Bizeljsko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bizeljsko
Bizeljsko is located in Slovenija
Bizeljsko
Bizeljsko
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°0′56.9″N 15°41′24.98″E / 46.015806°N 15.6902722°E / 46.015806; 15.6902722Koordinati: 46°0′56.9″N 15°41′24.98″E / 46.015806°N 15.6902722°E / 46.015806; 15.6902722
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Posavska regija
Tradicionalna pokrajina Štajerska
Občina Brežice
Površina[1]
 • Skupno 10,271 km2
Nadmorska višina 177,9 m
Prebivalstvo (2017)[2]
 • Skupno 675
 • Gostota 66 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 8259 Bizeljsko
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Bizeljsko - Vaško jedro
Lokacija Občina Brežice
RKD št. 10538 (opis enote)[3]
cerkev sv. Vida obdana z vinogradi
najmanjši hramček v Sloveniji se nahaja v zaselku Bošt

Bizeljsko je vas v Občini Brežice. Je največje naselje po površini v občini. Sestavljeno je iz Spodnje in Zgornje Sušice ter več zaselkov med vinogradi nad ravnino ob reki Sotli. Naselje je agrarnega značaja, novogradnje so predvsem ob cesti BrežiceBistrica ob Sotli. Celotno področje je vinorodno, kar dokazujejo griči, ki so posejani s številnimi vinogradi in samotnimi kmetijami. Leži ob meji s Hrvaško.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ugodne fizične danosti so omogočile zgodnjo poselitev Bizeljskega. Pokrajina je bila poseljena že v kameni in v kovinskih dobah, o čemer pričajo mnoga arheološka najdišča na Kunšperku nad Orešjem: Cerkev sv. Marjete, Kaštel, Straža idr. Ta hriboviti del Bizeljskega je tedanjim prebivalcem omogočal dokajšnjo varnost pred selitvami različnih plenilskih plemen. Prav tako so iz prazgodovine najdeni halštatski obeski v današnji Vitni vasi.

Območje Bizeljskega je že v rimskih časih imelo pomembno obmejno lego, saj je po Sotli potekala meja med rimskima provincama Norik in Panonija. Tedaj je ob reki potekala prometna in trgovska pot, ki je povezovala pomembno rimsko pristanišče Neviodunum (Drnovo) in mesto Poetovio (Ptuj).

V 3. in 4. stoletju so čez Evropo proti zahodu potekale zelo intenzivne selitve različnih ljudstev, npr. Hunov, Gotov, Langobardov in Slovanov. V 7. in 8. stoletju so se ob Sotli za stalno naselili Slovani, ki so iz varnostnih razlogov poselili bolj gričevnat in hribovit svet. Slovani so kmalu (100–200 let) po naselitvi začeli prehajati pod politično oblast srednjeveškega (Svetega rimskega cesarstva). Ker pa je pretila neprestana nevarnost madžarskih vpadov, se je na reki Sotli utrdila vzhodna meja tega cesarstva. Nemški vladarji so velika posestva podarjali zvestim fevdalcem in s tem skušali dodatno zavarovati mejo. Tako je leta 1016 svetorimski cesar Henrik II. daroval trideset krajevnih hub (kmetij) med Savo, Savinjo in Sotlo v Savinjski marki savinjskemu grofu Viljemu Brezeselškemu. Leta 1043 (ali 1042) je žena grofa Viljema Hema Brezeselška (Ema Krška) zaradi svoje velike pobožnosti posest zapustila oz. podarila novoustanovljenemu ženskemu samostanu v Krki na Koroškem. Leta 1071 je bila ustanovljena Krška škofija, zato posest in s tem območje današnjega Bizeljskega preide pod njeno oblast.

Kar 3011 prebivalcev Bizeljskega je nemški okupator v letih 1941 in 1942 po popisu v zbirnem taborišču na gradu Rajhenburg izgnal v Nemčijo, na njihove domove pa naselil nemške priseljence, največ iz Kočevskega in Besarabije. Kočevarji, prej navajeni dela v gozdu, niso znali obdelovati bizeljskih vinogradov, v katerih so zato povzročili precej škode. Ob koncu vojne so se skupaj z nemško vojsko umaknili v Avstrijo.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Etnična sestava 1991:

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Po površini največja naselja v statističnih regijah". Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno dne 24. marca 2016. 
  2. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2017". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2017. Pridobljeno dne 7. junija 2017. 
  3. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 10538". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  4. ^ Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (Bizeljsko - gnezdišče čebelarja), Ljubljana, 1991.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Metoda Kemperl, Nataša Šekoranja, Vlado Leskovar, Mejniki Bizeljskega: ob 270-letnici župnijske cerkve in ob 220-letnici samostojne župnije, Bizeljsko 2007. (COBISS)
  • Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]