Dvorec Hošperk
| Dvorec Hošperk | |
|---|---|
.jpg) Ruševine dvorca Hošperk (Haasberg) pri Planini (2025) | |
  Lega na zemljevidu Slovenije | |
| Splošni podatki | |
| Status | ruševina |
| Tip | dvorec |
| Arhitekturni slog | barok |
| Lokacija | Planina |
| Država |  Slovenija |
| Koordinati | 45°49′40.84316″N 14°15′53.60587″E / 45.8280119889°N 14.2648905194°E |
| Začetek gradnje | po 1614 |
| Prenovljeno | 1717–1723 |
| Projektiranje in gradnja | |
| Arhitekt | Carlo Martinuzzi |
Planina - Razvaline gradu Haasberg | |
| Lega | Občina Postojna |
| RKD št. | 173 (opis enote)[1] |
| Razglasitev NKD | 22. december 1984 |
Dvorec Hošperk (nemško Haasberg; Hazberch), tudi dvorec Planina, je nekdanji baročni dvorec v vasi Planina v Občini Postojna. Nahaja se na jugozahodnem robu Planinskega kraškega polja, na uravnanem platoju nad strugo reke Unice. Dolgo časa je veljal za eno najbolj reprezentativnih grajskih stavb na Slovenskem, s skrbno urejenim parkom, katerega ostanki so vidni še danes. Celotna zasnova dvorca in parka je bila kompozicijsko zamišljena kot pogled s smeri poti, obdane s cipresami, ki poteka do dvoramnega stopnišča pred dvorcem.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Dvorec Hošperk je bil zgrajen po letu 1614, ko so Eggenbergi v bližini starega planinskega gradu dali zgraditi renesančni dvorec. Njegova lega mu je dajala tako strateško prednost kot tudi slikovito prepoznavnost. Zgodovinsko gledano je stal ob ključnih poteh, ki so povezovale Kranjsko s Trstom – zato je bil pomemben tako vojaško kot gospodarsko. Dvorec in stari grad Hošperk je leta 1679 upodobil Janez Vajkard Valvasor v delu Topographia Ducatus Carnioliae modernae.[2] Ta zgodnja različica dvorca kot jo je upodobil, je bila relativno skromna – bila je dvonadstropna pravokotna stavba, ki so jo spremljali hlevi in utilitaristični gospodarski poslopji. Služila je kot posestni sedež za okoliška kmetijska zemljišča in je bila že opremljena z elementi formalnosti, vključno z majhnim vrtom in kapelo.[3]
Ruševine dvorca, prekrite z rastlinjem in obraščene z drevjem, stojijo v Planini, na nasprotni strani kraškega Planinskega polja. Leta 1716 je princesa Marija Šarlota Eggenberška poleg gospostva Šteberk in Logatec Hošperk prodala grofu Johannu Casparju pl. Cobenzlu. Rodbina Cobenzl je dvorec Haasberg med letoma 1717 in 1723 obnovila v baročnem slogu, ko je Johann Caspar Cobenzl naročil Carlu Martinuzziju, naj obstoječo rezidenco preuredi v veličastni baročni dvorec. Pod njegovim vodstvom je bil dvorec preoblikovan v elegantno štirinadstropno zgradbo z monumentalnim osrednjim portalom, visokimi mansardnimi strehami ter balkonom z balustrado nad vhodom, leta 1722 pa so mu dodali še rustično vklesan portal. Posestvo so še dodatno izboljšali z dovršeno zasnovanimi formalnimi vrtovi, ki so vključevali fontane, parterne gredice in okrasna drevesa, razporejena v geometrijski simetriji. V notranjosti so bile freske na stropih, zapletena štukatura, parketna tla in uvoženo pohištvo. Dodali so tudi zasebno družinsko kapelo in kripto.
Po smrti grofa Johanna Casparja leta 1742 je posest podedoval njegov sin Johann Karl Philipp pl. Cobenzl (1712–1770). V 2. polovici 18. stoletja je Hošperk postal depo njegove bogate umetniške zbirke, sestavljene iz del, pridobljenih po različnih evropskih deželah. Popis iz leta 1770 omenja kar 119 slik, večinoma razporejenih v skupinah in uokvirjenih v črne ali pozlačene okvirje; med njimi so bili številni portreti, dve Rubensovi sliki, upodobitve svetnikov, motivi Treh kraljev in Suzane ter več cvetličnih tihožitij in krajin. Razsipna vlaganja v umetnost in razkošno opremo posestva pa so za seboj pustila precejšnje dolgove, zaradi katerih je vdova po njegovi smrti ostala v finančnih težavah. Te je poravnala cesarica Marija Terezija, ki je vdovi zagotovila tudi nadaljnjo denarno podporo in s tem izrazila priznanje zaslugam rodbine Cobenzl do habsburške krone.[4]
Ko je grof Johann Philipp leta 1810 umrl, je družina Cobenzl izumrla. Družinsko posestvo je podedoval sorodnik, grof Mihael Coronini Cronberg iz Kromberka oz. Gorice.[5] Po smrti grofa Coroninija Cronberga, leta 1824, je posestvo podedovala njegova vdova Sofia FaganCoronini. Leta 1846 je drugič prešel v roke rodbine Windischgrätz, ko ga je kupil knez Weriand zu Windischgrätz. Ta rodbina je bila tudi njegov zadnji lastnik. Windischgrätzi so baročnemu dvorcu dozidali eno nadstropje. Za dozidavo so uporabili opeko. Prav tako so ga preuredili v skladu s historicističnim okusom 19. stoletja, pri čemer so se baročne osnove prepletale z romantično-revivalistično notranjostjo. Posestvo je gostilo pogoste obiskovalce, vključno s člani cesarsko-kraljeve družine, kot sta bila Franc Jožef I. in Karel I.[6] Princa Werianda Windisch-Graetza je nasledil njegov sin, princ Hugo (1823–1904), ki se je poročil s princeso Lujzo Marijo Heleno Mecklenburg-Schwerinsko (1824–1859), hčerko Pavla Friderika, velikega vojvode Mecklenburg-Schwerinskega. Tretji knez, ki je prebival v Haasbergu, je bil njun sin Hugo (1854–1920), ki je podedoval posestvo in ga še naprej uporabljal kot glavni sedež slovenske veje družine vse do začetka 20. stoletja.
Po prvi svetovni vojni je Rapalska pogodba določila mejo med Kraljevino Italijo in novo ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasneje Jugoslavijo. Ta nova meja je Hošperk vključili pod Italijo.
Opis Haasberga, ki ga je napisal nekdanji zaposleni, ki je tam delal pred drugo svetovno vojno, spominja na umetniško in kulturno bogastvo dvorca:
Tam je bila obsežna knjižnica, kip Johanna Casparja Cobenzla, različni Cobenzlovi portreti in prizori iz Stare zaveze – tj. Salomonova sodba, Samson, Abrahamova žrtev – in druga dela velikih mojstrov, kot so Dürer , Tizian in drugi. Zgoraj, pred balkonsko sobo, je bila upodobitev rimskega vstopa v Jeruzalem. Ta slika je bila dolga več kot štiri metre. V balkonski dvorani so bile družinske slike, portreti kraljev, knezov in še posebej dragocena Dürerjeva slika: hči, ki v zaporu doji svojega očeta.[7]
Knjižnica graščine je bila znana po tem, da je hranila redke rokopise, cesarsko korespondenco in znanstvena dela iz razsvetljenstva. Posestvo je bilo skrbno vzdrževano in podprto z mrežo cest, hlevov, mlinov in kmečkih koč, ki so tvorile osnovo podeželskega gospodarstva posestva. Dvorec so požgali med drugo svetovno vojno, 27. marca 1944.[8] Požig je izvršil dolomitski odred.[9] Hošperk so požgali, da bi preprečili njegovo morebitno uporabo s strani nemških vojaških enot, a niso vedeli, da nemške sile po poročanjih na posestvu niso bile več prisotne. Nastali požar je uničil streho in zgornja nadstropja, velik del dragocene notranjosti dvorca – pohištvo, umetniška dela, družinski arhiv in njihova knjižnica – pa je bil bodisi uničen bodisi izropan. Kasneje je bila še uničena grobnica Windischgrätzov.[3][10]
Po letu 1945 je dvorec prešel pod upravo Ministrstva za gozdarstvo LRS, ki je predvidelo njegovo obnovo, ki se ni nikoli uresničila. Namesto obnove se je porušil večji del dvorca in stavb na posestvu, skupaj z družinsko grobnico Windischgrätzov. V osemdesetih letih pa so obnovili prostore ob južni stranski fasadi in utrdili polovico vrtne fasade.[9]
Kapela z rodbinsko grobnico Windischgrätzev
[uredi | uredi kodo]Monumentalna kapela z grobnico knezov Windischgrätzev, iz leta 1898, nedaleč od požganega dvorca Haasberg, je vse od konca 2. svetovne vojne propadala, nakar so jo leta 1966 oskrunili in podrli.[11] V obrazložitvi dejanja je bilo navedeno, da kot arhitektura, zidana v neoromanskem slogu, ne predstavlja nobene spomeniške vrednosti.[12] Šlo je za veliko reprezentativno stavbo, zasnovano kot triladijska cerkvena arhitektura z arkadno vhodno lopo pred glavnim vhodom, višjo glavno ladjo ter nižjima simetričnima stranskima in ravno zaključenima kapelama ob straneh.[13]
Spominsko obeležje na mestu nekdanje kapele
[uredi | uredi kodo]Leta 2025 je knezu Marianu Hugu, (ambasadorju Suverenega malteškega viteškega reda v Sloveniji), in njegovi ženi uspelo pridobiti vsa potrebna soglasja in dovoljenja, da so na mestu nekdanje kapele z rodbinsko grobnico lahko postavili spominsko obeležje s križem in oltarno mizo, tudi z napisno ploščo o pokopanih članih rodbine Windishgrätz.[14]
Nekdanja kapela z rodbinsko grobnico Windischgrätzov
Spominsko obeležje na mestu nekdanje kapele (2025)
Napisna plošča o pokopanih članih rodbine Windishgrätz
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 173«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
- ↑ Valvasor, Janez Vajkard (1679). Topographia Ducatus Carnioliae modernae. durch J. W. Valvasor. str. 95 (št. 85). COBISS 239297536.
- 1 2 »Dvorec Hošperk«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2025. Pridobljeno 18. decembra 2025.
- ↑ Phillips, Catherine Victoria (2013). Art and politics in the Austrian Netherlands: Count Charles Cobenzl (1712–70) and his collection of drawings (PhD Thesis) (PDF) (diplomska naloga). Glasgow: University of Glasgow. str. 71.
- ↑ »SI AS 176/A/A123/s/PT Seznam stavbnih parcel (Dokument)«. VAČ. 2025. Pridobljeno 7. septembra 2025.
- ↑ »Hošperk«. Pridobljeno 18. decembra 2025.
- ↑ Phillips, Catherine Victoria (2013). Art and politics in the Austrian Netherlands: Count Charles Cobenzl (1712–70) and his collection of drawings (PhD Thesis) (PDF) (diplomska naloga). Glasgow: University of Glasgow. str. 72.
- ↑ Miladinović Zalaznik 2021, str. 238.
- 1 2 »Dvorec Haasberg (Hošperk) Planina pri Rakeku«. merlincv.zrs-kp.si. Pridobljeno 26. decembra 2025.[mrtva povezava]
- ↑ »Dvorec Hošperk« (PDF). 14. junij 2025.
- ↑ Vetrovec. »Ni miru med grobovi«. Tovariš. Zv. št. 29, št. 21. julij 1966. str. 12–15.
- ↑ Žigon Tanja (1992). Grad Haasberg in knezi Windischgraetz: dopis Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije Spomeniškemu varstvu v Novo Gorico, 24. 6. 1966, št. dopisa 135/2-66 (ZVKDS OE NG, mapa Haasberg). str. 39–45, 119. COBISS 31207168.
- ↑ »Simona Kermavnar: Opomba k porušeni grobnici rodbine Windischgraetz v Planini pri Rakeku«. Pridobljeno 14. junija 2025.
- ↑ »Spomenik na kraju grobnice družine Windisch-Graetz pri gradu Haasberg«. 16. junij 2025. Pridobljeno 16. junija 2025.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ivan Stopar, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana, 1989. (COBISS)
- Žigon, Tanja (1992). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. COBISS 31207168.
- Dušan Kos, Vitez in Grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005, str. 136-137. (COBISS)
- Miladinović Zalaznik, Mira (2021). Europa östlich des Westens : 30 Jahre Transition. Quo vadis?: Auf der Suche nach Gottlieb Fürst Windisch-Graetz (v nemščini). Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko. COBISS 88473091. ISBN 978-961-7014-31-0.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
