Grad Dravograd

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grad Dravograd
Ruševine gradu
Ruševine gradu
Lega Na pobočju severno od Dravograda
Občina Dravograd
Koordinati 46°35′34.31″N 15°1′4.96″E / 46.5928639°N 15.0180444°E / 46.5928639; 15.0180444Koordinati: 46°35′34.31″N 15°1′4.96″E / 46.5928639°N 15.0180444°E / 46.5928639; 15.0180444
Uradno ime: Dravograd - Grajske razvaline
Razglasitev 2. september 1997
evid. št. 7387[1]
Grad Dravograd is located in Slovenija
Grad Dravograd
Geografska lega: Grad Dravograd, Slovenija

Grad Dravograd (nemško Traburg) se je nahajal na gorskem pomolu nad mestom Dravograd, od katerega so ostale neznatne ruševine.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grad je protipravno pozidal deželnoknežji fevdnik Ortlof Trušenjski, sorodnik Spanheimov sredi 12. stoletja, okoli leta 1155. V listinah – pismu papeža Aleksandra Salzburškemu nadškofu Konradu in Krškemu škofu Romanu - je prvič omenjen leta 1177 kot castrum Trahburck. Na strateškem mestu je varoval prehod preko Drave in prehod iz Dravske v Labotsko dolino. Kasneje so se vitezi Trušenjski poravnali s Šentpavelskim samostanom in postali njegovi fevdniki do smrti Otona II. Trušenjskega in s tem izumrtja rodbine leta 1261. Grad je v fevd dobil Henrik Pffanberg. Pffanberškim so sledili kot fevdniki Vovbrški, nato Hochenlochi. Leta 1304 so gospoščino (grad, trg s sodstvom, mitnico in brod ter cerkveno desetino) kupili Goriško-tirolski grofje. Do izumrtja goriško-tirolskih so imeli gospoščino v fevdu Konrad Aufensteinski. Leta 1355 so postali lastniki dravograjskega gradu Habsburžani.

Grad so leta 1387 kupili Celjski grofje, po njihovem izumrtju leta 1456 pa je prešel v deželnoknežjo last. Grad in gospoščino so upravljali številni oskrbniki in zastavni najemniki. Leta 1469 je bil zastavni najemnik gradu, urada in mitnice Andrej Višprijski (Weyspriach), nato je leta 1478 to bil Ahac von Ernau. Leta 1613 je gospoščina spet postala cerkvena posest, ko jo je kupila škofija, pozneje pa ga je leta 1628 prevzel šentpavelski benediktinski samostan. V drugi polovici 18. stoletja je grad pogorel, a so ga obnovili. V 19.stoletju je verski sklad grad prodal grofu Alojzu Khuenburgu, leta 1838 pa ga je ta prodal pl. Davidu Sumreicherju, ki ga je 1846 opustil in ga pustil propasti v razvalino.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7387". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ivan Stopar, Dr.: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji – Med Solčavskim in Kobanskim, Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN/
  • Dušan Kos (2005). Vitez in Grad. Založba ZRC, ZRC SAZU. ISBN 961-6500-82-1. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]