Grad Pobrežje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grad Pobrežje
Grad Pobrežje
Grad Pobrežje
Lega Pobrežje
Občina Črnomelj
Koordinati 45°31′53.34″N 15°18′42.71″E / 45.5314833°N 15.3118639°E / 45.5314833; 15.3118639Koordinati: 45°31′53.34″N 15°18′42.71″E / 45.5314833°N 15.3118639°E / 45.5314833; 15.3118639
Zgrajeno 1547
Uradno ime: Pobrežje pri Adlešičih - Območje gradu
Razglasitev 12. december 1998
evid. št. 9560[1]
Grad Pobrežje is located in Slovenija
Grad Pobrežje
Geografska lega: Grad Pobrežje, Slovenija
Grad Pobrežje leta 1679
Grad Pobrežje na franciscejskem katastru za Kranjsko, 1823-1869
Grb ustanovitelja gradu, krajišnjiškega poveljnika, namestnika poveljnika v Bihaču, žumberškega glavarja, stotnika senjskih Uskokov in generala Vojne krajine, barona Ivana Lenkoviča.

Grad Pobrežje stoji na strmih pečinah nad reko Kolpo v naselju Pobrežje.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1547 je hrvaški plemič oz. žumberški kapetan Ivan Lenković prišel v last vasi v Beli krajini blizu Dolenjci, ki je bila del posestva Mehovo, ki ga je on kupil. V belokranjskem muzeju v Metliki [2] je shranjen njegov kamniti grb, ki je bil del gradu. Potem, ko je kupil posestvo je tu naselil Uskoke.

Lenković, ki je pozneje postal general vojne krajine, je nato zaprosil takratnega avstrijskega cesarja Ferdinanda I. za graditev gradu v vasi. Le-ta mu je prošnjo leta 1550 odobril. Grad Pobrežje je bil zgrajen leta 1557 kot utrdba za obrambo pred turskimi vpadi. Po graditvi je grad postal glavna obrambna fortifikacija Bele krajine na tem področju. Temu naj bi služilo tudi naselitev Uskokov. Po Stoparjevi knjigi je bil grad poimenovan po nemško Freienturn ( na slikah dostikrat tudi Freyenthurn = »freier Turm« (svobodni stolp), ker ga Turki niso mogli zavzet. Pobrežje naj bi pa pomenilo raj pod brezami.

Leta 1564 je grad kupil Krištof pl. Purgstall (oz. Burgstall) s Krupe. Podedoval ga je njegov sin Adam Purgstall. Kasnejši gospodarji so bili baron Jurij Lenkovič (leta 1599), speti Burgstallovi (1614), grof Andrej Danijel Barbo, Jožef Leopold Bonazzi (1752), grofica Frančiška Auersperg (1773), Alojz Apfalter (1797), Katarina Gall (rojena Gusič), Janez Krištof, Janez Balazar, Jernej in Mihael Monfrienoma. Leta 1904 sta ga kupili metliški hotelir/posestnik Danijel Makar in gradaški poštni mojster Julij Macele (Mazelle). Leta 1914 je prišel v last Zemljiške banke v Pragi, potem v last Antona Zurca in potem v last rodbine Rauch (Petr Rauch je bil oskrbnik na Krupi). [3],[4],[5]

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Lega grada je bila zelo ugodna v srednjeveških časih in zidovi so bili dovolj močni, dokler še ni bilo topov. To se je seveda spremenilo v sodobnih časih. Grad je bil med drugo svetovno vojno dvakrat požgan, nazadnje 22. marca leta 1945. V povojnem času so na žalost damačini iz okolice in posebno iz vasi Adlešiči uporabljali kamenje za obnovo hiš. Zato je do danes ostalo le malo od gradu.

Sedanjost[uredi | uredi kodo]

Danes je grad v bistvu v razvalinah. Eden od bivših stolpov je v stanovanje preurejen in naseljen. Ohranjen je poznogotski portal in tako imenovana Generalija, ki je naseljena. Podoba gradu je ohranjena v predvojnih fotografijah. Nekatere od teh so natiskane v Stoparjevi knjigi, ene lepa črno-belo fotografija pa je na ogled v bifeju kmetijske zadruge v Adlešičih.

Leta 1697 je bila zgrajena še grajska cerkev svetega Florijana, ki pa je danes v ruševinah.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 9560". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  2. ^ http://www.belokranjski-muzej.si/
  3. ^ Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1982
  4. ^ Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji 2, Dolenjska. Knj. 5, Bela krajina, Viharnik, 2004
  5. ^ Ivan Jakič, "Slovenski Gradovi", Leksikon slovenske grajske zapuščine, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1999, str.240-241