Apfaltrerji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Rodbina Apfaltrer (tudi Apfoltrer, Apfaltrer von Apfaltrern, Apfaltrer(n) zu Roy und Grünhof etc., sl. Jablaniški) je kranjska plemiška rodbina, ena najstarejših na slovenskem ozemlju, ki je po moški liniji izumrla sredi 20. stoletja.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grb rodbine Apfaltrer

Kranjska plemiška rodbina Apfaltrerjev je ena najstarejših na naših tleh. Prvi zapis o rodbini izhaja iz leta 1165, ko je omenjena udeležba Janeza Apfaltrerja na viteških igrah v Švici, skupaj s koroškim vojvodo Henrikom. Udeležba na turnirjih je bila tisti čas povezana s statusom, saj je vsak udeleženec moral biti plemič, ki je izkazoval najmanj štiri generacije plemiških prednikov. Tudi Valvasor obstoj rodbine locira že v zgodnje 11. stoletje, ko so se nahajali na gradu Roje nad Grmačami. Kljub tej zgodnji hipotetični letnici iz strani barona Valvasorja se rodbina pogosteje začne omenjati v pisnih virih šele v 15. stoletju.

Ime Apfaltrer je ime, ki ga je družina dobila po gradu Jablanica, katerega lokacija je našim zgodovinarjem še vedno neznana. Ta grad so dali v začetku 13.stol. postaviti Spanheimi oz. edini vojvoda, ki je imel takrat posest na Kranjskem, Ulrik III. Spanheimski. Jablanico naj bi zgradili kot odgovor na oglejski Vernek, ki so si ga zaradi njegove strateške lege nad dolino Save neuspešno skušali prilastiti. Za kratek čas so ga sicer osvojili in opustošili, a so ga na ukaz oglejskega patriarha morali ponovno obnoviti. Ker se v virih omenja lokacija gradu na desnem bregu Save, je upravičeno domnevati, da gre pri znameniti Jablanici prav za grad Roje na hribu Tičnica nad Grmačami. Po vsej verjetnosti so Apfaltrerji izšli iz Spanheimskih vrst najprej kot ministeriali in gradiščani, nato kot plemiči in vazali. Dejstvo je, da so v naših krajih bivali skoraj 8 stoletij oziroma vse do 2. svetovne vojne. Tako so bili vazali koroških vojvod in kasneje kranjskega deželnega kneza tj. Habsburžanov. V tej službi so bili tudi v ostrem sporu tudi s Celjskimi grofi in knezi. Dva pripadnika Apfaltrerjev sta v sovražnostih med Celjskimi in Habsburžani tudi izgubila svojo glavo. Vendar so Apfaltrerji služili kot vazali tudi Celjskim.


V vojaški službi Habsburžanov jih najdemo tudi v naslednjih stoletjih. Cesar Leopold I. Habsburški je leta 1672 Ernesta pl. Apfalterna, ki je bil jezuit na Dunajski univerzi, skupaj s celotno družino povzdignil v baronski stan. Zadnji baron Apfaltrer z Grmač je imel dve hčeri, ki sta dedovali naziv baronic in z njima se je moška linija zaključila, rodovina se nadaljuje po ženski liniji. Eden zadnjih lastnikov gradu Grmače je s soprogo pokopan na litijskem pokopališču v grobnici, ki so jo še do nedavnega uporabljali kot mrliško vežico.

Družina Apfaltrer na gradu Križ pred drugo svetovno vojno
Palača Brandhof, ki jo je zgradil Oton Apfaltrer v Gradcu

Pomembne osebnosti[uredi | uredi kodo]

Apfaltrerji so kot plemiči služili svoji deželi in vladarju v vojski in civilni upravi ter se udejstvovali kot cerkveni dostojanstveniki. Pomembni baroni Apfaltrerji so bili:

Posesti[uredi | uredi kodo]

Rodbina je imela največ posesti na Kranjskem. Posedovali so:

idr.