Grad Hošperk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grad Hošperk
Razvaline dvorca
Razvaline dvorca
Lega okolica Planine pri Rakeku
Občina Postojna
Koordinati 45°49′41″N 14°15′53.56″E / 45.82806°N 14.2648778°E / 45.82806; 14.2648778Koordinati: 45°49′41″N 14°15′53.56″E / 45.82806°N 14.2648778°E / 45.82806; 14.2648778
Zgrajeno 12. stoletje (grad),
17. stoletje (sedanji dvorec)
Arhitekt Carlo Martinuzzi
Arhitekturni slog barok
Uradno ime: Planina - Razvaline gradu Haasberg
Razglasitev 22. december 1984
evid. št. 173[1]
Grad Hošperk is located in Slovenija
Grad Hošperk
Geografska lega: Grad Hošperk, Slovenija

Grad Hošperk (nemško Haasberg; Hazberch), tudi dvorec Planina, je nekdanji baročni dvorec, katerega ruševine stojijo v bližini Planine pri Rakeku, na uravnanem platoju nad sotesko reke Unice.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvotni grad, je bil prvič omenjen kot grad Unec (castrum Moevntz) leta 1295. Ožje območje Hašperka je bilo pred prvo omembo (1217) v posesti grofov Goriških. Pridobili so ga najbrž s poroko grofa Engelberta III. z Matildo, hčerko grofa Majnharda Črnograjsko-Šumberško-Ortenburškega. Pripadajoča zemljiška posest je izvirala iz posesti rodbine Weimar-Orlamünde, deloma pa je bil nekoč oglejski fevd. Grad Hašperk je najbrž nastal do konca 12. stoletja na dominantni 703-metrski vzpetini nad Uncem, kjer je bilo najdenih več predmetov iz halštatske in rimske dobe. Varoval je križišče cest proti Logatcu, Ljubljani, Cerknici in na Kras in pomembno mitnico.«[2] Gre torej za izjemno pomembno križišče, kjer se t. i. »patriarhova pot«, ki prihaja čez Bloke in Cerknico, priključi »ljubljanski« ali »kraški« cesti v Gorico oziroma Trst. Ker je bil tu grad postavljen že v 12. stoletju, je iz tega razvidno, kako pomembno in trgovsko živahno je bilo to križišče že v prejšnjih stoletjih. »Poleg Goriških so imeli tam fevde tudi gospodje z Devina, ki so jih leta 1307 prodali kranjskemu vicedomu Henriku Gralantu, njegova vdova Elizabeta (roj. Rihemberška) pa leta 1333 grofom Goriškim, med drugim tudi daz purchstal und den perch der da haizzet der Hazperch. S tem se je tamkajšnja goriška posest zaokrožila.«[2] Grad so upravljali številni kastelani in fevdniki Goriških grofov, med njimi vitezi Albenski iz rodbine Neuhausov. V. 14. stoletju (prvič omenjen 1307) v virih najbolj izstopa kastelan Renzo, ki se leta 1321 omenjal kot dominus Renc miles de Alpibus ter nato še leta 1330 in 1332. Bil je ugleden vitez, po izvoru iz Novega gradu na Notranjskem (Podgrad pod Brkini) ter brat Witiga Bogatca, poročen s hčerjo Hermana z Viševka.[3] Pred letom 1373 je bil gradiščan neki Herman[4], med letoma 1375 in 1377 je omenjen neki Konrad Muracher z Landecka na Tirolskem[5], leta 1409 pa se omenja Gilg Gallenberger z Osterburga[6]. Leta 1435 so Hošperk pridobili Celjski grofje - leta 1439 se kot oskrbnik omenja Michael Reichenberger, ki ga avstrijski vojvoda Friderik opominja, naj ne nadleguje ljubljanski trgovcev[7] Po izumrtju Celjskih 1456 pa je prešel na Habsburžane, ki so ga do leta 1587 oddajali kot deželnoknežji fevd. Med kastelani so bili Wagni in znameniti Rauberji. Leta 1476 ima grad Baltazar Wagen. tedaj je več članov njegove družine umrlo za kugo. Leta 1511 ga je poškodoval potres. Leta 1563 preide grad v lastništvo rodbine Windischgrätz, ko se je Sebastijan pl. Windischgrätz poročil s Katerino pl. Rauber, leta 1577 pa je bil zastavljen Juriju Hofferju.

Pogled na grad Haasberg. Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, ok. 1859

Po letu 1614 so na bližnji lokaciji Eggenbergi zgradili baročni dvorec Hošperk, ki je danes v ruševinah, prekrit z rastlinjem in obraščen z drevjem. Ruševine stojijo na Planini nasprotni strani kraškega Planinskega polja. Dolgo časa je veljal za eno najbolj reprezentativnih grajskih stavb na Slovenskem, s čudovitim parkom, katerega ostanki so vidni še dandanes. Leta 1716 je Marija Šarlota Eggenberška poleg gospostva Šteberk in Logatec Hasberg prodala Johannu Casparju Cobenzlu. Ko je leta 1810 rodbina Cobenzl izumrla, pa ga je podedoval Mihael Coronini pl. Cronberg, tj. iz Kromberka. Leta 1846 je drugič prešel v roke rodbine Windischgrätz, ko ga je kupil knez Weriand zu Windischgrätz. Ta rodbina je bila tudi njegov zadnji lastnik. Dvorec so med 2. svetovno vojno 27. marca 1944 požgali partizani, takrat je bila popolnoma uničena dragocena notranja oprema, arhiv rodbine ter družinska grobnica Windischgrätzov.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 173". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  2. ^ 2,0 2,1 D. Kos, Vitez in Grad, Ljubljana 2005, str. 137
  3. ^ J. Zahn, Codex diplomaticus Austriaco-Frisigensis, Dunaj 1870, št. 467 in D. Kos, n.d., str. 137
  4. ^ Državni arhiv na Dunaju 1373 I 21, nav. po D. Kos, n.d.
  5. ^ Državni arhiv na Dunaju 1375 II 6 in 1377 V 27, vse po D. Kos, n.d.
  6. ^ J. V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, knj. XI, 13-14
  7. ^ J. Chmel, Der österreichische Geschichtforscher, Dunaj 1838, str. 343.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ivan Stopar, »Gradovi na Slovenskem«, Ljubljana, 1987. (COBISS)
  • Tanja Žigon, Grad Haasberg in knezi Windischgraetz. Logatec, 1992. (COBISS)
  • Dušan Kos, Vitez in Grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005, str. 136-137. (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]