Pojdi na vsebino

Majniška deklaracija (1917)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Majniška deklaracija
Osnutek majniške deklaracije
Predstavljeno30. maj 1917
LokacijaDunaj, Avstroogrska
AvtorjiAnton Korošec
Podpisniki33 članov jugoslovanskega kluba v državnem zboru Avstrijskega Cesarstva

Majniška deklaracija je politična izjava poslancev Jugoslovanskega kluba, ki jo je v dunajskem državnem zboru 30. maja 1917 prebral vodja kluba Anton Korošec.

V letu 1917, ko je v Avstriji oživelo parlamentarno življenje, so se slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu povezali v Jugoslovanski klub. Predsednik kluba Anton Korošec je v državnem zboru 30. maja 1917 prebral skupno izjavo, imenovano majniška deklaracija. V njej so zahtevali združitev Južnih Slovanov v monarhiji v avtonomno enoto. V široki akciji po vsem slovenskem ozemlju, ki jo imenujemo deklaracijsko gibanje, so v podporo izjavi zbrali približno 200.000 podpisov.

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Med prvo svetovno vojno se je v delih Avstro-Ogrske,[1] kjer so živeli južnoslovanski prebivalci – Hrvati, Srbi, Slovenci in Bošnjaki – razvil pritisk v podporo trialistični reformi[2] oziroma ustanovitvi skupne države južnih Slovanov, neodvisne od cesarstva. Slednje naj bi se doseglo z uresničitvijo jugoslovanskih idej in združitvijo s Kraljevino Srbijo.[3]

Med kraljestvi in ​​državami Avstro-Ogrske so bila nekatera, v katerih je živelo pomembno južnoslovansko prebivalstvo: Koroška (na sliki označena s 3), Kranjska (4), Dalmacija (5), Avstrijsko Primorje (7), Štajerska (12), Madžarska (16), Hrvaška-Slavonija (17) in Bosna in Hercegovina (18).

Srbija je vojno razumela kot priložnost za ozemeljsko širitev. Odbor, zadolžen za določitev vojnih ciljev, je pripravil program za ustanovitev jugoslovanske države z vključitvijo delov habsburških dežel, naseljenih z južnimi Slovani – Hrvaške in Slavonije, slovenskih dežel, Vojvodine, Bosne in Hercegovine ter Dalmacije.[4] V Niški deklaraciji je srbska narodna skupščina napovedala boj za osvoboditev in združitev "neosvobojenih bratov".[5] Ta cilj je bila v nasprotju s trojno antanto, ki je podpirala obstoj Avstro-Ogrske kot protiutež vplivu Nemškega Cesarstva.[6]

Leta 1915 je bil ustanovljen Jugoslovanski odbor kot ad hoc skupina brez uradne vloge.[7] Odbor, ki ga je delno financirala srbska vlada, so sestavljali intelektualci in politiki iz Avstro-Ogrske, ki so trdili, da zastopajo interese južnih Slovanov. Ante Trumbić je bil predsednik odbora,[8] njegov najvidnejši član pa je bil Frano Supilo, soustanovitelj vladajoče hrvaško-srbske koalicije (HSK) na Hrvaškem in Slavoniji. Supilo se je zavzemal za federacijo, ki bi jo sestavljale Srbija (vključno z Vojvodino), Hrvaška (ki bi obsegala Hrvaško-Slavonijo in Dalmacijo), Bosna in Hercegovina, Slovenija in Črna Gora. Hkrati je odbor izvedel, da je trojna antanta Kraljevini Italiji v skladu z londonsko pogodbo obljubila ozemlje (deli slovenskih dežel, Istra in Dalmacija), da bi s tem narodom sklenila zavezništvo.[9] Večina članov odbora je bila iz Dalmacije in so londonsko pogodbo videli kot grožnjo, ki jo je mogoče zajeziti le s pomočjo Srbije.[10]

Mednarodna podpora se je šele leta 1917 začela postopoma oddaljevati od ohranitve Avstro-Ogrske. Istega leta je Rusija po ruski revoluciji zaprosila za mir, Združene države Amerike, katerih predsednik Woodrow Wilson je zagovarjal načelo samoodločbe, pa so vstopile v vojno. Kljub temu je Wilson v svojem govoru s štirinajstimi točkami obljubil avtonomijo le za ljudstva Avstro-Ogrske. Ohranitev dvojne monarhije ni bila opuščena pred podpisom brestlitovsko pogodbo marca 1918. Takrat so se zavezniki prepričali, da se ne morejo upreti komunistični revoluciji.[11]

Jugoslovanski klub

[uredi | uredi kodo]

Južnoslovanski poslanci avstro-ogrskega cesarskega sveta na Dunaju so se organizirali v Jugoslovansko parlamentarno skupino oziroma Jugoslovanski klub po zgledu podobnega združevanja svojih poljskih in čeških kolegov. Poslanci so zastopali cislajtanske dežele (slovenske dežele, Dalmacijo, Istro ter Bosno in Hercegovino). Jugoslovanskemu klubu je predsedoval vodja Slovenske ljudske stranke (SLS) Anton Korošec. Triindvajset članov kluba je bilo Slovencev, dvanajst Hrvatov in dva Srba.[12]

Objava in sprejem

[uredi | uredi kodo]
Anton Korošec je vodil Slovensko ljudsko stranko in Jugoslovanski klub, ki je osnoval Majniško deklaracijo.

30. maja 1917[12] je 33 članov Jugoslovanskega kluba predstavilo deklaracijo,[5] v kateri je zahtevalo združitev habsburških dežel, naseljenih s Hrvati, Slovenci in Srbi, v demokratično, svobodno in neodvisno državo, organizirano kot Habsburško kraljestvo.[12] Zahteva se je sklicevala na načela narodne samoodločbe in hrvaške državne pravice. Med podpisniki so bili Korošec in dva druga vidna slovenska politična voditelja – guverner vojvodine Kranjske Ivan Šusteršič in Janez Evangelist Krek.[13] Viri se ne strinjajo povsem glede števila podpisnikov. Hrvaški zgodovinar Ivo Perić je navedel 32 podpisnikov, medtem ko je zgodovinar Ferdo Šišić naštel 35 imen podpisnikov. Seznam, ki ga je sestavil Šišić, se zdi nezanesljiv, saj je navedel dve osebi, ki sta umrli pred sprejetjem resolucije, in Gustava Gregorina, ki je zapustil državo in se pridružil Jugoslovanskemu odboru. Deklaracijo je 20. julija 1917 v hrvaškem saboru prebral Živko Petričić in navedel, da je bilo 33 podpisnikov. Po besedah ​​zgodovinarja Stjepana Matkovića je bilo podpisnikov 20 Slovencev, enajst Hrvatov je zastopalo Istro in Dalmacijo, v Dalmaciji pa sta bila izvoljena dva hrvaška Srba.[a] and two Croatian Serbs elected in Dalmatia.[b][15]

Majsko deklaracijo je na Hrvaškem najprej pozdravila frakcija Mileta Starčevića v Stranki prava (SSP).[5] Vodja SSP, Ante Pavelić, je deklaracijo teden dni po njeni predstavitvi na Dunaju v hrvaškem saboru pohvalil kot izraz demokratičnega duha, ki ga je v Evropi prebudila razsvetljena Rusija. Pavelić je deklaracijo sicer javno podprl, vendar se je popolnoma zavedal, da Dunaj ne bo popuščal.[16] Frankistična frakcija SSP, organizirana kot Čista stranka prava in pod vodstvom Aleksandra Horvata, deklaracije ni podprla, vendar je izjavila, da ne bo ovirala prizadevanj tistih, ki jo podpirajo. Vodja Hrvaške ljudske kmečke stranke Stjepan Radić je ponudil le mlačno podporo. Še posebej močno podporo deklaraciji je nudil Antun Bauer, takratni zagrebški nadškof.[5] HSK kot vladajoča stranka na Hrvaškem in Slavoniji ter njen soustanovitelj in vodja Svetozar Pribičević sta majsko deklaracijo ignorirala.

Deklaraciji so nasprotovali bošnjaški voditelji, kot je bil predsednik bosanskega parlamenta Safvet-beg Bašagić. Cesarju je bil predložen protipredlog, po katerem bi se Bosna in Hercegovina priključila Ogrski in dobila določeno stopnjo avtonomije. Bosanski Srbi so bili zadržani, medtem ko so hrvaški Srbi v veliki meri nasprotovali zahtevam deklaracije. Deklaracijo so kritizirali tudi nekateri rimokatoliki, kot je Krek, ki je imel raje enotno državo zunaj habsburških ozemelj.

O Majniški deklaraciji so razpravljali eno leto. Maja 1918 je krški rimskokatoliški škof Anton Mahnič napisal vrsto časopisnih člankov, v katerih je podpiral cilje deklaracije. Mahnič je ustanovitev neke vrste skupne južnoslovanske politike ocenil kot neizogibno in se je ukvarjal predvsem z vprašanji "etničnega in verskega sobivanja" v taki državi. Njegova prizadevanja, pa tudi prizadevanja drugih zagovornikov deklaracije, so se končala 12. maja 1918, ko so cesarske oblasti prepovedale nadaljnje zagovarjanje Majniške deklaracije.

Vpliv

[uredi | uredi kodo]
Ante Trumbić je vodil Jugoslovanski odbor, ki je začel ustanovitev Jugoslavije.

Majniška deklaracija je imela pomemben vpliv. Poleg tega, da je vprašanje združitve južnoslovanskih dežel premaknila izven hrvaškega okvira in pokazala, da slovenski politični akterji niso nujno zvesti cesarstvu, je deklaracija vplivala tudi na razmišljanje oblasti v Srbiji in Jugoslovanskega odbora. Deklaracija je tudi potrdila položaj hrvaških Srbov kot politične skupine na Hrvaškem.

Trojna antanta je iskala načine za dosego ločenega miru z Avstro-Ogrsko in jo s tem ločila od Nemčije, kar je srbski vladi, izgnani na grškem otoku Krf, predstavljalo težavo. Soočila se je z velikim tveganjem trialistične rešitve južnoslovanskih dežel znotraj Avstro-Ogrske v primeru takšne ločene mirovne pogodbe, s čimer bi se odpravila vsakršna možnost za izpolnitev razglašenih srbskih vojnih ciljev.

Tudi Jugoslovanski odbor je bil pod pritiskom. Trdil je, da govori v imenu južnih Slovanov znotraj Avstro-Ogrske, a je odkrito skrbel za lastne interese. Izziv je Majniška deklaracija predstavljala Jugoslovanskemu odboru in vladi Srbije, saj jima je odvzela pobudo v procesu združitve južnoslovanskih dežel, vendar ju je spodbudil, da sta pripravo programa združitve južnoslovanskih dežel v Avstro-Ogrski in zunaj nje obravnavala kot prednostno nalogo. Od 15. junija do 20. julija sta imela vrsto srečanj na Krfu, na katerih sta poskušala doseči soglasje kljub radikalno različnim pogledom na sistem vladanja v predlagani skupni državi. Soglasja o tem vprašanju ni bilo doseženo, zato je Krfska deklaracija zadevo prikrila in jo prepustila ustavodajni skupščini, da o njej odloči z nedoločeno kvalificirano večino.

2. in 3. marca 1918 je bila v Zagrebu konferenca, ki so se je med drugim udeležili predstavniki SSP, SLS, Narodne napredne stranke in disidentov HSK. Na srečanju je bila sprejeta Zagrebška resolucija o politični združitvi južnih Slovanov.[17] Ko je osrednja oblast Avstro-Ogrske leta 1918 postopoma razpadala, so bili ustanovljeni pokrajinski narodni sveti (vključno s tistim za Slovenijo, ki ga je ustanovil Jugoslovanski klub), da bi zapolnili vakuum oblasti, in do julija uvedli vzporedno upravo. Do oktobra je bil v Zagrebu ustanovljen Narodni svet Slovencev, Srbov in Hrvatov kot dejanska vlada južnoslovanskih dežel v Avstro-Ogrski.{{sfn|Pavlowitch|2003|pp=35–36}

Opombe

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Headlam 1911, str. ;2–39.
  2. ↑ Ramet 2006, str. ;40–41.
  3. ↑ Pavlowitch 2003, str. ;27–28.
  4. ↑ Pavlowitch 2003, str. 29.
  5. 1 2 3 4 Ramet 2006, str. 40.
  6. ↑ Pavlowitch 2003, str. ;33–35.
  7. ↑ Ramet 2006, str. 43.
  8. ↑ Glenny 2012, str. 368.
  9. ↑ Ramet 2006, str. ;41–42.
  10. ↑ Pavlowitch 2003, str. 31.
  11. ↑ Banac 1984, str. 126.
  12. 1 2 3 Pavlowitch 2003, str. 32.
  13. ↑ Banac 1984, str. 125.
  14. 1 2 Matković 2020, str. 89.
  15. ↑ Matković 2020, str. ;88–89.
  16. ↑ Banac 1984, str. ;125–126.
  17. ↑ Matijević 2008, str. ;53–54.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Majniška_deklaracija_(1917)&oldid=6612060«