Windischgrätzi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Windischgrätzi
GER COA Windisch-Graetz.jpg
Grb rodbine Windischgrätz
Priimek: Windisch-Grätz
Plemiški predikat: von/zu
Področje: Steiermark Wappen.svg Štajerska

Carniola coat of arms.png Kranjska

Država danes: Zastava Italije Italija
Zastava Avstrije Avstrija
Zastava Češke Češka
Izvor: Zastava Bavarske Bavarska

Zastava Avstrijskega cesarstva Avstrijsko cesarstvo

Obdobje obstoja: pred 1400–danes
Naziv: knezi od 1804 oz. 1822
Glavne veje: Sigmundova, Ruprehtova
Najpomembnejši predstavnik: Alfred I. von Windisch-Graetz

Alfred III. von Windisch-Graetz

Rodbina Windischgrätz, tudi zu/von Windischgraetz, zu/von Windisch-Graetz ali zu/von Windisch-Grätz je bila ena najuglednejših rodbin habsburške monarhije. Na današnjem slovenskem ozemlju so imeli v lasti številna posestva in gradove. V 19. stoletju so bili poleg Auerspergov najpomembnejša plemiška rodbina na Slovenskem.

ruševine gradu Hošperk (Haasberg)

Zgodovina rodbine[uredi | uredi kodo]

Po družinski tradiciji naj bi segal njihov začetek v 11. stoletje, dejansko pa se je priimek uveljavil v 13. stoletju po kraju Slovenj Gradec, ko se prvič omenjajo na Štajerskem, kamor naj bi prišli iz Zgornje Bavarske kot ministeriali Andeških. [1] V 14. stoletju so se iz Štajerske izselili in imeli posesti v nemških, čeških in ogrskih deželah.

Nadaljnja zgodovina Windischgraetzev je tesno povezana s Habsburžani, ki so jim zaupali veliko pomembnih funkcij v notranjem in zunanjepolitičnem življenju cesarstva. Ugled in posest družine sta naglo rastla, sorodstveno so bili povezani s številnimi najuglednejšimi srednjeevropskimi rodbinami, iz vrst najvišjega plemstva, kot so Auerspergi, Breunerji, Esterhaziji, Herbersteini, Holland Brederooki, Lobkowitzi, Radziwilli, Salmi, Schwarzenbergi, v 19. stoletju in 20. stoletju pa so se s porokami zvezali celo z vladarskimi hišami Mecklenburg-Schwerina, Avstrije in Hessna. [2]

Sigmudova linija[uredi | uredi kodo]

V 15. stoletju se je rodbina razdelila v dve liniji: Sigmundovo in Ruprehtovo. Obe sta bili leta 1551 povzdignjeni v baronski, 1557 (Sigmund) in 1558 (Rupreht) pa v grofovski stan. [3]

Ruprehtova linija[uredi | uredi kodo]

Iz Ruprehtove linije sta izšli dve knežji veji.

Alfred Kandid Ferdinand (*1787 †1862) je bil povzdignjen med kneze leta 1804. Njegova kneževina je obsegala grofiji Egloffs in Siggen na Švabskem. [4] Kot vojak se je naglo povzpel, leta 1833 bil že maršal v Pragi, od koder je junija 1848 začel zmagoviti vojni pohod proti revolucionarjem. Pri dušenju revolucije na Dunaju in na Madžarskem (skupaj s hrvaškim banom Jalačićem), so sodelovali tudi njegovi peteri sinovi (Alfred, Ludwig, Leopold Viktorin, August Josef, Josef Aloys). Zaradi tega in tudi zaradi siceršnje politične naravnanosti (lojalnosti do Habsburžanov) so feldmaršal Alfred in njegovi nasledniki (pripadal jim je dedni sedež v gosposki zbornici avstrijskega parlamenta) postali simbol konzervativnih sil v monarhiji. [5]

Feldmaršalov vnuk, knez Alfred August (*1851 †1927) je bil med 1893–95 predsednik avstrijske cesarske vlade, t.i. koalicijskega ministrstva. Člani te veje so v drugi polovici 19. stoletja kupili od Attemsov posesti okoli Rogatca in dvorec Strmol. [6]

Rodovnik Alfreda Augusta von Windisch-Graetz[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Leopold Karl, grof Windisch-Grätz
 
 
 
 
 
 
 
Jožef Nikolaj, grof Windisch-Grätz
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Antonija, grofica Khevenhüllerška
 
 
 
 
 
 
 
Alfred I, princ Windisch-Grätz
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Karel Marija Raimond, vojvoda Arenberški
 
 
 
 
 
 
 
Leopoldina , princesa in vojvodinja Arenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Luiza Margareta, grofica de La Marck et de Schleiden
 
 
 
 
 
 
 
Alfred II, princ Windisch-Grätz
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Janez Jožef, princ Schwarzenberški
 
 
 
 
 
 
 
Jožef Janez, princ Schwarzenberški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Eleonora , grofica Oettingen-Wallersteinska
 
 
 
 
 
 
 
Eleonora, princesa Schwarzenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ludvik Engelbert, vojvoda Arenberški
 
 
 
 
 
 
 
Pavlina, princesa in vojvodinja Arenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Luiza Antonieta de Brancas-Villars, grofica Lauragaiška
 
 
 
 
 
 
 
Alfred III, princ Windisch-Grätz
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Avgust Anton, princ Lobkowiški
 
 
 
 
 
 
 
Anton Izidor, princ Lobkowiški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Ljudmila, grofica Czernin Chudeniška
 
 
 
 
 
 
 
Avgust Longin, princ Lobkowiški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jožef, princ Wchiniški in Tettauški
 
 
 
 
 
 
 
Marija Sidonija Kinsky, grofica Wchinicka in Tettauška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Roza Harrach-Rohrau, grofica Thannhausenska
 
 
 
 
 
 
 
Hedvika, princesa Lobkowiška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Janez Jožef, princ Schwarzenberški
 
 
 
 
 
 
 
Jožef Janez, princ Schwarzenberški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Eleonora, grofica Oettingen-Wallersteinska
 
 
 
 
 
 
 
Berta, princesa Schwarzenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ludvik Engelbert, vojvoda Arenberški
 
 
 
 
 
 
 
Pavlina, princesa in vojvodinja Arenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Luiza Antonieta de Brancas-Villars, grofica Lauragaiška
 
 
 
 
 
 


Drugi pomembnejši člani rodbine[uredi | uredi kodo]

Weriand Alois (* 1790 † 1867), mlajši brat Alfreda Kandida Ferdinanda, je bil povišan v kneza leta 1822. [7] Po očetu Josephu Niklasu je podedoval posestva v Spodnji Avstriji, dve posestvi blizu Prage in gospostvo Senftenberg na Moravskem [8], ki pa jih je prodal in sredi 19. stol. nakupil na Slovenskem (Štajerskem in Kranjskem) posestva z gradovi vred, mdr.: grad Bizeljsko, grad Šteberk, grad Hošperk (Haasberg), grad Konjice, dvorec Trebnik, Žičko kartuzijo [9] Predjamski grad, grad Logatec, grad Bogenšperk, grad Podsredo, dvorec Slatno, graščino v Oplotnici ipd. [10] [11]

Kmalu po povišanju v kneza se je Weriand Alois poročil s princeso Marie Eleonore Lobkowitz, v zakonu sta imela štiri sinove in hčerko. [12] V ozadju nakupov so bili nedvomno gospodarski interesi, povezani zlasti z gradnjo železnice do Trsta in možnostmi prodaje lesa. V njegovem času je grad Hošperk (Haasberg) dobil podobo lovskega dvorca [13], ki pa se je dokončno izoblikovala, ko je družinska posestva na Kranjskem in Štajerskem nasledil njegov drugorojeni sin, knez Hugo Alfred Adolf. [14]

Obširne posesti in priimek, ki spominja na Slovenj Gradec (pri tem pa naj bi bila ključna volja dvora), so pripravile Slovence na Kranjskem, da so izvolili tretjega sina Werianda Aloisa Ernesta Ferdinanda Werianda (* 1827 † 1918) v letih 1880/1885 za državnega poslanca v kmečki kuriji. [15]

nekdanji Windischgraetzov dvorec na Bledu

Ernest je bil velik zbiralec arheološkega orožja in numizmatičnega gradiva, ki ga pridobival z nakupi. [16] V času svojega prvega mandata je dal zgraditi veliki dvorec na Bledu, [17] (kasnejšo rezidenco kralja Aleksandra z imenom Suvobor). [18] Karađorđevići so dvorec leta 1938 podrli in na tem mestu začeli graditi nov dvorec, ki so ga okupatorji predelali. Leta 1945 so objekt po naročilu Tita spremenili v rezidenco, ki se je imenovala Maršalov dvor. Sedanje ime Vila Bled je dobil kasneje. Sprva je bil to protokolarni objekt, danes pa je namenjen turizmu.

knez Otto Weriand Hugo Windisch-Graetz z ženo nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Avstrijsko



Ernestov sin Otto Weriand Hugo (* 1873 † 1952) se je poročil z nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Avstrijsko, vnukinjo cesarja Franca Jožefa I. [19]

Hči zgoraj omenjenega kneza Huga Alfreda Adolfa, princesa Marie por. Mackleburg-Schwerin (* 1856 † 1929), [20] znana kot »vojvodinja Mecklenburška« , je zaslovela po svojih arheoloških izkopavanjih.[21] Bila je strokovno izobražena ljubiteljica, veliko denarja je vložila v izkopavanja med leti 1904-15 (prekopala je mdr. Magdalensko goro), najdbe (tudi z drugih najdišč) pa je hranila na gradu Bogenšperk. [22] Njena zbirka neprecenljive kulturnozgodovinske vrednosti je prišla leta 1934 na dražbo v ZDA in je danes na ogled predvsem v Peabody Museumu v Cambridgeu (Massachusetts, ZDA) in v Ashmolean Museumu v Oxfordu, le skromen del je prejel Narodni muzej v dar.[23]

Njena hči, vojvodinja Marie Antoinette Mecklenburg-Schwerin se je v medvojnem obdobju pred nacisti umaknila v Jugoslavijo, kot sorodnica jugoslovanske kraljeve družine je bivala na Bledu in med 2. svetovno vojno tam tudi umrla.

Mlajša veja rodbine Windisch-Graetz[uredi | uredi kodo]

Hugo Weriand Windisch-Graetz (1865-1920)[uredi | uredi kodo]

Knez (princ) Hugo Weriand, s polnim plemiškim naslovom Hugo Weriand Alexander Wilhelm Alfred von Windisch-Graetz, se je rodil v Firencah, ravno tako kot leto prej rojena sestra Olga (1853-1934) in zatem še najmlajša Marie (1856-1929), najstarejša sestra Alexandrine (1850-1933) pa se je rodila v Strasbourgu. [24]

Mati, princesa Luisa roj. von Mecklenburg - Schwerin (1824-1859) je umrla tri leta po rojstvu zadnje hčerke, leta 1867 se je oče, knez Hugo Alfred Adolf von Windisch-Graetz (1823-1904) ponovno poročil, za drugo ženo je izbral princeso Mathildo von Radziwill (1836-1918). V drugem zakonu so se rodili trije otroki, ki pa so umrli dokaj mladi, sin Ernst pri petindvajsetih, hčerka Aloisia pri štirinajstih in hčerka Elisabeth v starosti komaj dvanajst let. [25] Leta 1885 se je Hugo Weriand na Dunaju poročil s princeso Christiano Mario von Auersperg (1866-1962). V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, pet sinov in šest hčera. [26]

Vsa posestva na Štajerskem in Notranjskem je Hugo Weriand podedoval leta 1904, po smrti očeta Huga Alfreda Adolfa.[27] Hugo Weriand je študiral pravo in si ustvaril uspešno kariero v avstrijski državni upravi. Leta 1912 je bil izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor, kar pa je prekinila prva svetovna vojna. [28]

Windischgraetzov ribnik Partovec pri Oplotnici, z oboro za divjad

Na družinskih posestvih je uspešno gospodaril tudi z obsežnimi gozdovi, njegovi delavci pa so vodili razne gospodarske dejavnosti, povezane predvsem s gozdarstvom, [29] prodajo obdelanega lesa, večinoma po naročilih (t.i. komisionih) [30], potrebnega v ladjedelništvu, pri gradnji pristanišč, na železnici in podobno. Kot posebno gospodarsko dejavnost je izvajal tudi vzrejo divjadi, predvsem jelenjadi [31], ter vodil love [32], na katerih je gostil svoje poslovne partnerje in naročnike, nekatere plemiške sorodnike in druge pomembne ter znane osebnosti, vabil je tudi cesarja Franca Jožefa. [33] V zvezi z lovi, ki so se jih strastno udeleževali skoraj vsi moški člani rodbine, naj omenimo vsaj lovski koči kneza Windischgraetza [34] v Kamniški Bistrici in v Lukanji. Knez Hugo Weriand je preživel vojna leta, dočakal zlom avstro-ogrske monarhije in 15. maja 1920 umrl na gradu Hošperk v bližini Planine pri Rakeku. Svojim dedičem je zapustil vzdrževana in nezadolžena družinska posestva, [35] ki pa so bila razdeljena med dve državi, dokončno je bila meja določena s podpisom Rapalske pogodbe leta 1920.

Christiane Marie Windisch-Graetz roj. von Auersperg (1866-1962)[uredi | uredi kodo]

palača Auersperg na Dunaju

Pred poroko leta 1885 (v starosti 19 let), je princesa Christiana živela na družinskem gradu Slatna na Češkem, zime pa preživljala v palači Auersperg na Dunaju. Bila je izjemno premožna dedinja, ena od treh najbogatejših v Avstro-Ogrski [36] . Vsakemu od svojih enajstih sinov in hčera je podarila dragoceno tiaro, vendar je tako kot mnogo avstrijcev, večino svojega premoženja izgubila med prvo svetovno vojno [37]. Kneginja je po pripovedovanju bila zelo izobražena, odlično je slikala, pisala pesmi in čudovito igrala klavir. Med rojstvi otrok je tudi veliko potovala, med drugim je obiskala tudi Veliko Britanijo. [38] Kmalu po poroki je pričela z obdaritvami revnih šolarjev, o čimer je leta 1894 poročal Slovenski gospodar: "Dasi knez Windischgraetz s svojo soprogo čez zimo na Dunaju stanuje, vendar je na račun blage kneginje v konjiškem gradu vsak dan 50 šolarjev dobilo opoldne juhe in kruha. Nebeški prijatelj otrok naj veliki dobrotnici tukaj in v večnosti povrne". [39] Kneginja je bila obče znana po svoji dobroti: "Svetla kneginja Kristjana je priredila pred tednom revnim šolarjem božičnico. Oblekla je 27 dečkov in 23 deklic z oblekami, katere je sama naredila ali kupila, drugim šolarjem pa je dala razdeliti obilo slaščic." [40] V zahvalo so ji učenci tedanje ljudske šole (sedanje Osnovne šole pod goro) za njen rojstni dan priredili proslavo, ki so se je udeležili tudi pevci, nekaj tržanov ter graščinski uslužbenci in delavci. Slavnostni govor je tedaj imel tajnik okrajne hranilnice g. Kostanjšek, ki je v nemščini kneginji zaželel vse najboljše. Kneginja se je zahvalila za lepe želje in petje, ter obljubila, da bo otrokom kljub težkim časom še naprej pomagala. Spregovorila je tudi nekaj slovenskih besed: "Ko sem prišla kot mlada deklica v Konjice..." [41]

razglednica dvorca Trebnik

Zakonca sta živela predvsem na gradu Hošperk (Haasberg) pri Planini pri Rakeku, občasno tudi v dvorcu Trebnik v Konjicah. Od smrti moža Huga Werianda leta 1920 na Hošperku je živela v dvorcu Trebnik. Malo pred drugo svetovno vojno se je, iz doslej neznanega vzroka, preselila v dvorec Slatno[42], verjetno zato, da bi bila bliže sinu Alfredu, ki je živel na gradu Bogenšperk.[43] Umrla je leta 1962 v Trstu.





                                HUGO WERIAND von Windisch-Graetz 1865-1920
                                              ∞
                                CHRISTIANE MARIE von Auersperg 1866-1962 
 _____________________________________________|_________________________________________
|       2       |    4               |         6             |       8       |     10   |
| HUGO VINZENZ  | ALFRED             |        Olga           | FRANZ JOSEF   | GOTTLIEB |
| 1887-1959     | 1890-1972          5        1893-1987      | 1896-1968     | 1899-1945| 
|      ∞        |   ∞            EDUARD VINZENZ ∞            |       ∞       9      11  
| Leontine von  | Isabelle von   1891-1976    Andreas        | Desiree von   |    Maria 
| Fürstenberg   | Hohenlore-Langenburg ∞      Morsley Picard | Wagner Latour | Antoinetta
1               3                Alexandra von  ∞            |               | 1911-2002
Luisa Marie  Elisabeth Mathilde  Isenburg    Hubertus Maria  7        Gabrielle    ∞
1886-1979    1889-1983                       von Ledebur-  Wilhelmine 1898-1992 Girolamo
  ∞             ∞                            Wicheln       1895-1989     ∞      di Bosdari
Giovanni     Leone Rosa                                      ∞        Hans von Ratibor
Ceschi di                                                  Leonidas   und Corvay
Santa Croce                                                Economo di 
                                                           San Serff

Njuni sinovi in hčerke[uredi | uredi kodo]

1. Najstarejša hči Louisette (Lof) se je rodila na Dunaju. Poročila se je na gradu Hošperk (Haasberg) 30. novembra 1911, z grofom Giovannijem Ceschi di Santa Croce iz Trsta. Imela sta sedem otrok. Družina je do leta 1945 v poletnih mesecih živela na gradu na Bizeljskem, preostali del leta pa v palači v Trentu.[44]

2. Najstarejši sin Hugo Vinzenz se je rodil na Hošperku. Obiskoval je srednjo šolo v Feldkirchnu. Ekonomijo je študiral na univerzi v Münchnu in uspešno doktoriral. 20. novembra 1912 se je v Donaueschingenu v Nemčiji poročil s princeso Leontino Isabelle von Fürstenberg. [45] Ob izbruhu prve svetovne vojne se je udeležil bojev na avstrijski strani in bil tudi odlikovan. Med prvo svetovno vojno je pri Windischgraetzih na Hošperku večkrat bival zadnji avstrijski cesar Karel I. [46] Leta 1917 je Hugu Vinzenzu oče Hugo Weriand prepustil družinska posestva,[47] na katerih je po vojni gospodarske dejavnosti vodil skupaj z brati, zato se je z družino iz Konjic [48] preselil na grad Hošperk. Njegovi ženi Leontini pa življenje na Hošperku (Haasbergu), ob samotnih gozdovih in neposredni bližini meje, ni bilo preveč všeč, zato sta kupila dvorec Sekirn na Vrbskem jezeru, kjer se je Leontina za stalno naselila. Hugo Winzenz je kljub temu dal grad Hošperk temeljito prenoviti, [49] urediti je dal električno napeljavo, vodno oskrbo s črpalko, skrito radiatorsko ogrevanje ter telefon. [50] Sam je občasno bival tudi v Postojni, tako kot brat Gottlieb, v nekdanjem hotelu Adelsbergerhof.

Veleposestvo Windischgraetz.jpg

2.1. V zakonu so se knezu Hugu Vincenzu in princesi Leontini von Fürstenberg rodili štirje otroki. Hči Irma se je rodila leta 1913 in se je 25. aprila 1936 na Dunaju poročila s princem/knezom Franzem von Weikersheimom. Dvojčka Hugo Maximilian in Maximilian Anton sta se rodila 1. septembra 1914 v Donaueschingenu. Že jeseni 1933 sta se pridružila italijanskemu kraljevemu vojnemu letalstvu. Hugo Maximilian je umrl 22. avgusta 1942, v letalski nesreči nad Rimom. Maximilian Anton je kot italijanski pilot med vojno sodeloval v bojih nad Grčijo, nato pa po kapitulaciji Italije zapustil vojaško službo. Najmlajši od sinov Friedrich Karl je med drugo svetovno vojno služil v nemški armadi. Med boji je bil dvakrat pogrešan in celo razglašen za mrtvega. Po vojni je dlje časa prebival v Milanu, nato pa se naselil v Švici.

grad Hošperk nekoč

2.1.1. Leta 1946 se je Maximilian Anton v Cortini d'Ampezzo poročil s princeso Mario Luiso Serra di Gerace, v zakonu so se jima rodila sinova Mariano Hugo (*1955) in Manfred Windischgraetz (*1963) ter hčerki Irma (*1951) in Maximiliane (*1952).

3. Elizabeth Mathilde (Isen) se je rodila na Dunaju in se leta 1961 poročila s italijanskim plemičem Leone Rosa, rojenem v Salernu.

4. Alfred se je rodil v dvorcu Trebnik v Slovenskih Konjicah. Študiral je na univerzi v Gradcu.[51] Pridružil se je avstrijski vojni mornarici,[52] kjer je bil pred vojno kadet, od leta 1917 pa poročnik bojne ladje. [53] Leta 1929 se je na Dunaju poročil s princeso Isabelle von Hohenlore-Langenburg. Do konca druge svetovne vojne je z družino živel na gradu Bogenšperk. [54]

5. Eduard Vincenz se je rodil v dvorcu Trebnik v Slovenskih Konjicah (tedaj Gonobitz). Obiskoval je srednjo šolo v Feldkirchu, bival pa v internatu, ki so ga vodili jezuiti.[55] Študiral je v Berlinu, na visoki tehnični šoli, [56] vendar je njegov študij prekinila prva svetovna vojna. Dodelili so ga 11. polku ulancev, lahkih konjenikov,[57] vendar so ga na vzhodni fronti kmalu zajeli Rusi, tako da je tri leta preživel v ujetništvu [58] v Kazanu in Taškentu.[59] Po vojni je končal študij, ter postal diplomirani elektroinženir. Leta 1923 se je poročil s slepo princeso Alexandro von Isenburg,[60] s katero sta imela štiri hčerke. Z družino se je oktobra 1935 iz Konjic preselil v Pivko (tedaj sv. Peter na Krasu), kjer je prevzel vodenje žage [61]. Pod njegovim vodstvom (znotraj družinskega podjetja SICLA) [62] so leta 1937 pričeli proizvajati lesene vezane plošče [63], tovarna (po vojni znana kot Javor Pivka), pa je bolj ali manj uspešno delovala do leta 1943 in bila kasneje, kot vse rodbinsko premoženje, podržavljena. S svojo družino je bil proti koncu vojne zaradi brezvladja primoran živeti v tovarniškem skladišču [64] vse do oktobra 1945, nato so se umaknili v Trst. [65] Umrl je v Eybachu v Nemčiji, leta 1976.

6. Olga Maria (Oleg), se je leta 1916 na Hošperku poročila z Andreasom Morsley Picardom, se od njega ločila [66] in se v drugo poročila z grofom Hubertusom Maria von Ledebur-Wicheln, ki je bil diplomirani inženir gozdarstva. Živela sta v graščini v Oplotnici. [67] Hubertus je februarja 1945 skupaj s svojim sodelavcem izginil v enem od gozdnih revirjev gospodarstva Oplotnica. [68] Njune posmrtne ostanke so pokopali na pokopališču v Slovenskih Konjicah. [69] Vdova Olga Marija je od moževe smrti sprva prebivala v Trstu, pri svoji mlajši sestri Wilhelmini [70], nato se je preselila ob Gardsko jezero, kjer je umrla leta 1987.

7. Wilhelmine (Wille), se je leta 1916 na Hošperku poročila z baronom Leonidasom Economo di San Serrf, iz rodbine podjetnih ter premožnih tržaških grških trgovcev, ki pa je bil od nje precej starejši. Živela sta v palači Economo v centru Trsta ter imela tri hčerke in sina. Wilhelmine je umrla leta 1989 v Spodnji Avstriji, v mestu Schönbühel na Donavi.

8. Franz Joseph se je rodil Konjicah in ni študiral na univerzi, [71] temveč se je pridružil avstrijski armadi, kjer je služil v regimentu, poimenovanem po svojem znanem predniku, feldmaršalu Alfredu Windisch-Graetzu.[72], Po vojni se je ukvarjal s slikarstvom. Ker ni imel pravega smisla za gospodarjenje, so vse njegove finančne naložbe neslavno propadle. Po poroki z Desiree von Wagner Latour je sprva živel v dvorcu Trebnik v Slovenskih Konjicah, nato pa se je preselil v New York,[73] prevzel ameriško državljanstvo in tam leta 1968 tudi umrl.

9. Maria Gabrielle (Pielle) se je rodila 1898 v dvorcu Trebnik v Slovenskih Konjicah ter se leta 1918 na Dunaju poročila s knezom Hansom von Ratibor und Corvay.[74] Po smrti moža je živela v mestecu Casteletto di Brenzone ob Gardskem jezeru, kjer je leta 1992 v visoki starosti umrla.

10. Gottlieb se je rodil leta 1899, v dvorcu Trebnik v Slovenskih Konjicah. Študiral je gozdarstvo v Münchnu. Študij je moral prekiniti zaradi izbruha prve svetovne vojne, na soški fronti se je boril proti Italijanom. [75] Nikoli se ni poročil. Skupaj z bratom Hugom Vinzencem je v povojnem obdobju strokovno skrbel za rodbinske gozdove. Prebival je tudi na gradu Bogenšperk. Ko je bil aprila 1944 grad Hošperk požgan [76], se je večina članov rodbine umaknila v Trst, le Gottlieb je ostal v Postojni, kjer je bil sedež windischgraetzove gozdne uprave in uprava družinske delniške družbe SCLABSA. Maja 1945 se je odpravil v Trst, bil tam zajet in odpeljan v Ljubljano, kjer se je za njim izgubila vsaka sled. [77]

11. Maria Antoinetta (Manetti), rojena leta 1911 v dvorcu Trebnik, se je leta 1941 v Rimu poročila z grofom Girolamom di Bosdari iz Bologne. Umrla je leta 2002 v Trstu.

Gospodarske dejavnosti rodbine[uredi | uredi kodo]

V Oplotnici je med leti 1871 in 1894 delovala glažuta, v lasti kneza Huga Alfreda Adolfa Windischgraetza. V obdobju med 1873 in 1880 je stalno zaposlovala med 80 do 100 delavcev. Kasneje je knez v Oplotnici imel tovarno lesne volne,[78] v lasti rodbine pa je bil, do leta 1919, tudi kamnolom v Cezlaku, tedaj z industrijsko železnico povezan z Oplotnico. [79] Rodbina je imela tudi obsežne vinograde v Ritoznoju pri Slovenski Bistrici in na Škalcah v Slovenskih Konjicah. V Konjicah je do leta 1945 delovala žaga, ki je bila nato podržavljena. Gozdna uprava windischgraetzovih posestev na Notranjskem je bil prvotno na gradu Hošperk, vse do 1. aprila 1907, nato so jo preselili v Kačjo vas pri Planini. Od leta 1919 (pod vodstvom ing. Hoffmanna) je planinska gozdna uprava spadala pod družbo SCLABSA, vse do leta 1924, ko je bil sedež gozdne uprave preseljen v Postojno.

oznaka Windischgraetzove glažute v Oplotnici

Do leta 1907 je na posestvu Hošperk delovala samo ena žaga, in sicer v Planini, na lokaciji »Pod gradom«. Med prvo svetovno vojno (l. 1916) je bila zgrajena nova žaga na železniški postaji Planina, namenjena predvsem obdelavi lesa iz revirja Ravnik. Leta 1922 je bila zgrajena žaga v Belskem, leta 1924 pa je bila odkupljena še nekdanja velika žaga posestnika Jurce v Postojni.[80] Leta 1934 je rodbina kupila propadlo žago v Pivki (tedaj sv. Peter na Krasu), ki je bila nato razširjena v tovarno vezanih plošč [81]. Med leti 1940/41 je bila zgrajena še FALERSA, velika tovarna za proizvodnjo lesonitih plošč v Ilirski Bistrici. [82]



SCLABSA in SICLA[uredi | uredi kodo]

nekdanji hotel Adelsbergerhof v Postojni, kjer je bila uprava družbe SCLABSA

Delniška družba SCLABSA (Societa' Coltivazione Legnami Abbattimento Boschi S.A.), v prevodu družba za vzgojo in posek gozdov, je bila ustanovljena decembra 1919, s sedežem v Trstu. Nekaj ustanovnega kapitala je prispevala Banca Commerciale Italiana, največji delničar je bil dr. Hugo Vinzenz Windisch-Graetz, med ostalimi delničarji je bil tudi baron Leo Economo, v upravnem odboru pa tudi grof Giovanni Battista Ceschi. [83] Podjetje je upravljalo gozdove na področju Planine, pridobilo pa si je tudi pravico za prodajo lesa z Windischgraetzovega posestva pri Oplotnici in posestva Ravnik pri Planini. Na družbo so bila zemljiškoknjižno prepisana vsa na italijanski strani meje ležeča zemljišča rodbine. Po podatkih iz leta 1928 je podjetje tedaj upravljalo šest žag, s povprečno 126 zaposlenimi. [84] Ustanovitev delniške družbe je pomenila zgolj novo organizacijsko in pravno obliko za opravljanje iste dejavnosti, to je pridobivanja in trgovine z lesom, s katero so se knezi Windischgraetzi ukvarjali že pred prvo svetovno vojno, oz. že od 18. stoletja dalje. [85] Generalna uprava družbe SCLABSA je bila sprva, do aprila 1933, v Trstu,[86] nato je bila uprava premeščena v Postojno, v nekdanji hotel Adelsbergerhof (na tem kraju danes stoji Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna), v katerem je med prvo svetovno vojno svoj štab imel avstro-ogrski feldmaršal Svetozar Borojević von Bojna. [87] . Leta 1942 se je SCLABSA zopet razdružila in so bile posamezne posestne enote zemljiškoknjižno prenesene na posamezne rodbinske člane. [88]

Decembra 1928 je bila ustanovljena hčerinska delniška družba SICLA (Societa' per l'Industria ed il Commercio di Legnami Anonima), v prevodu delniška družba za industrijo ter trgovino z lesom, s sedežem v Trstu, na istem naslovu kot SCLABSA, s skoraj nespremenjenimi delničarji in člani upravnega odbora. [89] Namen hčerinske družbe je bil nadaljevati z industrijsko in trgovinsko dejavnostjo, z usmeritvijo izključno v predelavo lesa, zato so bili na SICLO preneseni industrijski obrati, orodja, stroji ter z njimi povezana prevozna sredstva matičnega podjetja, predvsem žage v Postojni, Kačji vasi pri Planini in pri Belskem. [90] Družba je skrbela za obdelavo in prodajo lesa iz rodbinskih gozdov, za stike s strankami in naročniki. [91] Po dokapitalizaciji leta 1932 je v obeh podjetjih največji delničar ostal dr. Hugo Winzenz Windisch-Graetz, medtem ko so bili imetniki večine ostalih delnic drugi rodbinski člani. Med delničarji SICLE sta bila tudi grof Giovanni Battista Ceschi in baron Leo Economo. [92] Obe družbi sta prenehali poslovati leta 1945, arhivske dokumente o njunem poslovanju hrani banka Intesa Sanpaolo v Trstu. [93]

Rodbina Windischgraetz danes[uredi | uredi kodo]

Zanimanje za rodbino Windischgraetz med zgodovinarji in drugimi raziskovalci ni le pojava današnjih dni, temveč je ta mogočna rodbina že stoletja predmet raziskav in občudovanja. Družina Windischgrätz je pri nas izgubila svoje mesto med in po 2. svetovni vojni, ko so bili njeni člani izgnani, nekaj jih je bilo tudi pobitih ipd. Položaj nacionaliziranega premoženja družine Windischgraetz v Sloveniji še vedno ni določen in rešen. Popolnoma drugačen položaj ima družina Windischgraetz v Italiji, Avstriji in Nemčiji, kjer je njihov položaj še vedno skoraj nespremenjen kot pred sto leti. Družbeno zelo razpoznavna, vplivna, ugledna in premožna družina ima številne mednarodne, humanitarne in diplomatske povezave.

Windischgraetzi še danes veljajo za ene najuglednejših in plemiških družin srednje Evrope. Vodilno mesto rodbine in njihove interese po smrti svojega očeta princa Maximiliana od leta 1976 zaseda in zastopa njegova presvetla visokost, njegova ekcelenca, princ Mariano Hugo Windisch-Graetz, rojen leta 1955 v Trstu. V tem času je pridobil več viteških nazivov ter v povezavi z rimskokatoliško cerkvijo osnoval mrežo humanitarnih organizacij (ki se še vedno širi) za pomoč revnim, bolnim, ostarelim ter prizadetim zaradi vojn in naravnih katastrof po svetu. Od leta 2003 opravlja tudi funkcijo izrednega in pooblaščenega veleposlanika Suverenega malteškega viteškega reda v Sloveniji (pred tem na Slovaškem). Stalno prebivališče ima v Rimu in je poročen z nadvojvodinjo Sofijo Avstrijsko, vnukinjo grško-danske princese Elizabete (sestre jugoslovanske kneginje Olge), katere babica, ruska velika kneginja Marija Pavlovna (roj. vojvodinja Mecklenburško-Schwerinska) je bila svakinja zgoraj omenjene vojvodinje Macklenburške, roj. princese Windisch-Graetz, amaterske arheologinje. Princesa Dorothea Hessenska, nečakinja britanskega princa Philipa, vojvode edinburškega, se je prav tako omožila v družino Windischgraetz, tej družini pa je pripadala tudi babica žene britanskega princa Michaela Kentskega, bratranca britanske kraljice Elizabete II.

Predstavniki rodbine[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  2. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  3. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  4. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  5. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 55. COBISS 52410112. 
  6. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  7. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  8. ^ dr. Windisch-Graetz Hugo. Unsere Familiegeschichte. dr. Hugo Windisch-Graetz. str. 118–120. 
  9. ^ Stegenšek, Avguštin (1909). Konjiška dekanija. Stegenšek Avguštin. COBISS 17588993. 
  10. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 957. COBISS 52410112. 
  11. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  12. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 57. COBISS 52410112. 
  13. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 59. COBISS 52410112. 
  14. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 59. COBISS 52410112. 
  15. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  16. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 62. COBISS 52410112. 
  17. ^ "Blejski dvorec knežje rodbine Windischgratz". Pridobljeno dne 15.05.2016. 
  18. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 62. COBISS 52410112. 
  19. ^ "Blejski dvorec knežje rodbine Windischgratz". Pridobljeno dne 15.05.2016. 
  20. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 59. COBISS 52410112. 
  21. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  22. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  23. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  24. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 59. COBISS 52410112. 
  25. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 60. COBISS 52410112. 
  26. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 63. COBISS 52410112. 
  27. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 62. COBISS 52410112. 
  28. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.04.2016. 
  29. ^ Prispevki k zgodovini urejanja naših gozdov, Iz zgodovine našega gozdarstva. Gozdarski vestnik. letnik XXV: 117. 
  30. ^ Pahor Miroslav , Hajnal Ilonke (1981). Po jamborni cesti... v mesto na peklu. Prešernova družba. str. 39. COBISS 19370240. 
  31. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 95. COBISS 52410112. 
  32. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 92. COBISS 52410112. 
  33. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 94. COBISS 52410112. 
  34. ^ "Lovska koča kneza Windischgraetza". Pridobljeno dne 15.05.2016. 
  35. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 63. COBISS 52410112. 
  36. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 10. 
  37. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 10. 
  38. ^ "Digitalna zbirka Pokrajinskega muzeja v Mariboru". fond Windischgraetz. Pridobljeno dne 13.05.2016. 
  39. ^ Slovenski gospodar (15.03.1894). 
  40. ^ Slovenski gospodar (27.12.1894). 
  41. ^ "Znani Konjičani in okoličani: Christiane Marie Auersperg". Novice (Novice d.o.o.) (27.05.1999): 18. 
  42. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 40. 
  43. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 40. 
  44. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 87. 
  45. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 63. COBISS 52410112. 
  46. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 30. COBISS 52410112. 
  47. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 64. COBISS 52410112. 
  48. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 43. 
  49. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 43. 
  50. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 30. COBISS 52410112. 
  51. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 35. 
  52. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 35. 
  53. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 98. COBISS 52410112. 
  54. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 65. COBISS 52410112. 
  55. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 45. 
  56. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 66. COBISS 52410112. 
  57. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 35. 
  58. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 66. COBISS 52410112. 
  59. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 46. 
  60. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 65. 
  61. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 88. COBISS 52410112. 
  62. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 85. 
  63. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 66. COBISS 52410112. 
  64. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 85. 
  65. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 114. 
  66. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 66. COBISS 52410112. 
  67. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 66. COBISS 52410112. 
  68. ^ Zgodovinsko društvo Konjice (2000). Zbornik Konjice z okolico, II. knjiga. Zgodovinsko društvo Konjice. str. 131. COBISS 105088768. 
  69. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 114. 
  70. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 66. COBISS 52410112. 
  71. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 35. 
  72. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 35. 
  73. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 66. COBISS 52410112. 
  74. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 66. COBISS 52410112. 
  75. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 35. 
  76. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 35. COBISS 52410112. 
  77. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 35. 
  78. ^ "Digitalna zbirka Pokrajinskega muzeja v Mariboru". fond Windischgraetz. Pridobljeno dne 13.05.2016. 
  79. ^ Škrinjar Vida (1999). seminarska naloga: Cezlak - moja vas. COBISS 44133633. 
  80. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 89. COBISS 52410112. 
  81. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 88. COBISS 52410112. 
  82. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 89. COBISS 52410112. 
  83. ^ "Proces industrializacije in oblikovanje industrijske regije v prostoru severovzhodnega Jadrana (Furlanija, Primorska in Istra) (1900-1940)". Pridobljeno dne 13.05.2016. 
  84. ^ "Proces industrializacije in oblikovanje industrijske regije v prostoru severovzhodnega Jadrana (Furlanija, Primorska in Istra) (1900-1940)". Pridobljeno dne 13.05.2016. 
  85. ^ Pahor Miroslav, Hajnal Ilonke (1981). Po jamborni cesti... v mesto na peklu. Prešernova družba. str. 39. COBISS 19370240. 
  86. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 89. COBISS 52410112. 
  87. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 30. COBISS 52410112. 
  88. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 89. COBISS 52410112. 
  89. ^ "Proces industrializacije in oblikovanje industrijske regije v prostoru severovzhodnega Jadrana (Furlanija, Primorska in Istra) (1900-1940)". Pridobljeno dne 13.05.2016. 
  90. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 88. COBISS 52410112. 
  91. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 88. COBISS 52410112. 
  92. ^ "Proces industrializacije in oblikovanje industrijske regije v prostoru severovzhodnega Jadrana (Furlanija, Primorska in Istra) (1900-1940)". Pridobljeno dne 13.05.2016. 
  93. ^ "Banka Intesa Sanpaolo". Pridobljeno dne 15.05.2016. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Slovenska biografija;
  • Žigon Tanja, Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Logatec, 1992. (COBISS)
  • Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, München 1981;
  • Smole, Majda Graščine na nekdanjem Kranjskem, DZS, 1982; (COBISS);
  • Stopar, Ivan Gradovi na Slovenskem, Cankarjeva založba, 1986, (COBISS) strani 157, 170, 320, 332.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]