Grad Branek

Grad Branek
Grad Branek leta 1907
Lega na zemljevidu Slovenije
Splošni podatki
Tip	grad/dvorec
Lokacija	Ljutomer, Banovci
Koordinati	46°31′8″N 16°7′55″E
Dokončano	16. stoletje
Branoslavci - Grad Branek
Register kulturne dediščine Slovenije
Napačna razglasitev
Lega	Občina Ljutomer
RKD št.	8853 (opis enote)
Razglasitev RNPD	29/3/2002

Grad Branek včasih tudi Malek (nemško Praunegg, Prauneck, Maylegg, Maleck ali Mallegg) je stal na širokem izravnanem pomolu, na obronku Kamenščaka, nad dolino Ščavnice oziroma Murskim poljem, okoli 6 km zahodno od Ljutomerja, med vasema Cezanjevci in Branoslavci. Prvotni grad (ta izraz se uporablja lokalno tradicionalno čeprav je šlo vedno za dvorec), je bil zgrajen v 16. stoletju na temeljih dvora in obrambnega stolpa iz poznega 14. stoletja. Danes je grad Branek skoraj povsem utilitarno oblikovana podkletena enonadstropna dvostanovanjska stavba s hišno številko Branoslavci 23. Na prvi pogled nič ne kaže, da je to ostanek nekdanje ugledne plemiške rezidence in upravnega središča velikega zemljiškega gospostva.

Zgodovina

Srednji vek

O zgodovini in lastnikih gradu Branek imamo iz srednjega veka zelo malo poročil oziroma virov. Branek v srednjeveških dokumentih nikoli ni omenjen kot grad in vse kaže, da na njegovi lokaciji v srednjem veku nikoli ni bilo značilne utrjene srednjeveške grajske stavbe. Po drugi strani je ta lokacija zelo primerljiva z lokacijami, na katerih so po vsem sedanjem slovenskem prostoru v 13. in 14. stoletju gradili značilne poznosrednjeveške plemiške dvore v obliki stolpov, torej tako imenovane stolpaste dvore. Zgodovinar Fran Kovačič je leta 1926 zapisal, da se je Branek razvil iz prvotnega strelskega obrambnega stolpa, enakega tistim pri Gajševcih, v Lukavcih, Noršincih, Babincih, okoli Razkrižja in drugod. Fran Kovačič je razvil tezo, da je grad slovensko ime Branek dobil v davni preteklosti, po branišču ali braniku na tej lokaciji, ki da je okoliškemu prebivalstvu med sovražnimi napadi nudil zavetje. Slovensko ime gradu, ki naj bi pozneje prešlo tudi na bližnjo vas Branoslavci. Druga možna teza je, da je mogoče nastanek Braneka povezati z intenzivno kolonizacijo širšega ljutomerskega območja po letu 1200, ko se je vzhodna meja med Svetim rimskim cesarstvom in madžarskim kraljestvom ustalila vzhodno od poznejše trške naselbine Ljutomer in je salzburška nadškofija pred letom 1242 zgradila grad Ljutomer. Plemiških stolpastih dvorov ne smemo enačiti s strelskimi dvori oziroma t. i. strelci (sagitarii, Schützen). Na območju poznejše slovenske Štajerske so se začeli pojavljati strelski dvori že po letu 1131, po sklenitvi trajnejšega obmejnega miru med salzburškim nadškofom Konradom I. (1106–1147) in madžarskim kraljem Bélo II. (okoli 1110–1141). Na območjih Radgone, Ptuja in Ljutomera in še zlasti na Murskem polju je bilo tovrstnih dvorov v 13. stoletju zelo veliko in z njimi so bili učinkovito zaustavljeni vpadi Madžarov. Nekateri plemiški stolpasti dvori so poleg osnovne upravne vloge imeli tudi vlogo strelskih dvorov. Tovrsten dvor bi v poznem srednjem veku utegnil biti tudi Branek. Na območju Branoslavcev je v deželnoknežjem urbarju iz časa med letoma 1280 in 1295 med strelskimi dvori omenjena curia ze Perchtoldn 1 sch(utzelehn) . Ker za Branek v tistem obdobju ni drugih oprijemljivih podatkov, se zdi smiselno njegov začetek povezovati s tem omenjenim strelskim dvorom. Tisti dvor je ime najbrž dobil, po nekem vitezu Bertoldu, ki ga sicer v uporabljenih pisnih virih ni mogoče zaslediti. Ker za Branek v tistem obdobju ni drugih oprijemljivih podatkov, se zdi smiselno njegov začetek povezovati s tem omenjenim strelskim dvorom.

Več kot sto let kasneje, leta 1431, je avstrijski vojvoda Albert V. vas Branoslavci – Brunigl – skupaj s še nekaterimi drugimi posestvi podelil v fevd Ortolfu Perneškemu ter njegovima bratrancema Viljemu in Juriju Perneškima. Perneški so imeli od tistega leta do 16. stoletja tudi bližnje gospostvo in grad Negova. Takrat so v fevd prejeli tudi domnevni stolpasti dvor na lokaciji poznejšega gradu Branek. Ob glavni stavbi, ki je imela najverjetneje obliko čokatega stolpa, so gotovo stala stranska gospodarska poslopja. Grad in gospostvo je med leti 1453 – 1458 imel v fevdu Viljem Braneški, leta 1494 je bil fevdnik Jernej Braneški zase in za Matjaža in Štefana Braneška.

Leta 1477 naj bi Ljutomer v t. i. ogrski vojni med madžarskim kraljem Matijem Korvinom (1443–1490) in cesarjem Friderikom III. (1415–1493) požgal Korvinov pristaš grof Jurij Zagorski. Vojna, ki je tistega leta izbruhnila, je trajala do leta 1490 in v njej so Korvinove čete zasedle tudi številne gradove na Štajerskem. Leta 1487 so z obleganjem razdejale in zavzele tudi grad Negova, ki je bil v rokah cesarskega vojskovodje Jerneja Perneškega (okoli 1440–1506/1507). Zgolj ugibati je mogoče, ali je bil takrat poškodovan tudi Branek, ki je bil – prav tako kot Negova – v posesti Jerneja Perneškega. Znova so ga pridobili leta 1492. Njegov lastnik Jernej Perneški je umrl leta 1506 brez moških potomcev.

Novi vek

Branek na začetku druge četrtine 16. stoletja ni bil več perneška posest, marveč je prešel – mor-da kot deželnoknežji zakupni fevd – v roke Franca pl. Herbersdorfa (okoli 1490–1566). Leta 1527, ko je za območje Štajerske v zvezi z organizacijo protiosmanske obrambe nastal posebni davčni popis glavarine, sta bila dvor oziroma grad Branek – hof Preuneck, Prawnakh, Pravneckh schlos – in vas Branoslavci – Pravneckh dorff – skupaj s pripadajočo posestjo na območjih Negove, Močne, Ormoža, Obreža, Koga, Jamne, Trnovcev, Radmerja, Branoslavcev in Radoslavcev v rokah Franca pl. Herbersdorfa (Herberstarff ).. Sočasni omembi Braneka kot dvora in kot gradu, kažeta, da so prav v tistem času nekdanji dvor nadomestili z večjim gradom. Vse kaže, da je okoli leta 1527 na temeljih starega obrambnega stolpa Branek Franc pl. Herbersdorf zgradil novi grad. Leta 1540 je bil Branek pomemben utrjen grad in ne zgolj manjši dvor. Podatki o življenju Franca pl. Herbersdorfa nam lahko povedo o nastanku gradu. Franc je bil prvi član te znane štajerske plemiške rodovine, ki se je imenoval po Braneku – Herr auf Praunegg. Bil je član štajerskega deželnega odbora in je zaslovel kot oče 23 otrok. Od leta 1519 oziroma 1520 je bil poročen z Amalijo pl. Waideck (okoli 1500–1542), po njeni smrti pa se je leta 1543 poročil z Elizabeto baronico Herberstein. Po njeni smrti se je na svojem matičnem gradu Herbersdorf v kraju Vsisveti pri Vildonu na avstrijskem Štajerskem leta 1564 poročil še tretjič – tokrat s Katarino pl. Gleispach († 1598). V prvem zakonu se mu je med letoma 1520 in 1542 rodilo kar 14 otrok. V drugem zakonu se mu je med letoma 1543 in 1563 rodilo še devet otrok. Ko je Franc pl. Herbersdorf leta 1566 umrl, so ga pokopali v župnijski cerkvi sv. Jurija v kraju St. Jurij an der Stiefing blizu Wildona, ob njegovih starših in drugi ženi. Franc pl. Herbersdorf (okoli 1490–1566) se je gradnje novega gradu najverjetneje lotil po svoji prvi poroki leta 1519 oziroma 1520. Najverjetneje vse štiri obodne stene sedanje stavbe – vsaj do vrha pritličja, domnevno pa do vrha prvega nadstropja, – lahko datiramo v prvo polovico 16. stoletja. V tisti čas je mogoče smiselno datirati tudi visoki glavni grajski stolp, ki je na omenjenih vedutah iz let 1618 in 1641 upodobljen s štirikapno piramidasto streho. Vse kaže, da je Branek okoli leta 1527 dobil značaj utrjenega gradu in sicer z arhaično zasnovo visokosrednjeveškega regularnega obodnega gradu z dvonadstropno bivalno stavbo v maniri srednjeveških palacijev, visokim štirinadstropnim obrambnim stolpom v maniri srednjeveških bergfridov ter širšim pravokotnim dvoriščem z obodnim obzidjem. Novo obzidje je omogočilo razbremenitev prvotnega dvoriščnega obzidja in gradnjo dveh novih dvonadstropnih stranskih oziroma bočnih bivalnih grajskih traktov na severozahodni in jugovzhodni strani notranjega grajskega dvorišča. Trakta so morda gradili postopno in ju dokončali šele okoli leta 1600, vsekakor pa pred letom 1618. Franc pl. Herbersdorf je tako zasnovani grajski stavbi dal tudi vlogo močnega protestantskega središča oziroma središča protestantizma na vzhodnem Štajerskem. Nasledniki Franca pl. Herbersdorfa so se po Braneku kot plemiči tudi uradno imenovali oziroma nosili naslov Herr auf Praunegg ali Prauneck – gospod na Braneku. Po smrti Franca pl. Herbersdorfa leta 1566 je grad Branek s pripadajočim gospostvom pripadel njegovim preživelim sinovom Andreju (1543–1602), Karlu (1547–1606), Otonu (1551–1601), Gašperju (1555–1593) in Ulriku (1560–1589). Po smrti Franca pl. Herbersdorfa leta 1566 je grad Branek s pripadajočim gospostvom pripadel njegovim preživelim sinovom Andreju (1543–1602), Karlu (1547–1606), Otonu (1551–1601), Gašperju (1555–1593) in Ulriku (1560–1589). Glavno besedo pri upravljanju posesti – matičnega Herbersdorfa in najverjetneje tudi Braneka – je imel na začetku najstarejši Andrej, ki je bil kot edini od bratov katoličan, od leta 1571 poročen z Barbaro pl. Gleispach, in po njeni smrti od leta 1581 z Livijo Emilijo grofico Arco († 1607), dvorno damo nadvojvodinje Marije v Gradcu. Leta 1602 je postal baron in se je imenoval tudi po Braneku – von und zu Herbersdorf auf St. Ulrich und Prauneck. Andrej je umrl leta 1602. Grad in gospostvo Branek sta v celoti pripadla njegovemu mlajšemu bratu Karlu baronu Herbersdorfu. Vendar je na Braneku gospodoval že pred 1580. Po smrti prve žene leta 1582, ki mu ni zapustila otrok, se je leta 1583 znova poročil; tokrat z Ano, ki je bila hči Sajfrida pl. Eggenberga in mu je rodila dve hčeri. Zdi se, da je najbrž prav on dokončal gradnjo obeh stranskih traktov na gradu Branek, ki ju je domnevno začel graditi že njegov oče. Tako kakor njegov oče in mlajši brat Oton je bil goreč protestant ter ena najvidnejših protestantskih osebnosti na vzhodu Štajerske. Približno leto dni pred smrtjo braneškega gospoda Karla barona Herbersdorfa, leta 1605, so Osmani in madžarski Hajduki prodrli do črte Ormož–Ljutomer–Radgona–Monošter in zelo opustošili širše območje Ljutomera ter do tal požgali trga Ljutomer in Veržej. Po smrti Karla leta 1608 je Branek pripadel Ani Mariji pl. Gloyach, roj. Herbersdorf, († 1647), ki je bila tretja hči Andreja barona Herbersdorfa.

Grad Branek v 17. stoletju

Okoli leta 1609 je Branek dobil novega lastnika. Kupil ga je Janez Franc pl. Meylgräb(n)er († 1626), vojaški svetovalec in poveljnik v Slavoniji, ki je leta 1609, skupaj s svojimi štirimi mlajšimi brati Hieronimom, Salomonom, Karlom in Emerikom, od cesarja Rudolfa II. prejel pravico do uporabe plemiškega naslova von Meileck – z Braneka. Leta 1611 se je naštetih pet bratov uvrstilo med člane štajerskih deželnih stanov. Leta 1621 je Janez Franc pl. Meylgräb(n)er skupaj z bratom Salomonom postal baron z nazivom von und zu Meylegg. Leta 1622 je cesar Ferdinand II. dovolil, da se smeta vojni svetovalec, oficir in poveljnik Koprivnice Janez Mellgruber (tudi Meilgraber) pl. Braneški – von und zu Maleck – in njegov brat Solomon po povzdigu v baronski stan imenovati barona Braneška na Braneku – von dem Schloss und Ort vor disem Prauneggen, aniezo aber auf Ier Majt. gnedigiste Bewilligung und Befreyung Meillegg genannt . Med letoma 1606 in 1621 je Branek dobil novo nemško ime; staro ime Praunegg (Braunegg) je nadomestilo ime Meylegg. Janez Franc pl. Meylgraber ni bil poročen in je umrl leta 1626 v Ulmu v Nemčiji. Pokopali so ga na Štajerskem v podružnični cerkvi sv. Ulrika blizu dvorca Frauenthal na obrobju Lonča/Deutschlandsberga, kjer je še sedaj ohranjen njegov nagrobni spomenik z vklesanim obsežnejšim besedilom. Po njem je Branek dedoval njegov mlajši brat Salomon baron Meylegg († 1650), ki je bil od leta 1625 poročen z Marijo Elizabeto baronico Schrott († 1639). Ta je imel od leta 1630 glavno rezidenco v dvorcu Frauenthal in je Branek leta 1631 prodal Gašperju II. grofu Draškoviću (1605–1664), ki je imel tudi sosednjo gospostvo z gradom Gornji Ljutomer. Drašković je od takrat nosil tudi plemiški naslov gospod na Ljutomeru in Braneku – Herr zu Luttenberg und Mallegg.

Drašković je imel glavno rezidenco na ljutomerskem gradu, Branek pa je uporabljal kot občasno rezidenco. 11. februarja 1646 na gradu Branek priredil imenitno poročno slavje za svojega edinega preživelega otroka, hčer Marijo Evzebijo (1631–1651), in njenega ženina Nikolaja grofa Zrinskega († 1662). Marija Evzebija je že pet let pozneje umrla in ni zapustila otrok. Po letu 1651, po smrti svoje hčere Marije Evzebije, se je zapletel celo v oborožene spopade s svojim bivšim zetom Nikolajem grofom Zrinskim († 1662) in s svojo sestro Saro baronico Szeczy oziroma Rima−Seči († 1673). V tistih spopadih sta bila poškodovana tudi ljutomerski grad in Branek. Zgodovinar Hans Pirchegger je objavil podatek iz popisa leta 1664, da je bil Branek zaradi teh spopadov povsem uničen in sesut; vrata in okna so bila iztrgana in ostalo ni nič železnega. Zadolženi grof Drašković je okoli leta 1658 Branek dal v najem oziroma zakup Tomažu Ignacu Maurerju. Leta 1661 pa mu je Branek, skupaj s podložniki v vaseh Cezanjevci in Grabe tudi prodal. Maurer je med letoma 1655 in 1661 opravljal službo tajnika štajerskega deželnega glavarja Janeza Maksimilijana grofa Herbersteina in od leta 1661 službo tretjega tajnika sveta deželnega kneza. Nato je od leta 1666 v Gradcu opravljal službo vladnega kanclerja, leta 1680 je bil povišan v notranjeavstrijskega dvornega vicekanclerja, leta 1681 pa v tajnega svetnika notranjeavstrijske vlade. Leta 1668 je postal član štajerskih deželnih stanov. Leta 1671 je postal plemič s predikatom pl. Mauerburg na Braneku – auf Mallegg, leta 1684 pa je dobil pravico do baronskega naslova. Tomaž Ignac I. baron Mauerburg je v glavnem živel v hiši v Gradcu in v dvorcu Sankt Josef (Sveti Jožef ) vzhodno od Gradca. Svojo graško hišo je razkošno opremil. Na Braneku se je zadrževal občasno in najbrž kratkotrajno. Okoli leta 1675 je Maurer dal glavni stolp gradu Branek prenoviti, nadzidati in opremiti z mogočno čebulasto streho.

Tomaž Ignac I. baron Mauerburg je imel dva sinova, dvojčka Tomaža Ignaca II. in Janeza Jožefa Sajfrida, ki sta se rodila leta 1658 in sta oba na jezuitski univerzi v Gradcu študirala filozofijo. Po njegovi smrti leta 1686 je Branek po njegovi volji do leta 1688 pripadel Tomažu Ignacu II. baronu Mauerburgu († 1693), ki je bil od leta 1686 poročen z Ano Marijo grofico Coronini-Cronberg. Po poroki se je preselil na Branek in tam živel kot zemljiški gospod. V tistem letu, ko je Tomaž Ignac II. baron Mauerburg v starosti približno 35 let umrl, je grad Branek prizadel požar.

Po smrti Tomaža Ignaca II. barona Mauerburga, ki je umrl pred 3. avgustom 1693, je gradova Branek in Ljutomer, dvorec Cven ter drugo pripadajočo posest dedoval njegov sin Jurij Anton Ignac baron Mauerburg (1688–1730). Ker je bil še otrok oziroma mladoleten, je Branek in drugo njegovo posest od leta 1694 v njegovem imenu upravljal njegov sorodnik Karel Ferdinand Schaffman baron Hemerles(† 1710), ki je bil najbrž lastnik dvorca Zamošak v Zamušanih pri Ptuju in ki je omenjen tudi kot zakupnik gospostev Branek, Cven in Spodnji Ljutomer. V času upravljanja Braneka s strani barona Hemerlesa so širše območje gradu zelo prizadeli madžarski uporniki – kruci –, ki so na območju vzhodne Štajerske s presledki ropali in požigali od osemdesetih let 17. stoletja do leta 1711, ko je bila vstaja madžarskega vodje Ferenca II. Rákóczya zadušena. Proti koncu leta 1703 so si kruci v bližini gradu Branek postavili manjše taborišče, v katero so do pomladi 1704 spravljali naropani plen. Februarja 1704 so opustošili, oplenili in požgali Ormož z gradom, trg Ljutomer in dvorec Cven ter oplenili Branoslavce in številne druge vasi na širšem ljutomerskem območju. Kruci so nameravali požgati tudi grad Branek, a so jim to preprečili vojaki Leopolda Ferdinanda grofa Breunerja, ki so ga zavarovali, ko so izvedeli za namero krucev. Branek – enako kakor sosednji grad (Gornji) Ljutomer – v obdobju napadov krucev nedvomno ni bil resneje poškodovan.

18. stoletje

Leta 1710 je Jurij Anton Ignac baron Mauerburg po doseženi polnoletnosti postal polnomočni lastnik Braneka in druge posesti ter je do leta 1719 z odkupi v svojih rokah združil tudi vse deleže ljutomerskega gospostva. Gospostvi Branek in Ljutomer je nato povezal, sedež uprave obeh gospostev pa je bil od takrat na gradu Branek. Grad Branek je bil na novo temeljito prenovljen po letu 1710, ko ga je začel upravljati Jurij Anton Ignac baron Mauerburg in ko je dokončno minila nevarnost napadov krucev. Leta 1716 je Jurij Anton Ignac Baron Mauerburg dal obnoviti že precej poškodovano grajsko kapelo in zanjo priskrbel novo oltarno sliko. Naslednjega leta je kapelo med vizitacijo posvetil sekovski škof Jožef Dominik grof Lamberg. V braneški kapeli sta bila takrat dva oltarja; glavni je bil posvečen Žalostni Materi božji, stranski pa sv. Frančišku Ksaveriju. Grajska kapela je bila v 18. stoletju dokaj velika, saj so zanjo skrbeli posebni braneški grajski duhovniki.

Temeljita prenova gradu Branek je omogočila, da je prevzel vlogo upravnega središča združenih gospostev Branek in Ljutomer in da so leta 1719 vanj z gradu (Gornji) Ljutomer preselili tudi sedež deželskega sodišča. S temeljito visokobaročno prenovo se je Branek prelevil iz utrjenega gradu v sodobni neutrjeni dvorec. Pri tem so odstranili zunanje obrambno obzidje na severozahodni, severovzhodni in jugovzhodni strani.

Baron Jurij Anton Ignac je bil od leta 1713 poročen z Marijo Katarino baronico Adelstein z dvorca Dobrnica blizu Dobrne, ki je umrla leta 1717, nato pa se je leta 1718 poročil z vdovo Jožefo Katarino Elizabeto Frančiško pl. Ruess († 1732), solastnico gradov Lindek, Šalek in Vodriž. Jurij Anton Ignac baron Mauerburg je imel enajst otrok, a preživele so ga samo mladoletne hčere Ana Marija Cecilija (1721–1732/1744), Ana Eleonora Šarlota (1722–1765) in Ana Jožefa Konstancija (1727–1767). Umrl je leta 1730 v gradu Branek in pokopali so ga v grobnico v ljutomerski župnijski cerkvi. Po moževi smrti je z gradom Branek in gospostvom ter drugo posestjo upravljala vdova Jožefa Katarina, po njeni smrti 1732 pa je bil do leta 1744 skrbnik posesti in osirotelih mladoletnih baronic Mauerburg Karel Jožef Leopold baron Gabelkoven 1704–1777), ki je bil mož njene sestre in gospod na Forhteneku, Šaleku in Vodrižu. Leta 1744 se je Ana Eleonora Šarlota baronica Mauerburg, ki se je rodila na gradu Branek, v tamkajšnji grajski kapeli poročila s Francem I. Ksaverjem grofom Codroipom († 1779). Leta 1746 je v zakon prinesla gradova Branek in Ljutomer, dvorec Babinci, razrušeni dvorec Cven ter vso drugo posest, ki jo je dedovala po očetu in materi ter dobila z odpovedjo mlajše sestre Ane Jožefe Konstancije. Leta 1765 je Ana Eleonora Šarlota v gradu Branek pri 42 letih umrla in ni zapustila otrok. Pokopali so jo v župnijski cerkvi v Ljutomeru, v grobnici, v katero so leta 1730 položili že njenega očeta. Lastništvo Braneka, Ljutomera, Babincev in Cvena je takrat dokončno prešlo v roke Franca I. Ksaverja grofa Codroipa.

Baročni gradbeni razcvet gradu Branek trajal do začetka druge polovice 18. stoletja in zanj je bil po letu 1732 zaslužen predvsem skrbnik Karel Jožef Leopold baron Gabelkoven (1704–1777). Lastnik Braneka Franc I. Ksaver grof Codroipo se je večinoma zadrževal na svojih furlanskih posestvih in je braneško-ljutomersko posest dajal v zakup. Po smrti žene Ane Eleonore Šarlote, s katero ni imel otrok, je leta 1772 sicer postal član štajerskih deželnih stanov, a v glavnem je prebival v Jesernicu pri Palmanovi, kjer je leta 1779 tudi umrl. V povezavi z baročno preobrazbo gradu Branek v 18. stoletju je jugovzhodno od njega, v oddaljenosti približno 6 km v zračni črti, v Ljutomersko-Ormoških goricah, na območju vasi Svetinje, nad cesto proti Jeruzalemu, nastala baročna grajska vinogradniška zidanica, ki stoji na naslovu Svetinje 22 in še dandanes nosi značilno ime Malek.

Leta 1756 je oskrbnik na Braneku postal Maksimilijan Ksaver Stremnitzer (1722–1784), ki je bil rojen Ptujčan in od leta 1747 ljutomerski trški pisar. Leta 1756 je oskrbnik na Braneku postal Maksimilijan Ksaver Stremnitzer (1722–1784), ki je bil rojen Ptujčan in od leta 1747 ljutomerski trški pisar.

19. stoletje

Po smrti Franca I. Ksaverja grofa Codroipa leta 1779 je njegova gospostva Branek, Ljutomer, Babinci in Cven leta 1781 dedoval mladoletni Hieronim I. grof Codroipo (1760–1840), ki je bil sin Frančevega brata Ludvika († po 1776) in je leta 1781 postal član štajerskih deželnih stanov. Poročen je bil z Lucijo, roj. Arcoloniani (1768–1856). Braneško gospostvo in drugo podedovano posest v Prlekiji je začel samostojno upravljati leta 1795, pred tem pa jo je upravljal Leopold Kriehuber, ki ga je štajersko ograjno sodišča imenovalo za skrbnika mladoletnega Hieronima I. grofa Codroipa. Branek sta imela medtem od leta 1775 v zakupu Franc Ksaver Kokl oziroma Kockel in njegova žena Marija Ana Katarina, roj. pl. Neupauer (1752–1833).

Od leta 1807 do marčne revolucije leta 1848 je bil na Braneku kot uradnik in po letu 1833 kot grajski zakupni gospod dr. Ivan Gottweis (1779–1851). Po izbruhu marčne revolucije leta 1848 na Dunaju se je Gottweis sicer zbal podložnikov in je 22. aprila z Braneka pobegnil v Gradec.

Po smrti Hieronima I. grofa Codroipa leta 1840 je pred letom 1843 Branek in vso njegovo drugo posest dedoval njegov edini sin Franc II. Serafin grof Codroipo (1800–1866). Njegov sin Hieronim II. grof Codroipo (1830–1865), ki je bil od leta 1864 poročen z Viktorijo grofico Colloredo (1843–po 1895), je umrl še pred njim in dediščina je bila zato leta 1868 razdeljena; grad Branek s pripadajočo posestjo je dobil mladoletni vnuk Franca II. Serafina, Hieronim III. grof Codroipo (1862–1912?), nekdanji grad Ljutomer oziroma Dolnji grad s pripadajočo posestjo pa je dobila mladoletna Lucija grofica Codroipo (roj. 1856), ki je bila hči Franca II. Serafina grofa Codroipa in ki se je nato leta 1880 poročila z Giovannijem Andreo grofom Gropplerom pl. Troppenburgom.

Leta 1870 je po močnem deževju na severovzhodni strani zunanje grajske fasade oziroma na vzhodnem vogalu gradu plazovito spolzela zemlja in posledično se je sesul vzhodni vogalni del gradu, ki je nastal kot prizidek v prvi tretjini 18. stoletja. Zaradi zelo razmočenega terena so bili ogroženi tudi drugi deli grajskega kompleksa. Med sanacijo so nato dele grajskega poslopja podrli. V času katastrofe leta 1870 je bil lastnik gradu Hieronim III. grof Codroipo star komaj osem let in je z materjo živel v Furlaniji, za grad pa je bil odgovoren oskrbnik, ki se je najbrž tudi odločil za obsežne rušitve oziroma radikalno zmanjšanje grajskih prostorov, ne glede na dotedanjo arhitekturno kakovost celotnega grajskega kompleksa. Grad Branek je v lasti Hieronima III. grofa Codroipa ostal do leta 1903.

Pred letom 1922 je lastnik gradu postal Anton Sonnenwald (ki se je prvotno pisal Bratuša). Usodo gradu je zapečatil požar, ki je glavni del grajskega poslopja prizadel v noči z 31. decembra 1925 na 1. januar 1926. Po pričevanju domačina Franca Slane iz leta 1970 je požar menda namerno podtaknil lastnik gradu Sonnenwald, da bi se polastil visoke zavarovalnine. Lastnik se je po požaru obnovi grajske stavbe oziroma vsaj pogorelega dela strehe zavestno odpovedal. Kmalu je poškodovani grad prodal trem priseljencem iz Prekmurja, ki so dokumentirani samo s priimki: Berden, Joha in Miholič. V letu 1926 se je na Braneku tako zgodila transformacija gradu oziroma odlične plemiške rezidence v kmečko domačijo.

Leta 2008 je Občina Ljutomer območje z ostanki nekdanjega gradu razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Viri

• Pavličič, Srečko: Nekaj o plemstvu. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2020
• Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Druga knjiga. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Park, 1991 (Grajske stavbe, 2)
• Pavličič, Srečko: Dve graščini, en zidar. Ljutomer: Splošna knjižnica Ljutomer, 2019.
• Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge­schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission; 10).
• Kovačič, Fran: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1926
• Naschenweng, Hannes P: Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kom­pendium. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020.
• Donša, Jure: Dvorec Branek in njegovi lastniki. Štu­dentski zgodovinski časopis, 2021/2022, št. 1, str. 1–9.
• Janisch, Josef Andreas: Topographisch­statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Anmerkungen. II. Band. L–R. Graz: Leykam--Josefstahl, 1885
• Baravalle, Robert: Burgen und Schlösser der Steiermark. Eine enzyklopädische Sammlung der steirischenWehrbauten und Liegenschaften, die mit den verschie­densten Privilegien ausgestattet Waren. Graz: Stia-sny, 1961 (ponatis: Graz: Leykam, 1995)