Grad Dornberk

Grad Dornberk (nemško Dornberg) (Dorimberg) je stal sredi naselja Tabor pri Dornberku blizu sotočja Vipave in Branice v Vipavski dolini, ki je propadel in opustel že v 17. stoletju, leta 1840 pa so ga podrli in prodali gradbeni material, tako da je od grajskega jedra ostala samo ploščad. Zgradili so ga v začetku 13. stoletja Dornberžani, viteška plemiška družina, ki so bili ministeriali Goriških grofov.

Zgodovina

Leta 1224 je Goriški grof Majnhard II. Volcherju Dornberškemu izročil grad, ki je po dornberški rodbini dobil ime Dornberg. Lastniki pa naj bi postali leta 1232. Vendar je zagotovo na tem mestu obstajal grad ali vsaj dvor že konec 12. stoletja. Grad je bil nato omenjen šele leta 1256, leta 1281 pa se je Oton Dornberški odpovedal gradu v korist Oglejskega patriarha, ki je grad podelil v fevd Rihemberškim vitezom. Verjetno je grad dal zgraditi goriški grof na ozemlju Oglejskega patriarha in ga podelil svojemu ministerialu, kar je lahko razlog, da so ga Dornberški kasneje kot spornega predali Ogleju.

Dornberški vitezi so bili iz Bavarske Frankonije od koder so prišli za upravnike Goriškim grofoma, bili pa so tudi ministeriali Oglejskega patriarha, saj je Volcher posedoval tudi grad v Miljah (Muggia). V listinah že leta 1125 najdemo viteza Bolfrana Dornberga, leta 1201 Heinricusa de Dornberhc, Friderik in Gregor Dornberška sta kot poslanca službovala pri patriarhu Raimundu (1273–74), preden je ta dospel v Furlanijo, Nikolaj in Volcher Dornberška pa sta spremljala grofa Alberta II. Goriškega na konferenco v Čedad (1274). Leonhard in Volrih sta bila v letih 1315 oziroma 1318 namestnika (vicedoma) grofa Henrika II..

V 14. stoletju so bili gradiščani Dornberga vitezi Rihemberški, leta 1347 je omenjen Ulrik Rihemberški. V zameno za glavarstvo v Tolminu so Dornberžani po 1400 celotni fevd v Dornbergu oddali Goriškim grofom. 1407 je grof Henrik IV. Goriški prepustil omenjeni fevd družini grofov Rabatta. Ti na gradu niso živeli ampak v glavnem v Gorici. Po letu 1469 je bil prazen grad spremenjen v tabor, kot pribežališče v času turških vpadov. Okoli gradu je bil zgrajen še dodaten obrambni zid, pa tudi naselje je dobilo ime »Tabor«. Ko so grofje Rabatta izumrli, so leta 1796 razpadajoči grad s posestvom in dornberški mlin kupili grofje Coronini. Občina je leta 1840 prodala ruševine gradu, ker je bilo nevarno, da se zrušijo na hiše. Posest je družina Coronini v začetku 20. stoletja deloma prodala po kosih kmečkim posestnikom, drugo pa je odkupil goriški trgovec Bolafijo.

Viri

• G. D. Della Bona, Sunto storico delle principate Contee di Gorizia e Gradišča, Gorizia 1853, 15–16, 33, 42;
• G. D. Della Bona, Sulle antiche famiglie dei Reifenberg e dei Dornberg nella Contea di Gorizia, Trieste 1854, 15–39; .