Spodnja Avstrija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Spodnja Avstrija
Niederösterreich
Zvezna dežela Avstrije

Zastava

Grb
Himna: Oh Heimat, dich zu lieben
Položaj Spodnje Avstrije
Država Avstrija
Glavno mesto St. Pölten
Upravljanje
 • Deželni glavar Erwin Pröll (SPÖ)
Površina
 • Skupno 19.177,78 km2
Prebivalstvo (1. januar 2014)
 • Skupno 1.625.485[1]
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
ISO 3166 koda AT-3
NUTS 1 regija AT1
Spletna stran www.noe.gv.at

Spodnja Avstrija (nemško: Niederösterreich, češko: Dolní Rakousy; slovaško: Dolné Rakúsko) je severovzhodna, ena devetih zveznih dežel v Avstriji. Glavno mesto Spodnje Avstrije je od leta 1986 St. Pölten, šele nedavno imenovan za glavno mesto v Avstriji. V preteklosti je bil to Dunaj, čeprav Dunaj uradno ni del Spodnje Avstrije. S površino 19.186 km² in 1.612.000 prebivalci je največja dežela v Avstriji, več prebivalcev ima le še zvezna dežela Dunaj.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Schneeberg, najvišji vrh Spodnje Avstrije
Semmeringška železnica z Raxom v ozadju
Erlaufstausee u Ötscherjem v ozadju

Leži vzhodno od Gornje Avstrije. Ime je dobila po reki Donavi, ki teče od zahoda proti vzhodu, dolvodno. Spodnja Avstrija ima 414 km dolgo mejo s Češko republiko (v glavnem z južno Moravsko) in Slovaško. Dežela ima drugo najdaljšo zunanjo mejo od vseh avstrijskih zveznih dežel. Prav tako meji na druge avstrijske dežele, Gornja Avstrija, Štajerska in Gradiščanska, ter tudi okolico Dunaja.

Spodnja Avstrija je razdeljena na štiri regije, znane kot Viertel (četrtine): • Weinviertel ali Terciarna nižina (pod Manhartsberg) • Waldviertel ali Češki plato (nad Manhartsberg) • Mostviertel (nad Dunajskim gozdom) • Industrieviertel (pod Dunajskim gozdom).

Te regije imajo različno geografsko strukturo. Medtem ko v Mostviertlu prevladuje vznožje apnenčastih Alp z gorami do 2000 m nadmorske višine, je večina Waldviertla granitna planota. Hriboviti Weinviertel leži na severovzhodu in se spušča na ravnice Marchfeld na vzhodu države ter se loči od Donave z Dunajsko kotlino na jugu, ki pa je ločena od Dunajskega gozda s črto, termalnih vrelcev (Thermenlinie), ki poteka od severa proti jugu.

Gore[uredi | uredi kodo]

  • Schneeberg (Klosterwappen; 2076 m)
  • Rax (Scheibwaldhöhe; 1943 m; najvišji vrh: Heukuppe; 2007 m – Štajerska)
  • Ötscher (1893 m)
  • Dürrenstein (1878 m)
  • Schneealpe (Ameisbühel; 1828 m; najvišji vrh: Windberg; 1903 m – Štajerska)
  • Hochkar (1808 m)
  • Gamsstein (1774 m)
  • Stumpfmauer (1770 m)
  • Göller (1766 m)
  • Hochwechsel (1743 m)
  • Gippel (1669 m)
  • Großer Sonnleitstein (1639 m)
  • Großer Zellerhut (1639 m)
  • Gemeindealpe (1626 m)
  • Drahtekogel (1565 m)
  • Sonnwendstein (1523 m)
  • Obersberg (1467 m)
  • Königsberg (1452 m)
  • Großer Sulzberg (1400 m)
  • Reisalpe (1399 m)
  • Gahns (1380 m)
  • Tirolerkogel (1377 m)
  • Türnitzer Höger (1372 m)
  • Unterberg (1342 m)
  • Traisenberg (1230 m)
  • Dürre Wand (1222 m)
  • Hohenstein (1195 m)
  • Eisenstein (1185 m)
  • Hohe Wand (1132 m)
  • Großer Peilstein (1061 m)
  • Weinsberg (1041 m)
  • Hocheck (1036 m)
  • Nebelstein (1017 m)
  • Eibl (1007 m)
  • Hohe Mandling (967 m)
  • Jauerling (961 m)
  • Anninger (675 m)
  • Buschberg (491 m)

Alpska prelaza[uredi | uredi kodo]

Ležita na meji s Štajersko.

Reke[uredi | uredi kodo]

Reka Kamp
Reka March

Skoraj vso Spodnjo Avstrijo odmaka Donava. Edina reka, ki se izliva v Severno morje (prek Vltave in Labe) je Lainsitz v severnem Waldviertlu.

Najpomembnejše reke severno od Donave (na levem bregu) so Ysper, Kamp, Krems, Lainsitz, March and Thaya. Južno od Donave (na desnem bregu) so Enns, Ybbs, Erlauf, Melk, Pielach, Traisen, Schwechat, Fischa, Schwarza, Triesting, Pitten in Leitha.

Jezera[uredi | uredi kodo]

  • Ottenstein Reservoir (4,3 km²)
  • Lunzer See (0,69 km²)
  • Erlaufsee (0,56 km², of which about half lies in Lower Austria)
  • Erlauf Reservoir
  • Wienerwaldsee (0,32 km²)

Raba tal[uredi | uredi kodo]

Tip rabe tal površina km² Odstotek
od celote
kmetijske površine 7000 42
gozd 6711 40
travniki 1750 11
planine 300 1,7
vinogradi 315 1,9

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Avstrija#Zgodovina.

Zgodovina Spodnje Avstrije je zelo podobna zgodovini Avstrije. Veliko je gradov. Samostan Klosterneuburg je ena najstarejših opatij v Avstriji. Pred drugo svetovno vojno je v Spodnji Avstriji živelo največ Judov v Avstriji.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Grad Liechtenstein
Historical population
Leto Preb.   ±%  
1869 1,077232 —    
1880 1,152767 +7.0%
1890 1,213471 +5.3%
1900 1,310506 +8.0%
1910 1,425238 +8.8%
1923 1,426885 +0.1%
1934 1,446675 +1.4%
1939 1,455373 +0.6%
1951 1,400471 −3.8%
1961 1,374012 −1.9%
1971 1,420816 +3.4%
1981 1,42637 +0.4%
1990 1,455968 +2.1%
1995 1,518489 +4.3%
2000 1,535083 +1.1%
2005 1,568949 +2.2%
2010 1,605897 +2.4%
2014 1,625335 +1.2%
2015 1,636287 +0.7%

Administrativna delitev[uredi | uredi kodo]

Pogled na Krems an der Donau iz doline Wachau

Spodnja Avstrija je razdeljena na štiri regije: Waldviertel, Mostviertlu, Industrieviertel in Weinviertel. Dolina Wachau, ki leži med Melkom in Kremsom v regiji Mostviertel, slovi po svoji krajini, kulturi in vinu. Wachau je na Unescovem seznamu svetovne dediščine vpisane kot "Wachau kulturna krajina" v priznanje njene arhitekturne in kmetijske zgodovine, v decembru 2000. [2][3][4]

Upravno je država razdeljena na 21 okrožij (Bezirke) in štiri neodvisna mesta (Statutarstädte). Ima 573 občin.

Karta Spodnje Avstrije kaže okrožja in štiri regije: Waldviertel v zeleni, Weinviertel v rdeči, Mostviertel v rumeni in Industrieviertel v modri)

Neodvisna mesta[uredi | uredi kodo]

Okrožja[uredi | uredi kodo]

  • Amstetten
  • Baden
  • Bruck an der Leitha
  • Gänserndorf
  • Gmünd
  • Hollabrunn
  • Horn
  • Korneuburg
  • Krems-Land
  • Lilienfeld
  • Melk
  • Mistelbach
  • Mödling
  • Neunkirchen
  • Sankt Pölten-Land
  • Scheibbs
  • Tulln an der Donau
  • Waidhofen an der Thaya
  • Wiener Neustadt-Land
  • Wien-Umgebung
  • Zwettl

Narava[uredi | uredi kodo]

Rastlinstvo[uredi | uredi kodo]

Crambe tataria

V Spodnji Avstriji teče meja med dvema regijama flore, ki pripadata rastlinskemu kraljestvu Holarctic. Zahodni del države pripada tako kot skoraj vse v Avstriji v srednjeevropsko rastlinsko regijo, medtem ko so vinorodni okoliš, vzhodni rob regije Waldviertel, južna pobočja Wachaua, hribi med St. Pöltnom in kotlino Tulln, Dunajska kotlina, gore Hainburger in obrobna regija Leithagebirge vključene v panonsko rastlinsko regijo, ki je najbolj zahodni del južnosibirske-pontic-panonske rastlinske regije. Zunaj Spodnje Avstrije je v Avstriji edina druga taka Gradiščanska in del Dunaja. Ta regija se razteza od južne Sibirije prek Ukrajine, Transilvanije, Vojvodine in madžarske nižine do obrobja Alp. Iz navedenega razloga se rastlinstvo v vzhodnem delu države zelo razlikuje od zahodnega; na vzhodnem delu raste veliko vrst, ki so edinstvene v Avstriji in zato vredne zaščite. [5] Več vrst doseže v Spodnji Avstriji svojo zahodno mejo razširjenosti, kot je Crambe tataria (tátarsko morsko zelje) in Artemisia pancicii (vrsta pelina).

Spodnja Avstrija je tudi zaradi svojega deleža v dveh rastlinskih regijah najbogatejša dežela: 2369 polno statusnih rastlinskih vrst med 2498 znanimi taksoni. 96 vrst s polnim statusom in 110 Elementartaxa je le v Spodnji Avstriji. Nekatere vrste so endemične tudi za Spodnjo Avstrijo kot najbolj ogrožene Cochlearia macrorrhiza. [6]

Zaščita okolja[uredi | uredi kodo]

V Spodnji Avstriji so bile uvedene različne ravni zaščite, da bi dobili regije, ki so posebej vredne zaščite v smislu kulture in narave, v svojem prvotnem stanju ali za renaturacijo. Te stopnje zaščite so:

  • zavarovana krajinska območja: dežela je zaščitila 29 območij ohranjanja krajine;
  • nacionalni parki: z nacionalnima parkoma Donau-Auen in Thayatal je Spodnja Avstrija edina dežela, v kateri sta dva narodna parka. Narodni park Thayatal je neposredno nadaljevanje češkega Narodnega parka Podyjí;
  • naravni parki: 23 naravnih parkov obsega približno 500 kvadratnih kilometrov kopnega;
  • zavarovana območja: 133 kvadratnih kilometrov pokriva 68 naravnih rezervatov z redkimi rastlinskimi in živalskimi vrstami posebnega varstva.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Samostan Melk
Grad Pottendorf

Številni samostani in opatije so vedno delovali kot kulturni centri Spodnje Avstrije. Najbolj znani so samostan Melk (od leta 1089), samostan Klosterneuburg (od leta 1114; sedež vojvode pred Dunajem) in samostan Heiligenkreuz (od leta 1133). Poleg teh so še opatije Altenburg, Dürnstein, Geras, Göttweig, Herzogenburg, Lilienfelda, Seitenstetten in Zwettl.

Večina enkratnih aristokratskih gradov so zdaj znamenitosti, gledališča in koncertne dvorane, na primer: Schallaburg in Schloss Hof, pa gradovi Grafenegg, Thürntal, Wilfersdorf, Artstetten, Rosenau, Greillenstein, Eckartsau, Niederweiden, Laxenburg, Rohrau in Rosenburg am Kamp.

Pomembni muzeji Spodnje Avstrije so Landesmuseum, na novo zgrajen v St. Pöltnu, Sammlung Essl, Kunstmeile Krems s Kunsthalle in na novo zgrajen Muzej karikatur, rimske izkopanine v Arheološkem parku Carnuntum, muzej Egona Schieleja v Tullnu, Kokoschka Haus v Pöchlarnu, Muzej prazgodovine in Heldenberg. Vsako drugo leto deželna vlada organizira veliko nacionalno razstavo.

Z veliko ambicijo dežela vodi na novo zgrajeno Festspielhaus v St. Pöltnu s programom vse leto. Predstave ponuja tudi Mestno gledališče v St. Pöltnu in Badnu. Poleg tega so poletni festivali Berndorf, Stockerau, Langenlois, Felsenbühne Staatz, Weißenkirchen in der Wachau in v Burg Liechtensteinu, pa še letni Donaufestival.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Bevölkerungszahl Österreichs stieg 2013 um knapp 56.000 Personen". Statistik Austria. 28. maj 2014. Pridobljeno dne 23. august 2014.  (v nemščini)
  2. ^ "Wachau Cultural Landscape". Unseco.org. Pridobljeno dne December 5, 2010. 
  3. ^ "Wachau (Austria) No 970" (PDF). Unesco.org. str. 22–26. Pridobljeno dne December 5, 2010. 
  4. ^ "Welcome to the region Wachau-Nibelungengau-Kremstal!". Wachau Official Website. Pridobljeno dne May 27, 2015. 
  5. ^ Manfred A. Fischer: Ein Hauch Orient - pannonische Vegetation und Flora, in: Natur im Herzen Mitteleuropas, 2002, ISBN 3-85214-776-X
  6. ^ M.A. Fischer, K. Oswald, W. Adler: Exkursionsflora für Österreich, Liechtenstein und Südtirol. Dritte Auflage, Land Oberösterreich, Biologiezentrum der OÖ Landesmuseen, Linz 2008, ISBN 978-3-85474-187-9

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 48°20′N 15°45′E / 48.333°N 15.750°E / 48.333; 15.750