Grad Kunšperk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grad Kunšperk
Razvaline gradu Kunšperk, pogled iz Kumrovca na Hrvaškem
Razvaline gradu Kunšperk, pogled iz Kumrovca na Hrvaškem
Lega Kunšperk
Občina Bistrica ob Sotli
Koordinati 46°3′24.56″N 15°41′37.43″E / 46.0568222°N 15.6937306°E / 46.0568222; 15.6937306Koordinati: 46°3′24.56″N 15°41′37.43″E / 46.0568222°N 15.6937306°E / 46.0568222; 15.6937306
Uradno ime: Kunšperk - Grad
Razglasitev 13. oktober 1990
evid. št. 4624[1]
Grad Kunšperk is located in Slovenija
Grad Kunšperk
Geografska lega: Grad Kunšperk, Slovenija
Georg Matthäus Vischer, Kunšperk; v: Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681. Na nasprotnem hribu mejne reke Sotla stoji Cesargrad. Pod gradom Kunšperk je vidna zdaj že nekdanja cerkev svetega Jakoba v trgu, od katere pelje grajska cesta mimo ravnotako nekdanje cerkve svete Marjete do gradu Bizeljsko. Slednji se nahaja onstran Orliškega pogorja in ni več viden. Od Kunšperka je oddaljen 1,9 kilometra.

Grad Kunšperk (nemško Königsberg je »Kraljevi hrib«) je grad, katerega mogočne ruševine še danes stojijo na skalni polici nad trgom Kunšperk v Občini Bistrici ob Sotli.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grad Kunšperk je bil pozidan že v začetku 12. stoletja, ko naj bi bil njegov lastnik svobodni gospod Oton Ehrnegg. Listine pričajo, da je leta 1173 krški škof Henrik dal prvotni grad porušiti zaradi spora s Ehrneškimi, ki izvirajo iz Velikovca na Koroškem. Novi grad so pozidali med 1167 in 1174 in upravljali do konca 14. stoletja gospodje Kunšperški, sorodniki gospodov Ptujskih. Gospodje Kunšperški so bili ministeriali krških škofov, ki so to posest grofice Heme Breže-Selške pridobili preko krškega samostana.

Oton, ki je bil pogosto v spremstvu štajerskih mejnih grofov, je umrl kmalu po letu 1185. Krški škof je nato obrambo zaupal njegovemu domnevnemu nečaku Otonu, bratu Friderika s Ptuja. Oton I. je bil tudi eden najuglednejših vitezov na znamenitem turnirju v Brežah leta 1224, ko se je bojeval s samim Ulrikom z Liechtensteina (/.../ dar kom von Kungesperc ein helt /.../). V pesnitvi Vrowen dienest – Aventiure von dem turnay ze Frisach je omenjen kar trikrat. Otonu II. je po letu 1250 kot vodja družine sledil istoimenski sin, Oton III. Po njegovi smrti okoli leta 1270 sta v prvih letih skupaj gospodarila sinova Oton IV. in Friderik. Po Friderikovi smrti okoli leta 1323 je prevzel posle Hans, ki je umrl malo pred letom 1388, po njegovi smrti je posest prevzel sin Andrej, ki je leta 1395 umrl. Z njim so izumrli Kunšperski po moški liniji.

V začetku 13. stoletja so Kunšperški in Ptujski prišli do zelo obsežne alodialne posesti v Zgornji Savinjski dolini, ki so si jo enakomerno porazdelili. Očitno je, da so bili skupni dediči po nekih koroških gospodih. Ptujski so dobili Kacenštajn in ozemlje Žamberka, Kunšperski pa ozemlje kasnejših Hekenberga, Turna in Velenja.

Kunšperški so s svojimi vitezi na gradu gospodovali do leta 1395, ko ga je vitez Andrej izročil Hermanu I. Celjskemu. Takoj po formalni podelitvi Kunšperka Celjskim se je pritožila Andrejeva sestra Agnes, drugič poročena s Henrikom z Ehrenfelsa, ki je kot dedinja grad zahtevala zase. Kunšperk je bil namreč dedni fevd, ki so ga lahko dedovale tudi ženske. Zato ji je škof leta 1397 hočeš nočeš moral podeliti Kunšperk. Verjetno pa se je potem takoj pogodila s Celjskimi in jim prepustila grad, saj se noben Andrejev morebitni dedič po letu 1395 na njem ni več omenjal.

Do leta 1456 je bil grad v lasti Celjskih grofov, nato so ga upravljali krški škofje in pozneje deželnoknežji oskrbniki in zakupniki. Leta 1458 ga je dobil v deželnoknežji fevd Gašper Esenkover, leta 1465 ga kupi krški škof, ki je imel na gradu razne oskrbnike, najdlje rodbino Gall – do leta 1575. Leta 1515 so grad zavzeli in poškodovali uporni kmetje. Leta 1586 je grad in gospoščino kupil Sigmund Tattenbach. Tattenbachi so od 1608 tudi lastniki Bizeljskega gradu. Kot poznejši lastniki se omenjajo: grofica Walburga rojena Tattenbach 1749, M. J. grof Wildenstein 1764, grofica M. Dietrichstein 1803, F. Hirschhofer 1820 in knez Windischgrätz 1858, ki je bizeljsko gospoščino združil s kunšperško. Rodbina Windischgrätz je lastnica gradu do konca druge svetovne vojne. Grad je začel razpadati v 17. stoletju.

Tudi v zvezi s tem gradom je ohranjenih več legend, med katerimi je znana ta, da je kunšperški vitez Kuno z oboroženimi hlapci napadel Cesargrad v soseščini in pobil viteze templarje in grad požgal. Po njegovi nesrečni smrti po zavzetju gradu pa so njegovi oboroženci požgali še grad Kunšperk.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 4624". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ivan Stopar, Gradovi na Slovenskem, Cankarjeva založba, 1987, ISBN 86-361-0280-4
  • Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Kozjanskim in porečjem Save, Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN 961-6057-00-6
  • Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem štajerskem, Slovenska matica Ljubljana, 1977 (COBISS)
  • Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana, 1997
  • Dušan Kos, Vitez in grad, Založba ZRC, Ljubljana, 2005

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]