Pojdi na vsebino

Čebelar (ptič)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Čebelar
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Coraciiformes (vpijati)
Družina: Meropidae (legati)
Rod: Merops
Vrsta:
M. apiaster
Dvočlensko ime
Merops apiaster
Linnaeus, 1758
Območje razširjenosti Merops apiaster

Čebélar ali legát (znanstveno ime Merops apiaster) je vrsta ptic iz družine legatov (Meropidae), ena od najlepše obarvanih ptic, ki živijo v Sloveniji, kjer je strogo zavarovan. Ime izvira iz načina prehrane, saj jé divje čebele in druge velike žuželke, ki jih z neverjetno spretnostjo in hitrostjo lovi v zraku.

Ta vrsta, tako kot drugi čebelarji, je vitka in bogato obarvana ptica. Zgornji del telesa je rjavo-rumen, krila so zelena, kljun pa črn. Dolg je približno 27–29 cm, pri čemer sta v dolžino vključeni tudi dve podaljšani srednji repni peresi, tehta pa 44–78 g (v povprečju okoli 52 g).[2] Samci in samice so si zelo podobni, vendar imajo samice običajno nekoliko bolj zelene (namesto zlate) peruti na ramenih. Perje zunaj gnezditvene sezone je bolj pusto, brez podaljšanih repnih peres. Mladiči so podobni odraslim, ko ne gnezdijo.[3]

Razmnoževanje

[uredi | uredi kodo]

Čebelar se razmnožuje v širšem pasu Sredozemlja; v nekaterih predelih južne Evrope, severne Afrike in zahodne Azije. Kot tipična selivka preživi zimo v tropski Afriki (evropske) ali v severozahodni in južni Indiji ter Šrilanki (azijske ptice). Pojavlja se tudi v severnejših delih svojega gnezditvenega območja; občasno gnezdi tudi v severozahodni Evropi.

Gnezdišča v Sloveniji

[uredi | uredi kodo]

Čebelar v Sloveniji gnezdi na obrežju reke Reke, v peščenih stenah Bizeljskega, ob reki Muri, na Goričkem, v peskokopu Ravno na vzhodnem delu Krakovskega gozda, posamezni pari gnezdijo tudi v pečenih sipinah gramoznic v Vrbini pri Brežicah. Okrog 20 do 25 parov že več let gnezdi tudi na delu brežine reke Kamniške Bistrice.

Bizeljsko je bilo dolga leta edino pribežališče v Sloveniji. Po pripovedovanju domačinov gnezdijo čebelarji tam že od leta 1984, ko naj bi v posameznih letih gnezdilo okoli 50 parov.

V Slovenijo se vrnejo čebelarji v začetku maja. Do konca meseca izkopljejo v stene 1–2 m dolge gnezdilne rove, dostikrat pa se vračajo tudi v stare gnezdilne rove. Pogosto začnejo kopati več rovov, končata pa samo enega. V juniju pričnejo z valjenjem (4–7 jajc), ki traja 24 dni, čemur sledi intenzivno hranjenje mladičev. To obdobje je najbolj primerno za opazovanje, zlasti ob vročih in soparnih dnevih, ko oba starša neprestano prinašata v kljunih hrano.

Leta 2006 se je čebelar naselil v peskokopu kremenčevega peska v Župjeku na Bizeljskem. Da bi opazovalci čim manj vznemirjali te redke ptice, je na primerni razdalji od gnezdilne stene postavljena zaprta opazovalnica, tik pred njo pa je postavljena pojasnjevalna tabla. Za opazovanje je priporočljiv daljnogled ali teleskop.

Taksonomija in sistematika

[uredi | uredi kodo]

Čebelarja je prvi znanstveno opisal švedski naravoslovec Carl Linnaeus leta 1758 v deseti izdaji svojega dela Systema Naturae pod današnjim dvočlenskim imenom Merops apiaster.[4] Ime rodu Merops (μέροψ) izvira iz stare grščine in pomeni »jé čebele«, medtem ko je vrstni pridevek apiaster latinskega izvora in prav tako pomeni »jé čebele«, saj izhaja iz besede apis, »čebela«.[5]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. BirdLife International (2019) [amended version of 2016 assessment]. »Merops apiaster«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2019 e.T22683756A155512816. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-3.RLTS.T22683756A155512816.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
  2. Petroelje, Tyler. »Merops apiaster (European bee-eater)«. Animal Diversity Web (v angleščini). Pridobljeno 19. januarja 2025.
  3. RSPB Handbook of British Birds (2014). UK ISBN 978-1-4729-0647-2.
  4. Linnaeus, Carl (1758). Systema Naturae per regna tria naturae, secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis (v latinščini). Zv. 1 (10. izd.). Holmiae:Laurentii Salvii. str. 117.
  5. Jobling, James A (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London: Christopher Helm. str. 50, 251. ISBN 978-1-4081-2501-4.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]