Grad Štatenberk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grad Štatenberk
Delni sledovi gradu Štatenberk 2014
Delni sledovi gradu Štatenberk 2014
Lega Štatenberk
Občina Mokronog - Trebelno
Koordinati 45°52′52.34″N 15°9′9.91″E / 45.8812056°N 15.1527528°E / 45.8812056; 15.1527528Koordinati: 45°52′52.34″N 15°9′9.91″E / 45.8812056°N 15.1527528°E / 45.8812056; 15.1527528
Uradno ime: Štatenberk - Grad Štatenberk
evid. št. 29975[1]
Grad Štatenberk is located in Slovenija
Grad Štatenberk
Geografska lega: Grad Štatenberk, Slovenija

Grad Štatenberk (nemško Schloss Stettenberk) je bil srednjeveški grad, ki je bil pozidan že v 12. stoletju, se je nahajal na skalnatem delu hriba ob potoku Radulja nad vasjo Štatenberk južno od Trebelnega. O nekdanjem gradu pričajo skromne razvaline.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grad so verjetno pozidali že v 12. stoletju freisinški ministeriali, gospodje Stattenbergi, ki so ga tudi upravljali. Vitez Friderik Štatenberški je prvič omenjen leta 1201, grad sam pa izrecno kot »Castrum Stettenberg« šele leta 1250,. Štatenberk je v prvi polovici 13. stoletja postal alod gospodov Planinskih, nato pa sredi 13. stoletja posest Svibenskih. Zgodovinar Janez Vajkard Valvasor v svojem delu »Slava Vojvodine Kranjske« med Štatenberškimi vitezi omenja leta 1220 Viljema, leta 1250 njegovo vdovo Geburgo, ki je bila lastnica gradu in je v drugo poročila Henrika (Ostrovrharja) Svibenskega. Leta 1277 se pojavlja sin Viljema in Geburge Rupert, kot zadnji tega rodu pa vitez Wild Štatenberški, ki je padel v vojni med vojvodom Albertom Habsburškim in Štajerci leta 1291. [2]

Pred letom 1386 so grad in gospostvo kot alod imeli Celjski grofje, tega leta pa ga je Katarina Celjska kot del svojega dosmrtnega preužitka prodala Ortenburžanom. Leta 1418 so ga po dedni pogodbi z Ortenburškimi zopet dobili Celjani. Herman II. Celjski je nato leta 1431 nekatere bivše ortenburške posesti izročil Habsburžanom, avstrijskim vojvodom Frideriku Starejšemu, Frideriku Mlajšemu in Albertu »gospostva utrdbe, gradove in posestva Kostanjevico, Novo mesto, Štatenberg, Litijo, Šentvid in kmetije na Metliškem, ki jih je podedoval po svojem stricu Frideriku grofu Ortenburškem«. Med zastavnimi gospodi in lastniki gradu so omenjeni Herbert pl. Auersperg (pred letom 1440), leta 1441 Sebastijan pl. Erkensteiner iz Boštanja pri Sevnici, ki ga je prepustil v zastavo Jakobu Lengenheimerju; le-ta pa ga je leta 1496 kupil na dražbi, o čemer mu je dal potrdilo kranjski deželni upravitelj Ulrik pl. Paradeiser.2 Valvasor trdi, da je bil leta 1510 zastavni gospod Štatenberga Janez pl. Črnomaljski, za njim pa Jurij baron Lenkovič; le-temu je nadvojvoda Karel gospostvo prodal leta 1589.

Grad je razpadel v začetku 17. stoletja, če ne že prej, saj ga Valvazor ni upodobil ne v Slavi vojvodine Kranjske ne v svoji Topografiji Kranjske. Po skromnih ostankih gradu je moč sklepati, da je šlo za romaniko značilno stolpasto stavbo, zavarovano z močnim obzidjem in obrambnim jarkom.

Med lastniki gospoščine z grajskimi razvalinami so bili še Jurij Dovolič, za časa Valvazorja Volf Jakob pl. Sonce, do leta 1804 kostanjeviški samostan, nato pa rodbini Guttmann in Pehani.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 29975". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  2. ^ Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske, XI/554.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

"Gradovi v Sloveniji: Štatenberk". Slosi.info.