Grad Širje
| Grad Širje | |
|---|---|
Razglednica Širja iz leta 1914 | |
| Splošni podatki | |
| Tip | dvorec |
| Lokacija | Širje |
| Država | |
| Koordinati | 46°5′45.89″N 15°9′57.02″E / 46.0960806°N 15.1658389°E |
| Dokončano | 14. stoletje |
| Uprava | Širski vitezi |
Širje - Dvorec | |
| Lega | Občina Laško |
| RKD št. | 14853 (opis enote)[1] |
| Razglasitev NKD | 2. oktober 2002 |
Grad Širje (nemško Scheuern, turn ze Scheyer) je bil srednjeveški gradič oz. dvorec, katerega prezidano poslopje stoji blizu župnijske cerkve v Širju nad Zidanim mostom. Po mnogih prezidavah in obnovah so v poslopju sedaj stanovanja. Dvorec ima banjasto obokano pritličje in baročni portal, ostali elementi pa so težko opredeljivi za katero koli arhitekturno obdoje.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Širski grad ali dvorec Širje je nastal iz stolpastega dvora širskih vitezov, ki je v pisnih virih omenjen leta 1385 kot hof ze Scheyer. Po družinskem izročilu Širskih, ki pa ni utemeljena v listinah, naj bi rod izviral iz družine bavarskega plemenitašev Schuern. Palatinski grof Arnold Schuerski naj bi se leta 907 uprl Henriku I. Bavarskemu. Po neuspelem uporu je baje zbežal na Spodnjo Štajersko ter si v skritem kraju Širju zgradil še danes stoječi Širski grad.

V prvi polovici 14. stoletja so bili vitezi širski ministerijali in vazali deželnega kneza oziroma vsakokratnega gospodarja gospostva Laško. Med letoma 1336 in 1456 so tako služili Celjskim grofom. Leta 1337 je omenjenih kar sedem bratov Scheyrov, leta 1374 savinjski arhidiakon dominus Vlricus de Schir, leta 1377 Herman de Scheyr, leta 1441 vitez Gašper Širski, leta 1463 Hans in Jurij Širski. Širski stolpasti objekt je omenjen leta 1441 (turn ze Scheyrr) in 1463 (turn ze Scheier), leta 1447 pa je Jurij Širski pri cenitvi posesti opisal Širje kot gradič s stolpom. Leta 1541 so deželni stanovi na Kranjskem imenovali Erazma Širskega (von Scheyer) s Soteske za poslanca dežele na regensburškem državnem zboru. Leta 1580 med člani cerkvenega sveta Kranjskih deželnih stanov najdemo Franca pl. Širskega. Leta 1613 se kot lastnika omenjata Hildebrand in Ivan Krištof pl. Seheyra. Leta 1630 je Esther pl. Scheyer prodala dvor baronu Jerneju Valvasorju, ki je bil poročen z njeno sestro Nežo pl. Scheyer. Pet let pozneje so dvor v drugem slovenskem kmečkem uporu zasedli in oplenili kmetje. Zatem so bili lastniki Adam Asch, baron Karel Egkh, Andrej Kopriva od leta 1663, rodbina Curti po letu 1680, gospodje Strassbergerji od leta 1726, Antonija Robida leta 1730, kasneje še več drugih. Od leta 1802 si je lastil dvorec Franc Rath, nato kmet Johann Kramer (takrat omenjena kot Wohngebäude – stanovanjska hiša)[2] in od konca 19. stoletja Albert Dommes. Leta 1897 je grad uničil požar. Pred prvo svetovno vojno ga je imel v posesti upokojeni avstrijski feldmaršal Julij Hornigg.
Grad je leta 1678 upodobil avstrijski kartograf Georg Matthäus Vischer na zemljevidu Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio.
Pred drugo svetovno vojno je dvorec v lasti imel lekarnar Janko Koritsky iz Ljubljane, ki ga je povsem obnovil. Po letu 1945 je bil v gradu sedež Kmetijske zadruge in ekonomije, ki so jo po nekaj letih opustili. K dvonadstropnemu stolpu so prizidani štirje enonadstropni trakti, ki tvorijo majhno notranje dvorišče, sprednje pročelje pa je poudarjeno z dvema vogalnima stolpoma. Ohranjeno je še srednjeveško jedro z zazidanim gotskim portalom v prvem nadstropju. Danes pa so v stavbi stanovanja.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 14853«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
- ↑ »SI AS 177/C/F/C404/s/PT Seznam stavbnih parcel (Dokument)«. VAČ. Pridobljeno 7. decembra 2025.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Ivan Stopar, Gradovi na Slovenskem, Cankarjeva založba, 1987, ISBN 86-361-0280-4
- Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Kozjanskim in porečjem Save, Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN 961-6057-00-6
- Dušan Kos (2005). Vitez in Grad. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU. COBISS 219524608. ISBN 961-6500-82-1.
- Hans Pirchegger, Dr.: »Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrshaften und Gülten, Städte und Märkte«, München, 1962
- Hohkraut, Matej (2024). Ponte Murato : prebivalci Zidanega Mosta in okolice skozi zgodovino : 1224-2024. Šempas: Samozaložba. COBISS 173120771.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Grad ali dvorec Širje danes Arhivirano 2014-11-02 na Wayback Machine.