

——Janez Mesesnel 1981

Mladega Štovička pa se že v študijskih letih v Pragi nova gibanja niso dotaknila. Blizu mu je bilo češko kiparstvo, njegov realizem in romantično obarvana zgodovinska tematika.

——J. Vrtačnik Lorber

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]