Grad Lindek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grad Lindek
Ruševine gradu Lindek
Ruševine gradu Lindek
Lega Frankolovo
Občina Vojnik
Koordinati 46°21′9.70″N 15°19′30.8″E / 46.3526944°N 15.325222°E / 46.3526944; 15.325222Koordinati: 46°21′9.70″N 15°19′30.8″E / 46.3526944°N 15.325222°E / 46.3526944; 15.325222
Uradno ime: Grad Lindek
evid. št. 4368[1]
Grad Lindek is located in Slovenija
Grad Lindek
Geografska lega: Grad Lindek, Slovenija

Grad Lindek (nemško Lindegk, Lindeck ) je stal na Grajskem hribu na pobočju Stenice, severno nad Frankolovem nad Belim potokom. Grad, ki je bil pozidan v začetku 13. stoletja, pozneje prezidan, so pustili propasti konec 18. stoletja; njegove mogočne ruševine še kažejo romansko grajsko jedro in obodne zidove iz gotske dobe.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grad Lindek so po vsej verjetnosti postavili krški škofje v začetku 13. stoletja, upravljali pa so ga vitezi Lindeški, med katerimi je prvi omenjen vitez Heinz leta 1275, ki so bili ministeriali krške škofije. Gospostvo Lindek se je nahajalo na ozemlju, ki je leta 1042 z dediščino grofice Heme Breško-Selške pripadlo krškemu samostanu in tridesel let pozneje novoustanovljeni krški škofiji. V listinah se grad neposredno omenja leta 1264 kot Lindecke, leta 1333 kot castrum Lindek, nato leta 1343 kot Lyndegk in leta 1441 kot haus Lindegk. Ime izvira iz nemškega izraza za lipo (die Linde), ki je tudi element v lindeškem grbu.

Lindeški (Vitanjski) vitezi, ministeriali krške škofije so grad upravljali od leta 1258 (Henricus de Lindecke) in jih na Štajerskem najdemo vse do 16. stoletja, ko so izumrli. Kot krški kastelani se pojavljajo na gradovih v Piljštajnu in Vitanju, ter kot fevdalci v Gornji Radgoni. V 14. stoletju so nekaj posesti pridobili na Kranjskem. V začetku 14. stoletja znani vitez Wulfing I. Lindeški (1299-1335) se večkrat pojavlja v krogu Ulrika Žovneškega. V drugi polovici 14. Stoletja sta poznana Wulfing II., ki je bil zet Henrika Hebenštrajta, in Popo, ki se je do leta 1414 imenoval po Vitanju, kjer je imel stolp in nekaj krških fevdov, sicer pa je živel na Celjskem dvoru. Njegova hči Kunigunda je bila opatinja v samostanu v Mekinjah. Štajerska veja je sredi 14. stoletja izgubila grad Lindek in dobila službo na Celjskem dvoru. Leta 1404 je Friderik Lindeški ponovno pridobil gospostvo in grad Lindek v najem in fevd od krškega škofa Konrada. Njegovi dediči so grad ohranili vse do konca 16. stoletja. Friderika je leta 1412 nasledil sin Hans, leta 1467 pa njegov sin Ludvik. Za časa Ludvika je gospostvo imelo 60 kmetij, leta 1542 pa samo še 36, kar kaže na ubobožanje Lindeških. Habsburški seznam deželnih sovražnikov vsebuje tudi prej omenjenega Hansa Lindekerja, ki je v listinah po letu 1422 imenovan kot vazal Celjskih grofov. Na začetku 17. Stoletja se Lindeški vitezi zadnjič omenjajo.

Med leti 1580-1613 je bil lastnik gradu Hans Seidl, po katerem ga je podedovala Katarina Strassberger, ki je bila med leti 1613-1621 lastnica gradu in gospostva Lindek, ki sta jo nasedila sinova Adam in Johan Strassberger. Grad je bil 1678, ko ga je na svojem zemljevidu skiciral Vischer, praktično še cel, le stolp je bil že brez strehe. Ob koncu 17. stoletja je bil lastnik gradu Krištof pl. Fuhrenberg. Nato pride grad v posest baronov Tauffenbachov in leta 1720 ga Jožefa Katarina baronica Tauffenbach proda kaplanu Janezu Jerebu, ki je bil lastnik 10 let. Nato grad in posest pride v last Marije Ane in Johana pl. Conti. Potem preide okoli leta 1792 v kmečke roke oziroma je lastnik Ferdinand Verstovšek, in grad je opuščen in prepuščen v ruševine, ki so kot takšne omenjene leta 1876. Obljuden je bil baje še sredi 18. stoletja, nakar so ga opustili in je zlagoma pričel propadati. Zadnji je v njem do 1758 prebival Franc Wolf. Leta 1930 je razvaline kupil učitelj iz Maribora Ramšak.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 4368". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ivan Stopar, 1992, "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Spodnja Savinjska dolina", Založba Park, Ljubljana, ISBN /
  • KOS, Dušan, 1994, Med gradovi in mestom. Odnos Kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. – Ljubljana, 43.
  • Jakič, Ivan, 1999, Vsi slovenski gradovi – Ljubljana, str. 189.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]