Blejski otok

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bled - Blejski otok
Blejski otok iz zraka
Blejski otok, pogled z Male Osojnice
Geografski položaj v Sloveniji
Geografski položaj v Sloveniji
Geografski položaj v Sloveniji
Lokacija Blejsko jezero
Občina Bled
Koordinati 46°21′44.44″N 14°5′24.33″E / 46.3623444°N 14.0900917°E / 46.3623444; 14.0900917Koordinati: 46°21′44.44″N 14°5′24.33″E / 46.3623444°N 14.0900917°E / 46.3623444; 14.0900917
RKD št. 5287 (opis enote)[1]
Razglasitev NSDP 6. oktober 1999

Blejski otok je majhen otok sredi Blejskega jezera na katerem stoji srednjeveška, v baroku prezidana cerkev Marijinega vnebovzetja. Ob cerkvi stoji samostojen zvonik. Nedaleč stran, nad mogočnim stopniščem, sta dve hiši. Površina otoka je 0.82 ha. Leži v zahodnem delu jezera in se dviga 18 m nad jezersko gladino.

Nastanek otoka[uredi | uredi kodo]

Otok je rezultat tektonskega delovanja in predpleistocenske rečne erozije. V času poledenitve je ledeniško delovanje grič iz triasnega apnenca močno preoblikovalo, znižalo in zaoblilo ter končno oblilo z jezersko vodo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi znaki poselitve otoka segajo v mlajšo kameno dobo - neolitik, vendar strokovnjaki domnevajo, da je bil otok takrat le začasna ribiška postojanka. Na otoku je arheološko potrjenih tudi več ostankov stavb, med katerimi sta dve zgodnjega srednjega veka.[2][3] Arheološka izkopavanja pod temelji najstarejše zgodnjesrednjeveške cerkve so odkrila obrise lesene pravokotne stavbe, ki bi po izsledkih izkopavanj lahko segala še v čas zgodnjega srednjega veka [4]. Zaradi kronološke umestitve stavbe arheološka znanost odpira možnost, da bi na otoku lahko pred tem nekoč stalo tudi starejše predkrščansko svetišče. Ob materialnih najdbah so arheologi na otoku našli tudi zgodnjesrednjeveško grobišče, ki sega v 9 stoletje, s 124 skeletnimi pokopi[4].

Cerkev marijinega vnebovzetja[uredi | uredi kodo]

Cerkev Marijinega vnebovzetja (Cerkev naše ljube Gospe, »Marija na jezeru«, »Marija na Otoku«, Cerkev Marije Kraljice na Blejskem otoku) je pisno prvič omenjena leta 1185. Cerkev je v času svojega nastanka nasledila predhodnjo leseno stavbo, ki bi vtegnila biti predkrščansko svetišče. Cerkev so prvič razširili briksenški škofi, ki so leta 1004 blejsko posest dobili v dar od cesarja Henrika II. Cerkev so kasneje še nekajkrat prenovili, leta 1511 zaradi potresa, ki jo je močno poškodoval. Največjo prenovo je cerkev doživela leta 1698, ko je dobila današnjo baročno podobo. Tudi sicer je otok doživel največ sprememb prav v 17.stoletju, ko sta bila med drugim (leta 1655) zgrajena tudi znano stopnišče in kapelica Matere božje, ki ju je dal zgraditi tedanji oskrbnik cerkve Maks Petschacher.

Med drugo svetovno vojno so na okupiranem ozemlju hoteli Nemci postaviti na Blejskem otoku Votanov hram. Načrt je vseboval rušitev cerkve in postavitev nemškega neopoganskega svetišča. Vir za ta nemški nacistični projekt so dobili partizanski obveščevalci[5].

Cerkev danes[uredi | uredi kodo]

Sedanja oblika je iz 17. stoletja, ko je bila cerkev prenovljena po ponovnem potresu. Glavni oltar z bogato pozlačeno rezbarijo je iz leta 1747. Osrednja oltarna plastika predstavlja sedečo Mater božjo, ob kateri sta donator blejske posesti Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Stranski oltarji – posvečeni sv. Sebastijanu, sv. Magdaleni in sv. Ani, pa so nastali konec 17. stoletja.

Zvonik, zgrajen v 15. stoletju, je bil večkrat prenovljen, saj sta ga prizadela dva potresa, leta 1688 pa je vanj udarila še strela. Sedanji zvonik je visok 54 m, v njem pa so trije zvonovi, ki sta jih izdelala ljubljanska zvonarja Samassa in Franchi. Kot cerkev so tudi druge stavbe, obzidje in monumentalno stopnišče (99 stopnic) ohranile svojo podobo iz 17. stoletja.

Cerkev je bila po drugi svetovni vojni večkrat prenovljena. Ob cerkvi je postavljen zvonik z baročno čebulasto kapo. Poleg cerkve je na otoku še nekaj drugih stavb. Preurejene so za obisk turistov. V eni je urejena restavracija, v drugi prodaja spominkov. Na severni obali otoka je v kamnito brežino vkopana kapelica Lurške Matere božje, za cerkvijo stoji stavba namenjena oskrbnikom cerkve, na obali pa tudi manjši svetilnik. Za vse stavbe na otoku skrbi blejska župnija.

Odlok o razglasitvi Blejskega otoka za kulturni spomenik državnega pomena (Ur.l. RS, št. 81/1999, 22/2002) je otok zavaroval in ga umestil na seznam kulturnih spomenikov Slovenije.

Topografska umestitev otoka v prostor[uredi | uredi kodo]

Arheolog A. Pleterski, ki raziskuje t.i. »sveto pokrajino«, je otok povezal še z dvema prostorskima točkama, Dobro goro in Gradiško. Skupaj naj bi te točke tvorile »sveti trikotnik« z obrednim kotom 23°, kotom med Zemljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli sonca, kar je navidezna razlika v višini sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. S smiselno urejeno pokrajino naj bi si slovanski naseljenci uredili prostor.[6][7][8]

Ljudsko izročilo[uredi | uredi kodo]

France Prešeren je v pesmi Krst pri savici vključil Živin hram na Blejskem otoku, vendar gre pri tem za romantičnoumetniško stvaritev zgledoval po antični Veneri[9], pri temu pa se je opiral še na Valvasorjev in Linhartove zapise o starih Slovanskih bogovih. Literarna konstrukcija Linharta, ki jo je povzel po prejšnjem Brezkerfeldu, pa naj bi po njegovi navedbi na otoku stal Radegastov tempelj do katerega je bil speljan lesen most, kar najverjetneje izvira iz učene literature, saj gre verjetno za prevzem Helmoldovega opisa Radegastovega svetišča v Retri (do katerega je prav tako potekal leseni most), katerega je pred tem v svojem delu navajal tudi Valvasor[8].

Ljudsko izročilo o nastanku Blejskega otoka

Tamkaj, kjer danes leži Blejsko jezero nekoč ni bilo vode, ampak cvetoča, travnata dolina, sredi katere je stal hribček na katerem je bila velikanska skala. V mesečnih nočeh so ob tej skali plesale gorske vile. V zeleni dolini pa so pastirji pasli svoje ovce. Vile so pastirje prosile, naj ogradijo prostor okoli skale, da njihovo plesišče ne bo brez mehke trave.Pastirji niso upoštevali prošnje gorskih vil in so še naprej dovolili svojim ovcam, da so mulile travo v okolici vilinske skale.Vile so pastirjem zagrozile, da če ne bodo skale ogradili oni jo bodo pa one same.Tudi tem grožnjam so se pastirji smejali, in kmalu tam okrog ni bilo več trave ampak gola trda zemlja.Najmlajša in najlepša vila si je zato med plesom zlomila nogo. Jezne vile so tedaj iz gore priklicale studence in potoke, ki so pridrveli v dolino in zalili dolino. Samo hribček s skalo je kot otok ostal sredi jezera. Na njem so poslej vile lahko nemoteno plesale v svetlih mesečnih nočeh. Čeprav so vile že davno odšle iz naših krajev, a ostalo nam je lepo vilinsko jezero z otočkom pod gorami.To je danes Blejsko jezero.[1]

Videnje pobožnega pastirčka - druga variacija izročila o nastanku jezera

Živel je pastirček po imenu Janek, ki je pasel ovce bogatim blejcem. Blejci do njega niso poznali usmiljenja, velikokrat je bil tepen, pa tudi zaspal je večkrat lačen. Nihče ni videl dobrih reči, ki jih je storil. Na paši pa je Janek večkrat prepeval, pa tudi molil je veliko. Hodil je k Marijini kapelici, nosil ji je rože in se ji zaupal. Nekega dne pa je na paši izgubil ovco. Na robu obupa in ves trd od strahu pred kaznijo se je obrnil na Marijo. Naenkrat pa se mu je prikazala, ga pobožala in mu v naročje dala ovco, ki jo je izgubil. Rekla mu je, naj blejce opozori na njihov napuh in grešno življenje. Ko je Janek Marijine besede posredoval blejcem mu niso vrjeli, celo norčevali so se iz njega in ga napodili od hiše. Marijo pa je njihova trdosrčnost tako razjezila, da je stopila na skalo in priklicala nevihto, kakor sodni dan strašno. Vas se je pogreznila. Ostal je le otoček na sredi, na katerega je zlezel pastirček in ostal živ .

Zvon želja

Posebna znamenitost je »zvon želja« iz leta 1534 v zgornjem strešnem jezdecu nad cerkveno ladjo, delo F. Patavina iz Padove. Po legendi naj bi bila na blejskem gradu živela mlada vdova Poliksena, ki je v žalosti za svojim možem dala uliti zvonček za otoško kapelico. Zaradi silnega viharja je čoln s posadko in z zvonom potonil in še danes se njegovo zvonjenje sliši iz globin jezera. Po njeni smrti je papež poslal za cerkev na otoku drug zvonček. Kdor z njim pozvoni in tako počasti Marijo, se mu izpolni želja.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Turizem[uredi | uredi kodo]

Danes je otoček priljubljena turistična točka, nanj pa so organizirani vsakodnevni izleti s pletnami, tradicionalnimi blejskimi čolni. Posebej znano je zvonjenje na zvon, ki naj bi po ljudskem izročilu tistemu, ki zvoni nanj, izpolnil vse želje. Zvon je obešen v cerkvi in ne v samostojnem zvoniku. Poleg cerkve in znamenitega kamnitega stopnišča, ki vodi do nje, je na otoku zanimivo videti tudi kip Marije Magdalene ter gotski svetilnik v bližini južnega vhoda v cerkev.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 5287". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ Šribar (1972). K dataciji zgodnjesrednjeveške cerkvene arhitekture na Slovenskem. Arheološki vestnik. str. 12. 
  3. ^ Uradni list. Odlok o razglasitvi Blejskega otoka za kulturni spomenik državnega pomena, člen št.2)
  4. ^ 4,0 4,1 Šribar (1971). Bejski otok – Oris zgodovine. Bled. 
  5. ^ Gaspari, Andrej: Votanov hram namesto otoške cerkve Marijinega Vnebovzetja : k pričevanjem o nacističnih namerah o neopoganskem kultnem središču na Bledu = Temple to Votan as a replacement for the Church of the Assumption on the Bled Island : testimonies on Nazi intentions to build a Neopagan Cult Center in Bled. Vojaška zgodovina, 2008. Let. 9, št. 1(14), str. 37-57
  6. ^ Pleterski, A: Strukture tridelne ideologije v prostoru pri Slovanih. - Zgodovinski časopis 50, št. 2, 1996
  7. ^ Makarovič, J.: Od Črne boginje do Sina božjega : slovensko ozemlje kot sotočje verskih tokov. - Dipartimento di linguistica, Universita degli studi di Pisa, 1998
  8. ^ 8,0 8,1 Pleterski A. Kulturni genom: prostor in njegovi ideogrami mitične zgodbe. Ljubljana: Založba ZRC, 2014.
  9. ^ Marinčič, Marko (2009). Živa, Göttin der Liebe, die slowenische Venus. Studia Mythologica Slavica. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Petrič, Franci: Slovenske božje poti, Ljubljana, Založba Družina, 2008 (COBISS) ISBN 978-961-222-692-3
  • Uradni list LRS, 29/49
  • Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, 1991

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]