Aljažev stolp

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Aljažev stolp
Aljažev stolp. Vidna sta dva napisa: Aljažev stolp in leto postavitve 1895 na zastavici.
Splošni podatki
Tip zavetišče
Lokacija Triglav
Začetek gradnje zgodaj 1895
Dokončano 7. avgust 1895
Svečana otvoritev 22. avgust 1895
Višina 1,9 metra
Tehnični podatki
Strukturni sistem stolp fiksiran z jeklenicami
Premer 1,25 metra
Projektiranje in gradnja
Lastnik Republika Slovenija
Oskrbnik Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije preko Planinskega društva Ljubljana-Matica
Strukturni inženir Jakob Aljaž
Gradbeni inženir Anton Belec
Triglav - Aljažev stolp
Geografski položaj v Sloveniji
Geografski položaj v Sloveniji
Geografski položaj v Sloveniji
Lokacija Občina Kranjska Gora
Koordinati 46°22′42″N 13°50′11″E / 46.37833°N 13.83639°E / 46.37833; 13.83639Koordinati: 46°22′42″N 13°50′11″E / 46.37833°N 13.83639°E / 46.37833; 13.83639
RKD št. 5531 (opis enote)[1]
Razglasitev NSDP 6. oktober 1999

Aljažev stolp je najvišje ležeče gorsko zavetišče v Sloveniji. Nahaja se na Triglavu (2864 metrov). Skupaj z vrhom predstavlja najprepoznavnejši simbol slovenstva. Danes je v državni lasti, upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana-Matica, spada pa pod Občino Bohinj.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Planinska in alpinistična dejavnost v slovenskih Alpah je bila v 19. stoletju pod močnim nemškim vplivom, kar se še danes pozna pri poimenovanju klasičnih smeri v Triglavski steni (Nemška in Bavarska smer), kot tudi v današnjem planinskem in alpinističnem žargonu. Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, je med svojim službovanjem začel opažati veliko zanimanje tujcev za slovenske gore. Temu se je skušal upreti tako, da je od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava (16 m2).[2] Načrtoval in financiral je majhen valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil propadajočo leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Stolp je izdelal Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani. Ta je izdelal stolp iz šestih delov, ki so tehtali od petnajst do dvajset kilogramov. Dele stolpa so nato prepeljali z vlakom v Mojstrano, od tu pa jih je šest nosačev v enem tednu znosilo na vrh Triglava. Pri postavljanju stolpa so sodelovali Jakob Aljaž, Janez Klinar - Požganec, Tomaž Košir - Kobar in Andrej Belec s svojima delavcema. Delo so opravili 7. 8. 1895 v petih urah, za izdelavo in postavitev pa je Jakob Aljaž odštel 300 goldinarjev.[3] Slavnostno odprtje in blagoslovitev stolpa sta bila 22. avgusta 1895. Navzoči so bili Aljaž, Matej Hubad, Andrej Gassner ter Aljaževa pomočnika Janez Klinar - Požganc in Tomaž Košir - Kobar. »Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kvišku s pokom, mi zapojemo Ave maris stella, potem Triglav moj dom in otvoritev je bila končana,« se je Aljaž, ki naj bi takrat pel kleče, objemajoč stolp in s solzami v očeh, spominjal odprtja.[4] Napis Aljažev stolp na stolpu je bil prvi slovenski napis na Triglavu in v njegovi okolici.

Aljaž je vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram. Stolp je preskrbel s skromno, a najnujnejšo opremo. V stolp je dal namestiti kopijo panorame s Triglava, ki jo je naslikal slikar Marko Pernhart. Ko je ta izginila, jo je zamenjala panorama Vinka Mazija. V stolp je dal Aljaž postaviti tri okrogle stole, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer in termometer ter posodo špirita za samovar. V Stolpu pa je bila tudi spominska knjiga.[3]

Nakup zemljišča in izgradnja stolpa sta Aljažu prinesla pravi pravdarski spopad z nemškimi organizacijami, ki so se ga lotile s trditvijo, da je ob izgradnji stolpa uničil podzemno triangulacijsko točko prvega reda. Z obtožbami so želeli doseči podrtje stolpa, a se je Aljaž obtožbam uprl.[5] Obravnava je traja pol leta, zasliševali pa so kmete, planice, lovce in vodnike. Aljaž je trdil, da je civilni inženir postavil na vrhu Triglava leseno piramido za meritve, ki pa je bila zaradi vremena kmalu uničena. Njegovo zgodbo sta potrdila tudi Janez Klinar - Požganc in Gregor Legat. To so potrdili tudi na sodišču. Dogovorili pa so se, da se pod stolp zakoplje škatlo s pergamentom, ki bo služila kot resnična triangulacijska točka. Tako pa bi prešel stolp pod cesarsko varstvo. Kasneje je Jakob Aljaž predal stolp Slovenskemu planinskemu društvu.[3]

Stolp so kasneje pogosto prilagajali, mu dodajali spominske plošče, zastavico na konici zamenjali s peterokrako in to znova z zastavico z letnico postavitve. Večkrat je bil tudi prebarvan, in sicer zeleno-belo-rdeče, ko je ob njem med vojnama potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, ali na rdeče v času komunizma. Opremljen je s strelovodom. Temelji so bili večkrat podbetonirani. Leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena[6], kmalu zatem pa je postal last države.[7]

Slovenski gorniški klub Skala postavlja vpisne skrinjice v obliki Aljaževega stolpa na vrhovih manj obiskanih gora ali ob neoznačenih poteh.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 5531". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ Mikša, Peter. "Narodnostni boji v planinstvu na Slovenskem do 1. svetovne vojne" [National Battles in Mountaineering in the Slovene Lands Until World War I]. Zgodovina za vse: vse za zgodovino (Slovene): 65–68. ISSN 1318-2498. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Mikša, Peter. »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga.« Jakob Aljaž in njegovo planinsko delovanje v Triglavskem pogorju. Zgodovinski časopis 69/ 1/2, 112-123.
  4. ^ Mikša, Peter. Aljažev stolp in Jakob Aljaž : najvišji posestnik. SLO, ISSN 2350-4641, feb. 2015, št. 5, str. 30-35, ilustr.
  5. ^ Mikša, Peter. Aljažev stolp in Jakob Aljaž : najvišji posestnik. SLO, ISSN 2350-4641, feb. 2015, št. 5, str. 30-35, ilustr.
  6. ^ Odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na Triglavu za kulturni spomenik državnega pomena, Uradni list Republike Slovenije, 5. oktober 1999. Pridobljeno 4. avgust 2008.
  7. ^ Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (ZLKSDL), Uradni list Republike Slovenije, 4. november 1999. Pridobljeno 4. avgust 2008.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]