Grad Prem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Grad Prem
Grad Prem
Grad Prem
Lega Prem
Občina Ilirska Bistrica
Koordinati 45°36′19.4″N 14°11′07.0″E / 45.605389°N 14.185278°E / 45.605389; 14.185278Koordinati: 45°36′19.4″N 14°11′07.0″E / 45.605389°N 14.185278°E / 45.605389; 14.185278
Uradno ime: Prem - Grad
Razglasitev 22. februar 1993
evid. št. 574[1]
Grad Prem is located in Slovenija
Grad Prem
Geografska lega: Grad Prem, Slovenija

Grad Prem se nahaja na slemenastem robu naselja Prem nad reko Reko v bližini Ilirske Bistrice. Prvič je bil posredno omenjen leta 1213, zgrajen pa naj bi bil v 12. stoletju na ozemlju oglejskega patriarhata. Po izročilu naj bi grad nastal na mestu rimske utrdbe Castra Prima, vendar z arheološkimi izkopavanji doslej tega ni bilo mogoče dokazati. Od tod izhaja le ime gradu in naselja.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grad Prem in trg na Valvasorjevi upodobitvi iz leta 1679

Grad se omenja v 13. stoletju, ko so bili lastniki gospodje Devinski kot prvi lastniki gradu. Bili so vazali Oglejskega patriarha. Leta 1399 je družina izumrla, posestva pa je prevzela družina Walsee. Ti so bili v 15. stoletju prisiljeni določena posestva prodati Habsburžanom. Grad je bil tako od leta 1472 last Habsburžanov, ki so ga dajali v času svoje vladavine v fevd mnogim plemiškim rodbinam. Tako so bili precej časa zastavni lastniki gospodje Raunachi in sicer leta 1521 Bernardin pl. Raunach,[2] leta 1526 njegov sin Friderik, 1597 njegov nečak Andrej, sin Jakoba pl. Raunacha.[3] Janez grof Portia je s poroko z Ano Marijo pl. Raunach priženil grad in gospostvo Prem. Polihistor Valvasor kot lastnike navaja Ferdinanda kneza Portio, njegovega sina Karla in Karlovega sina Franca Antona.[4] Kot lastniki so iz rodu Portia sledili Alfonz knez Portia, Jožef knez Portia (1776), Franc Serafin (1785), Alfonz Gabriel knez Portia (1831), Alfonz Serafin (1835),Leopold (1876), knez Ferdinand (1878), knez Ludvik (1896). Zadnji lastnik iz te knežje rodbine Ludvik je fidejkomis Prem Senožeče prodal na prostovoljni dražbi. Kupil jih je kurat v Nadanjem selu Karel Lenasi, ki je bil kasneje župnik v Delenji Košani. Po smrti leta 1913 je posest zapustil svoji nečakinji Ani Biščak.

V 16. stoletju je bil grad dodatno utrjen, saj je bil pogosto soočen z raznimi bitkami. Zgrajeno je bilo mogočno obzidje in obrambni stolp, ki je imel stene debele več kot 2 m.

V gradu so bili do leta 1840 sodišče, okrajna uprava in zapori. Najpomembnejša rodbina Porcia iz Furlanije je bila lastnik do začetka 20. stoletja. Njegov zadnji lastnik pred 2. svetovno vojno je bil tržaški zdravnik Bruno Zuccolino (od leta 1927), ki se je lotil temeljite obnove tedaj precej zanemarjenega gradu in ga spremenil v poletno rezidenco.

Po vojni je bil grad, tako kot vsi tovrstni objekti, nacionaliziran. Med letoma 1970 in 2008 so na njem potekala večja obnovitvena dela, saj je v povojnem obdobju ponovno močno propadel. Za obiskovalce je odprt od 1. maja do 5. oktobra.

Stavbni razvoj[uredi | uredi kodo]

Prva oblika gradu je bila skromna: obodna zasnova, na dvonadstropni palacij, ki se je navezoval na obrambni zid, kar je tvorilo dvorišče. v 13. stoletju so grad širili in obnavljali. Pri arheoloških odkopavanjih so našli na grajskem dvorišču temelje stavbe, ki pa je bila podrta med gradnjo severnega trakta.

Tudi v 14. stoletju so grad obnavljali. Že v začetku so ga obdali z obrambnim zidom, ki je imelo na vrhu cine v obliki lastovičjih repov (Valvazorjeva upodobitev), na zahodni strani pa debelo 1,5 m.

V 15. stoletju so na južni strani palacija prizidali dvonadstropni stolp z grajsko kapelo. S tem so zmanjšali dvorišče. Pod kapelo je nastala dvorana, križno rebrasto obokana. O lastnikih domnevajo iz ohranjenih sklepnikov. Pozidave je izvedel verjetno Rudolf Walsee (†1406), bolj gotovo pa Reinprecht II. († 1422).

Čedalje hujši napadi Turkov so po letu 1471 narekovali novo utrditev. Visoko novo obzidje se je navezalo na starejše, imelo je tudi lesene hodnike. Glavni vhod je bil zavarovan z okroglim stolpom s stenami debelimi 2,3 m in obrambnim jarkom. Na notranjem dvorišču so zgradili pod zemljo tudi ječo.

V drugi polovici 16. stoletja je grad prizadela neznana katastrofa. Iz poročila deženo reformacijske komisije iz leta 1574 je razvidno, da je bil grad požgan. Kdaj so ga začeli obnavljati ni jasno. Letnica 1645, ki je napisana nad vhodnim portalom, bi lahko kazala na konec obnove. Takrat je bil podrt južni del zunanjega zidu in narejena eskarpa. Zasuli so obrambni jarek in uredili teraso z vrtom. Oblika gradu je razvidna iz Valvazorjeve slike okoli leta 1678. Napis na ovalni kartuši nad vhodom pa govori o obnovi iz leta 1768. Knez Jozef Porcia naj bi grad temeljito obnovil.

V zadnjih dveh stoletjih grad ni bil bistveno spreminjan. V drugi polovici 19. stoletja je bil zanemarjen in je propadal. Podrli so gospodarska poslopja, ki so še vidna v franciscejskem katastru iz leta 1825. Kot novi lastnik, ga je leta 1927 začel obnavljati tržaški zdravnik Bruno Zuccolini.

Med letoma 1970 in 2008 je bil grad ponovno obnovljen: nova je streha, obnovljena dvoriščna fasada. Ob tem so odkrili gotske elemente: gotsko okno s kamnitim križem in gotski portal.

Grad danes[uredi | uredi kodo]

Danes za grad skrbi Pokrajinski muzej Koper. V njem so različne zbirke in umetnine. Arhitekturne posebnosti so poslikave iz prejšnjega stoletja, od opreme je potrebno omeniti pozlačeno baročno ogledalo. V gradu je tudi kapela iz 14. stoletja, posvečena sv. Marjeti. V njej so obnovljene poslikave, oltar in dva kipa svetnikov, pred njo pa freska sv. Krištofa.

Stalna muzejska razstava vsebuje oris zgodovine doline reke Reke od prazgodovine so srednjega veka ter stavbni razvoj gradu, prikazani pa so tudi drugi gradovi v okolici.

V grajskih prostorih pa so organizirane tudi različne prireditve, poroke in protokolarni dogodki.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 574". Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 
  2. ^ Valvasor XI/39; Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Ljubljana 1955, str. 302, 304.
  3. ^ ASRS, Zap. inv. XLI R 98, str. 36/92; Zbirka listin, 1597 april 24.
  4. ^ Valvasor XI/39.
  • Grad Prem, TIC Ilirska Bistrica
  • Informativna tabla na gradu

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]