Pivka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pivka
Šent Peter na Krasu (do 1952)
pogled na Pivko danes
Pivka is located in Slovenija
Pivka
Pivka
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°40′49.63″N 14°11′46.98″E / 45.6804528°N 14.1963833°E / 45.6804528; 14.1963833Koordinati: 45°40′49.63″N 14°11′46.98″E / 45.6804528°N 14.1963833°E / 45.6804528; 14.1963833
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Primorsko-notranjska regija
Tradicionalna pokrajina Notranjska
Občina Pivka
Površina
 • Skupno 6,6 km2
Nadmorska višina 554 m
Prebivalstvo (2016)[1]
 • Skupno 2.117
 • Gostota 320 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6257 Pivka
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Pivka - Vaško jedro
Lokacija Občina Pivka
RKD št. 16019 (opis enote)[2]

Pivka (včasih Šentpeter na Krasu), (italijansko San Pietro del Carso) je naselje in sedež istoimenske občine.

Starejši del razpotegnjenega in urbaniziranega naselja danes sestavljajo trije ločeni deli: Vas, (prvotni Šentpeter na Krasu), Radohova vas pod Primožem in Hrastje, zaselek na klancu, kjer se cesta prevesi proti Košanski dolini.

Prva omemba in etimologija[uredi | uredi kodo]

Pivka se v pisnih zgodovinskih virih prvič omenja leta 1300 kot villa Sancti Petri super Piucha ('Sv. Peter nad Pivko'), leta 1498 pa preprosto kot Sveti Peter. Ime Šent Peter na Krasu se je ohranilo vse do leta 1952, ko je bilo naselje preimenovano v Pivko. Ime je bilo spremenjeno na podlagi "Zakona o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb" iz leta 1948. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Šent Petra na Krasu del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.[3][4][5]

Pomen in geografska lega[uredi | uredi kodo]

Pivka je poleg Postojne najpomembnejše središče tega dela Notranjske. Naselje ima ugodno prometno lego ob prehodu iz Pivške doline v Košansko dolino oz. v porečje reke Reke. V naselju je križišče cest, ki vodijo proti Divači, Ilirski Bistrici in Snežniškemu pogorju. Od bližnje železniške proge Ljubljana - Trst (danes Sežana) se tu odcepi proga proti Ilirski Bistrici in Reki. Naselje se od prevala med Orlekom (653 mnm) in Kerinom (655 mnm), kjer je železniška postaja, širi ob cesti proti dnu kotline, do polj ob ponikalnici Pivki in naprej proti Petelinjam.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Na Primožu in na Gradišču nad železniško postajo so vidni ostanki železnodobnih naselbin. Zaradi ugodne prometne in strateške lege so Italijani med svetovnima vojnama tu zgradili več vojašnic, na strateško pomembnih vrhovih nad Pivko pa številne utrdbe, ki so bile sestavni del Alpskega obrambnega zidu, ki se je raztezal vse od Genovskega zaliva do Kvarnerja. Ravno Pivka in bližnje vojašnice v Hrastju so bile najbolj utrjeni deli vzhodnega dela alpskega zidu. Vojašnice je kasneje zasedla jugoslovanska vojska.

Industrija[uredi | uredi kodo]

razglednica Pivke iz leta 1914

Leta 1934 je rodbina Windischgrätz kupila propadlo žago v Pivki (tedaj Šent Peter na Krasu) [6]. Eduard Vinzenz Windisch-Graetz se je oktobra 1935 z družino iz Konjic preselil v Pivko, kjer je prevzel vodenje žage. [7] Pod njegovim vodstvom (znotraj družinskega podjetja SICLA) [8] so leta 1937 pričeli proizvajati lesene vezane plošče [9], tovarna (po vojni znana kot Javor Pivka), pa je bolj ali manj uspešno delovala do leta 1943 in bila kasneje, kot vse rodbinsko premoženje, podržavljena. Tovarna je pomenila začetek industrializacije na Pivškem.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2016". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2016. Pridobljeno dne 6. junija 2016. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 16019". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  3. ^ Spremembe naselij 1948–95. 1996. Database. Ljubljana: Geografski inštitut ZRC SAZU, DZS.
  4. ^ Premk, F. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: slovenska zemljepisna imena. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, pp. 113–132.
  5. ^ Urbanc, Mimi, & Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77(2): 25–43.
  6. ^ Žigon Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 88. COBISS 52410112. 
  7. ^ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 88. COBISS 52410112. 
  8. ^ Lotti Henley Windisch-Graetz (2002). Granny's Stories. Lotti Henley Windisch-Graetz. str. 85. 
  9. ^ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 66. COBISS 52410112. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Černe, Andrej Priročni krajevni leksikon Slovenije, DZS d.d., Ljubljana , 1996, (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]