Prva svetovna vojna na Slovenskem

Prva svetovna vojna na Slovenskem
Del prve svetovne vojne
Datum 28. julij 1914 – 11. november 1918 Prizorišče Avstro-Ogrska, Kraljevina Italija (Slovenija) Izid Avstro-ogrska izguba, oblikovanje Kraljevine SHS, izguba Primorja Ozemeljske spremembe Izguba dežele Primorje
Udeleženci
Kraljevina Italija	Avstro-Ogrska Nemško cesarstvo
Poveljniki in vodje
Armando Diaz Luigi Cadorna	Conrad von Hötzendorf Svetozar Borojević Otto von Below

Prva svetovna vojna na Slovenskem je potekala med 28. julijem 1914, ko je Avstro-Ogrska uradno napovedala vojno Kraljevini Srbiji, in 11. novembrom 1918, ko je bilo podpisano premirje v Compiègnu. Ozemlje današnje Republike Slovenije je bilo ves čas del centralnih sil. Slovensko ozemlje je bilo zaradi strateške lege ob meji z Italijo eno ključnih bojišč v Evropi. Največje vojaško prizorišče je predstavljala soška fronta (maj 1915 – oktober 1917), ki je zajela območje od Rombona v Julijskih Alpah do Tržiča (italijansko Monfalcone) pri Jadranskem morju. V vojno je bilo vključenih več sto tisoč Slovencev, bodisi kot vojaki v avstro-ogrski vojski bodisi kot civilistov na frontnem območju. Slovenski moški so bili (razen Beneških Slovencev) vpoklicani v Avstro-ogrsko vojsko, večinoma v pehotne polke III. graškega korpusa. Po nepopolnih, a hrkrati uradnih podatkih je v vojni padlo 33.324 ljudi (večinoma vojakov) s slovenskega ozemlja. Posledice so bile izjemne: množične človeške izgube, uničeno gospodarstvo, trajne politične spremembe, ki so tlakovale pot razpadu monarhije ter oblikovanju nove južnoslovanske države Kraljevine SHS. Vojna se je torej končala s porazom in razpadom Avstro-Ogrske.

Razmere pred vojno

Pred prvo svetovno vojno so Slovenci živeli v več kronskih deželah Avstro-Ogrske: Kranjski, Štajerski, Koroški in Primorju, kjer so na Kranjskem predstavljali etnično večino. Prekmurski Slovenci so živeli v ogrski polovici monarhije (Translajtaniji), v županiji Zali in Železni, Beneški Slovenci pa so živeli pod Italijo. Slovensko ozemlje ni tvorilo enotne upravne enote, kar je oteževalo narodno in politično organiziranje.

Že v 19. stoletju se je med Slovenci krepilo narodno prebujenje, ki je spodbujalo ideje o večji avtonomiji znotraj monarhije. Slovenski intelektualci, kot so Josip Vošnjak, Ivan Hribar in Ivan Tavčar, so zagovarjali trializem – preureditev Avstro-Ogrske v tri enote (Avstrijo, Ogrsko in južnoslovansko enoto, ki bi vključevala Slovence, Hrvate in Srbe). Vendar so te zahteve avstro-ogrske oblasti zavrnili, saj so se bale oslabitve centralizirane oblasti. Hkrati pa so se krepile panslovanske ideje.

Ob izbruhu vojne so se Slovenci znašli v zapletenem položaju. Veliko jih je podpiralo idejo o združitvi južnih Slovenov, a so bili hkrati zvesti monarhiji, saj so bili vpoklicani v njeno vojsko. Nacionalne zahteve so se stopnjevale, kar je vodilo do političnih gibanj, kot je bila majniška deklaracija leta 1917.

Slovenci ob izbruhu vojne

Slovensko ozemlje znotaj Avstro-Ogrske ni tvorilo posebne upravne enote, temveč so bili Slovenci poseljevali več kronskih dežele, od katerih so etnično večino predstavljali na Kranjskem. Manjše, a pomembne deleže prebivalstva so predstavljali na Štajerskem, Koroškem in v Primorju. Večina Slovencev je prebivala v Cislajtaniji, avstrijski polovici države, prekmurski Slovenci pa v Translajtaniji, ogrski polovici države, in sicer v županiji Železna in Zala. Beneški Slovenci so ozemeljsko pripadali Italiji.

Ob izbruhu vojne so oblasti množično zapirale slovenske intelektualce. Med vojno je leta 1917 potekalo obsežno podpisovanje majniške deklaracije, ki jo je vodil Anton Korošec, vodja Slovenske ljudske stranke. Deklaracija je zahtevala združitev vseh južnoslovanskih narodov Avstro-Ogrske v enotno in avtonomno enoto pod habsburškim okriljem. Peticijo so podpisovale predvsem ženske, saj so bili moški na fronti. Ker so avstro-ogrske oblasti med vojno še naprej zavračale narodnostne koncesije Slovencem, so slovenski politiki postopoma začeli zagovarjati združitev okoli neodvisne Srbije.

Londonski memorandum

Glej tudi: Londonski sporazum (1915)

Londonski tajni sporazum, podpisan 26. aprila 1915, je Italiji obljubil znatna ozemlja Avstro-Ogrske. S sporazumom se je Italija zavezala napovedati vojno centralnim silam (kar je storila manj kot mesec zatem, 23. maja 1915), v zameno pa bi Italija v primeru zmage pridobila naslednja ozemlja:

1. Avstrijsko Primorje
2. Trento,
3. protektorat nad Albanijo,
4. Dodekaneški otoki,
5. Zadar,
6. del Dalmacije in
7. del nemškega azijskega in afriškega kolonialnega imperija.

24. maja 1915 je italijanska vojska prestopila mejo in začela ofenzivo proti Avstro-Ogrski. To se je dogajalo v deželi Primorje. Italijanski kralj Viktor Emanuel III. je vojno napoved sprejel brez posvetovanja s parlamentom, kar je sprožilo številne kritike. Italijanske enote so se soočile z močno avstro-ogrsko obrambo, ki je izkoristila naravne ovire, kot sta reka Soča in kraška planota.

Za Slovence ima Londonski tajni sporazum pomembne in škodljive posledice, saj so Italijanom Antatne sile obljublile nadzor teritorija, kjer so živeli Slovenci. Zaradi tega so bila slovenska območja razdeljena med italijansko obljubljeno cono in kasnejšo Kraljevino SHS, kar je vplivalo na politično in kulturno življenje Slovencev. Takoj po koncu vojne je Italija začela z italijanizacijo Primorske, kar je omejilo slovensko politično avtonomijo in povzročilo napetosti. Tudi zaradi tega se je oblikoval TIGR.

Agresija Kraljevine Italije na slovenske dežele

Naslovna stran častnika Slovenski narod iz dne 25.5.1915, ki bralcem sporoča, da so se med Italijo in Avstro-ogrsko začeli spopadi

24. maja 1915 je vojska Kraljevine Italije prestopila mejo z Avstro-Ogrskim cesarstvom in s tem vstopila v vojno na strani Antante.

Odločil je sam kralj, ki se sploh ni posvetoval s parlamentom, čeprav je vojna napoved bila v njegovi pristojnosti. Viktor Emanuel III. je torej izvedel nekakšen državni udar, ko je sam napovedal vojno in ukazal svojim armadam, naj zakorakajo proti vzhodu. Vojaki, ki so drli proti Gorici, sploh niso vedeli, kje so... Baje je italijanska vojska za zavzetje Gorice izgubila 35.000 mož. Približno toliko, kolikor prebivalcev je imela »avstrijska Nica«. Zato je v tem »nepotrebnem pokolu«, kakor ga je imenoval rimski papež, spontano nastala znana pesem o »prekleti Gorici« (O Gorizia tu sei maledetta), v kateri neuki vojaki tarnajo, da jim govorijo o »bojnih poljih slave«, ki pa se nahajajo »onkraj naših meja« .

— Stojan Spetič, »Prekleta Gorica«, Primorski dnevnik 21. Maja 2025, str. 30 - Odprta tribuna

Soška fronta

Glej tudi: Soška fronta

Soška fronta je bila ena izmed najpomembnejših bojišč prve svetovne vojne, ki je potekala na ozemlju današnje Slovenije in severozahodne Italije, vzdolž reke Soče. Zaznamovali so jo izjemno srditi boji, veliko število žrtev, zahtevni geografski in klimatni pogoji in uničujoče posledice za civilno prebivalstvo, infrastrukturo in kulturno dediščino. Prvi boji na Soški fronti so se začeli 23. maja 1915, ko so italijanske enote prestopile mejo in začele napredovati proti notranjosti Avstro-Ogrske. Zaradi počasnega napredovanja in neodločnosti italijanske vojske je Avstro-Ogrski vojski še pravočasno uspelo organizirati obrambo ob reki Soči, zaradi česar je italijansko napredovanje zastalo. Soška fronta je postala sinonim za vojno jarkov, z enajstimi italijanskimi ofenzivami in prelomno avstro-ogrsko-nemško protiofenzivo pri Kobaridu, ki je spremenila potek vojne na tem območju.

Geografski in strateški kontekst

Zgrajena zavetišča za oborožene enote na Sabotinu.

Soška fronta se je raztezala približno 90 km vzdolž reke Soče, od visokogorskih vrhov Julijskih Alp (npr. Kanin, Rombon, Krn) prek kraške planote do nižinskih območij ob Jadranskem morju pri Devinu in Tržiču. Razgibana pokrajina je močno vplivala na potek bojev. Alpski vrhovi so oteževali premike vojakov, predvsem transporta opreme in oskrbo, ker so bile poti ozke in izpostavljene plazovom. Pozimi je mobilnost in življenske pogoje oteževal sneg. Kraška planota, s svojo skalnato površino, jamami in vrtačami, je omogočala gradnjo utrdb, a je bila ranljiva za topniško obstreljevanje. Obalni pas pri Trstu je bil strateško pomemben zaradi bližine pristanišča in železniških povezav.

Italija je v vojno vstopila 23. maja 1915 na strani antante po podpisu londonskega pakta. Glavni cilj italijanske vojske, ki jo je vodil general Luigi Cadorna, je bil preboj čez Sočo, zavzetje Gorice in Trsta ter prodor v osrčje Avstro-Ogrske. Avstro-Ogrska, ki je bila že vpeta v boje na vzhodni in balkanski fronti, je imela sprva omejene sile na tem območju, približno 100.000 vojakov pod poveljstvom fedmaršala Svetozarja Boroevića, v primerjavi z italijanskimi 400.000. Kljub temu je Avstro-Ogrska izkoristila naravne ovire in hitro vzpostavila obrambne linije, okrepljene z jarki, bunkerji, topništvom itn.

Začetek bojev in prve štiri ofenzive (1915)

Italijanski vstop v vojno je sprožil prve spopade maja 1915, ki so se osredotočili na območja ob Soči, zlasti pri Gorici, Doberdobu in visokogorju pri Bovcu. Italijanska vojska je imela številčno premoč, a je bila slabo pripravljena na zahteven teren in avstro-ogrske utrdbe.

Prva soška ofenziva (23. junij–7. julij 1915)

Luigi Cadorna, poveljnik Italijanske vojske

Prva večja ofenziva se je začela junija 1915 z napadi na Gorico, hrib Sabotin in Doberdobsko planoto. Italijanske enote so napredovale v čelnih formacijah, kar je omogočilo učinkovito avstro-ogrsko obrambo z mitraljezi in topništvom. Napredovanje je zastalo, italijanske izgube pa so bile visoke, okoli 15.000 mrtvih in ranjenih, v primerjavi z 10.000 na avstro-ogrski strani.

Druga soška ofenziva (18. julij–3. avgust 1915)

Druga ofenziva je nadaljevala napade na istem območju, z dodatnim poudarkom na visokogorskih položajih pri Bovcu in Tolminu. Italijani so zavzeli nekatere vrhove na Krnu, a so bili še vedno daleč od preboja. Avstro-Ogrska je okrepila svoje linije z rezervami in izboljšala logistično podporo prek železnic in gorskih poti. Izgube so se povečale na obeh straneh, s približno 40.000 italijanskimi in 30.000 avstro-ogrskimi žrtvami.

Tretja in četrta soška ofenziva (18. oktober–4. december 1915)

Avstro-Ogrski vrhovni poveljnik soške fronte, Svetozar Borojević von Bojna

Tretja in četrta ofenziva sta bili intenzivnejši, saj je Italija želela izkoristiti jesensko obdobje pred zimo. Napadi so se osredotočili na Gorico, Doberdob in kraško planoto, podprti z močnim topniškim obstreljevanjem. Kljub ogromnim naporom in izgubam (okoli 67.000 italijanskih in 40.000 avstro-ogrskih vojakov) preboja ni bilo. Avstro-Ogrska je s pomočjo nemških svetovalcev in dodatnih enot utrdila svoje položaje, kar je vodilo v pat pozicijo, značilno za vojno jarkov.

Boji v letu 1916

Leta 1916 je Avstro-Ogrska sprožila ofenzivo na Južni Tirolski, kar je začasno odvrnilo italijansko pozornost od Soške fronte. Kljub temu so Italijani nadaljevali z napadi, da bi izkoristili domnevno oslabljenost Avstro-Ogrske.

Peta do deveta soška ofenziva (marec–november 1916)

Italijanski pehotni napad med 9. soško bitko, 21. avgust 1916

Te ofenzive so bile nadaljevanje italijanskih poskusov zavzetja Gorice in preboja na Krasu. Peta ofenziva (marec 1916) je bila omejena zaradi slabega vremena in logističnih težav, a je Italija povečala pritisk v poletnih mesecih. Šesta ofenziva (6.–17. avgust 1916) je bila prelomna, saj so Italijani po intenzivnem obstreljevanju zavzeli Gorico, kar je bil pomemben psihološki in strateški dosežek. Vendar so nadaljnji napadi na kraški planoti zastali zaradi močne avstro-ogrske obrambe, okrepljene z dodatnimi enotami. Sedma, osma in deveta ofenziva (september–november 1916) so prinesle le manjše ozemeljske pridobitve, a z ogromnimi izgubami: približno 75.000 italijanskih in 60.000 avstro-ogrskih vojakov.

Boji so se spremenili v vojno jarkov, podobno kot na zahodni fronti. Vojaki so trpeli zaradi mraza, pomanjkanja hrane, bolezni in stalnega obstreljevanja. Slovensko prebivalstvo je bilo prisiljeno zapustiti domove, mnogi so bili internirani v begunska taborišča, kot sta bila Gmünd in Bruck an der Leithi.

Vrhunec italijanskih ofenziv (1917)

Nastanitev moštva Avstro-ogrske vojske v Tolminu leta 1917

Leta 1917 je Italija povečala pritisk, saj je verjela, da je Avstro-Ogrska na robu zloma. Deseta in enajsta ofenziva sta bili med najobsežnejšimi in najkrvavejšimi.

Deseta soška ofenziva (12. maj–8. junij 1917)

Deseta ofenziva se je osredotočila na kraško planoto in območje Doberdoba. Italijani so zavzeli nekatere ključne položaje, vključno z višinami pri Versiču, a so bili ustavljeni zaradi močne avstro-ogrske obrambe, podprte z nemškimi elitnimi enotami. Izgube so bile znova visoke, s približno 50.000 italijanskimi in 35.000 avstro-ogrskimi žrtvami.

Enajsta soška ofenziva (17. avgust–12. september 1917)

Vaja napada s plamenometalcem na vadišču blizu Ajdovščine, 25. avgust 1917

Enajsta ofenziva, znana kot bitka pri Bainsizzi, je bila najuspešnejša italijanska operacija. Po obsežnem topniškem obstreljevanju so Italijani zavzeli planoto Bainsizza (Banjšice) in se približali Tolminu, kar je ogrozilo avstro-ogrske položaje. Vendar so se zaradi izčrpanosti, logističnih težav in slabega vremena ustavili. Izgube so bile ogromne: okoli 60.000 italijanskih in 45.000 avstro-ogrskih vojakov.

Čudež pri Kobaridu (1917)

Po preboju pri Kobaridu nemški vojaki zasledujejo umikajočo se Italijansko vojsko. Na vozilih v zaledje vozijo italijanske ujetnike.

Dvanajsta soška ofenziva (24. oktober–19. december 1917)

Kobariška bitka in italijanski poraz/umik.

Bitka pri Kobaridu, znana tudi kot »čudež pri Kobaridu« ali dvanajsta soška ofenziva, je bila prelomnica na Soški fronti. Avstro-Ogrska, okrepljena z nemškimi enotami in pod vodstvom generala Otta von Belowa, je uporabila novo taktiko infiltracije, pri kateri so manjše enote prodirale v italijanske linije, povzročale zmedo in omogočale hitro napredovanje. Ofenziva se je začela 24. oktobra 1917 z močnim topniškim obstreljevanjem, vključno s plinskimi granatami, ki so ohromile italijanske položaje med Bovcem in Tolminom.

Avstro-ogrske in nemške enote so prebile italijanske linije pri Kobaridu in Kolovratu, zavzele Kobarid in napredovale proti reki Piavi. Italijanska vojska je doživela katastrofalen poraz, saj je izgubila približno 10.000 mrtvih, 30.000 ranjenih in 265.000 ujetih vojakov, skupaj z ogromno količino opreme. Umik na novo obrambno linijo ob Piavi je zaznamoval konec Soške fronte kot aktivnega bojišča.

Vojaške strategije in taktike

Italijanske ofenzive so temeljile na čelnih napadih in močnem topniškem obstreljevanju, kar je povzročilo velike izgube, a le omejene ozemeljske pridobitve. General Cadorna je vztrajal pri strategiji izčrpavanja, ki se je izkazala za neučinkovito proti utrjenim avstro-ogrskim položajem. Avstro-Ogrska je pod vodstvom generala Boroevića izkoristila naravne ovire in gradila obsežne sisteme jarkov, bunkerjev in topniških položajev, kar je omogočilo učinkovito obrambo.

Bitka pri Kobaridu je uvedla novo taktiko infiltracije, ki jo je razvila nemška vojska. Namesto množičnih napadov so manjše, specializirane enote prodirale v sovražnikove linije, uničevale poveljniške točke in povzročale zmedo, kar je omogočilo hitro napredovanje. Uporaba plinskih granat je dodatno povečala učinkovitost napada, saj so italijanske enote ostale brez ustrezne zaščite.

Življenje vojakov na fronti

Vojaki na Soški fronti so trpeli v izjemno težkih razmerah. V visokogorju so se soočali z mrazom, snežnimi nevihtami in plazovi, ki so pogosto terjali več življenj kot sovražnikov ogenj. Na kraški planoti so bili izpostavljeni nenehnemu obstreljevanju, pomanjkanju vode in slabim higienskim razmeram, kar je povzročalo širjenje bolezni, kot so dizenterija in tifus. Jarki so bili pogosto poplavljeni, hrana pa je bila skromna in enolična.

Psihološki pritiski so bili ogromni. Stalna grožnja smrti, hrup topništva in izguba tovarišev so povzročali travme, znane kot »vojni šok«. Slovenski vojaki so se dodatno soočali z jezikovnimi ovirami, saj so bili pogosto pod poveljstvom nemško ali madžarsko govorečih častnikov, kar je oteževalo komunikacijo.

Zapuščina Soške fronte in njen kulturni in zgodovinski pomen

Čez prelaz Vršič je vodila ena najbolj pomembnih preskrbovalnih poti za oskrbo soške fronte

Soška fronta je za seboj pustila trajne sledi. Po ocenah je na tej fronti umrlo, bilo ranjenih ali ujetih več kot milijon vojakov, civilne žrtve pa so še povečale to število.

Literarna dela, kot so pesmi Josipa Murna in Srečka Kosovela, ter pričevanja vojakov, kot je dnevnik Jožeta Cvelbarja, ohranjajo spomin na grozote vojne. Visokogorske poti in ostanki utrdb v Julijskih Alpah pričajo o težkih razmerah, v katerih so potekali boji.

Nekdanja bojišča so po več kot 100 letih postala arheološka najdišča. Tam so arheologi in tudi laični ljudje, ki se zanimajo za zgodovino našli kovinske ostanke razstreljenih granat, delov pušk itn. Ostanki fronte, kot so jarki, bunkerji, vojaška pokopališča in topovske položaje, so danes del kulturne dediščine. Kobariški muzej, posvečen Soški fronti, ponuja vpogled v dogodke in trpljenje vojakov ter civilistov. Vsakoletna Pot miru, ki povezuje ključna prizorišča od Alp do morja, privablja obiskovalce, ki želijo razumeti zgodovino vojne.

Mobilizacija

Večina Slovencev je prebivala v Cislajtaniji in tudi večina slovenskih vojakov je bila vpoklicana v III. graški korpus cesarske in kraljeve vojske oziroma v cesarsko-kraljevo domobranstvo. Ob začetku vojne so Slovenci predstavljali absolutno večino vojakov (v vseh po 86 %) v 17. ljubljanskem pehotnem polku, 87. celjskem pehotnem polku in 27. ljubljanskem domobranskem pehotnem polku (kasneje 2. gorski strelski polk). Slovenci so prevladovali tudi v 7. ljubljanskem lovskem bataljonu (85 %) in v 20. tržaškem lovskem bataljonu (58 %). Pomemben delež vojakov so predstavljali tudi v 97. tržaškem pehotnem polku (45 %) in v 29. zrenjaninskem pehotnem polku (30 %). V 47. mariborskem pehotnem polku, 26. mariborskem domobranskem pešpolku in 7. celovškem pehotnem polku so predstavljali po okoli 20 % vojakov in v 22. sinjskem pehotnem polku okoli 10 % vojakov.

Prekmurski Slovenci so bili vpoklicani v 48. velikokaniški pehotni polk ali pa v 83. sombotelski pehotni polk, ki sta bila del V. bratislavskega korpusa. Ker je Prekmurje spadalo v ogrsko polovico države, so bili lahko vpoklicani tudi v ogrsko domobranstvo (Honvéd), in sicer v 18. šopronski honvedski pehotni polk in 20. velikokaniški honvedski pehotni polk.

Nekateri Slovenci so se kasneje borili tudi na zavezniški strani. Beneški Slovenci so bili italijanski vojaški obvezniki in so bili vpoklicani v italijansko vojsko. Nekateri ameriški Slovenci so bili vpoklicani v ameriško vojsko. Nekateri Slovenci so se v vojnem ujetništvu prostovoljno pridružili zavezniškim četam (dobrovoljci).

Vpliv na slovensko prebivalstvo

Čas in prostor dogajanja prve svetovne vojne na slovenskem je imel uničujoče posledice za slovensko prebivalstvo. Večina civilistov na območju soške fronte je bila evakuirana ali prisilno preseljena. Številni so bili internirani v begunska taborišča, kot sta bila Gmünd na Spodnjem Avstrijskem in Bruck an der Leithi. Vasi in mesta, kot so Kobarid, Tolmin, Bovec in Gorica, so bila močno poškodovana ali uničena zaradi obstreljevanja in bojev. Kmetijska zemljišča so bila opustošena, kar je povzročilo pomanjkanje hrane in gospodarske stiske.

Slovenski vojaki, ki so služili v avstro-ogrski vojski, so se pogosto borili na domačem ozemlju, kar je povzročalo moralne dileme, saj so branili ozemlje, ki je bilo po londonskem paktu obljubljeno Italiji. Po vojni je Rapalska pogodba (1920) dodelila velik del slovenskega ozemlja Italiji, kar je poglobil občutek krivice med Slovenci. Kulturna dediščina, vključno s cerkvami, samostani in zgodovinskimi zgradbami, je utrpela nepopravljivo škodo, zlasti na Krasu in v Posočju.

Posledice vojne

Prva svetovna vojna je privedla do razpada Avstro-Ogrske in korenitih sprememb slovenskega ozemlja. Po vojni so se Slovenci znašli v novi državi, Kraljevini SHS, ustanovljeni 1. decembra 1918. Vendar nova država ni izpolnila vseh pričakovanj glede enakopravnosti in avtonomije Slovencev.

Ozemeljske spremembe

Po vojni so se Slovenci spopadli z Nemško republiko Avstrijo za svojo severno etnično mejo. General Rudolf Maister je novembra 1918 zasedel Maribor in pretežno slovensko zaledje, kar je zagotovilo priključitev teh območij h Kraljevini SHS. Na Koroškem je plebiscit oktobra 1920 določil, da večina s Slovenci poseljenega ozemlja pripade Avstriji. Avgusta 1919 je jugoslovanska vojska zasedla Prekmurje, ki je bilo pred tem del Madžarske.

Z Rapalsko pogodbo (1920) je bila Primorska, zahodna tretjina slovenskega ozemlja, dodeljena Italiji, ki je takoj začela s politiko poitalijančevanja. To je vključevalo prepoved uporabe slovenščine v javnosti, zapiranje slovenskih šol in kulturnih ustanov ter prisilno spreminjanje imen in priimkov. Beneški Slovenci so prav tako ostali pod italijansko oblastjo.

Politične in družbene posledice

Vojna je okrepila slovensko narodno zavest, saj so se Slovenci zavedali ogroženosti svojih ozemelj in kulture. Politična gibanja, ki so se razvila med vojno, so postavila temelje za nadaljnji boj za narodne pravice. Vendar je vključitev v Kraljevino SHS prinesla nove izzive, saj so Srbi prevladovali v političnem in vojaškem vodstvu države, kar je povzročalo napetosti med Slovenci in drugimi narodi.

Viri in literatura

• Bobič, Pavlina (2014). Vojna in vera: katoliška cerkev na Slovenskem, 1914-1918. Celje: Celjska Mohorjeva družba. COBISS 274843136.
• Fortunat Černilogar, Damjana; Pirkovič, Jelka (1996). Materialne ostaline soške fronte. Tolmin: [D. Fortunat Černilogar]. COBISS 4807778.
• Grdina, Igor (2010). Svetovna vojna ob Soči. Ljubljana: Študentska založba. COBISS 250868736.
• Jurić-Pahor, Marija; Čeh Steger, Jožica; Luthar, Oto (2019). Memorija vojne : soška fronta v spominski literaturi vojakov in civilistov. Celovec: Mohorjeva družba. COBISS 299126528.
• Kobal, Sara; Repe, Božo (2019). Življenje vojakov in civilistov v času soške fronte na Slovenskem. Ljubljana: [S. Kobal]. COBISS 70151778.
• Kolar, Bogdan; Sužnik, Maja (2015). Prva svetovna vojna in Cerkev na Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta. COBISS 282256384.
• Košir, Uroš; Predovnik, Katarina Katja; Gaspari, Andrej (2017). Arheologija soške fronte. Ljubljana: [U. Košir]. COBISS 64666722.
• Klavora, Vasja (2000). Plavi križ. Celovec: Mohorjeva družba. COBISS 200556.
• Klavora, Vasja (2004). Koraki skozi meglo: Soška fronta – Kobarid – Tolmin 1915–1917. Ljubljana: Mohorjeva družba. COBISS 216717568.
• Kodrca, Domen; Ferenc, Mitja (2010). Soška fronta v luči časopisov Slovenec in Slovenski narod. Ljubljana: [D. Kodrca]. COBISS 44518498.
• Lipušček, Uroš (2012). Sacro egoismo: Slovenci v krempljih tajnega londonskega pakta 1915. Ljubljana: Cankarjeva založba. COBISS 259930368.
• Marušič, Jakob; Cvirn, Janez (2006). Prva svetovna vojna v muzejih na Slovenskem : dediščina prve svetovne vojne. Ljubljana: [J. Marušič]. COBISS 33882722.
• Mesesnel, Janez (1987). Soška fronta. Ljubljana: Prešernova družba. COBISS 22361345.
• Piekalkiewicz Janusz (1996). Prva svetovna vojna. Ljubljana: DZS, d.d. COBISS 58847488.
• Pleterski, Janko (1982). Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917: priloge poročilom vladne komisije (izbor). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. COBISS 30344448.
• Rahten, Andrej (2016). Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije. Celjska Mohorjeva družba. COBISS 283560704.
• Rajšp, Vincenc; Bruckmüller, Ernst; Marušič, Branko (2010). Soška fronta 1915–1917: kultura spominjanja. Ljubljana: ZRC SAZU. COBISS 250564864.
• Ravbar, Matjaž; Stergar, Rok (2011). Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917. Ljubljana: [M. Ravbar]. COBISS 47779426.
• Rozoničnik, Barbara (2006). Vsakdanje življenje na Slovenskem med prvo svetovno vojno : s posebnim ozirom na gospodarsko in socialno problematiko (v slovenski). Sp. Kraše: [B. Rozoničnik]. COBISS 31113314.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
• Rihtarič, Ivan; Granda, Stane (2004). "Štajerc" in "Nemcem prijazni Slovenci" v prvi svetovni vojni. Murska Sobota: Franc-Franc. COBISS 53963265.
• Simić, Marko (1998). Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 75074048.
• Svoljšak, Petra (1994). Soška fronta. Ljubljana: Cankarjeva založba. COBISS 39995904.
• Svoljšak, Petra; Antoličič, Gregor (2018). Leta strahote: Slovenci in prva svetovna vojna. Ljubljana: Cankarjeva založba. COBISS 296931584.
• Šorn, Mojca (2020). Pomanjkanje in lakota v Ljubljani med véliko vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. COBISS 39683331.
• Štih, Peter; Simoniti, Vasko; Vodopivec, Peter (2008). Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: Modrijan. COBISS 2573684.
• Štih, Peter; Simoniti, Vasko; Vodopivec, Peter (2016). Slovenska zgodovina: od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Modrijan. COBISS 284841984.
• Štih, Peter; Vodopivec, Peter; Suppan, Arnold (2025). Na obeh straneh Alp: slovensko-avstrijska zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založba. COBISS 220800515.
• Vuga, Davorin (1990). Soška fronta = Isonzo Front : 1915–1917. Maribor: Obzorja. COBISS 22225920.