Plečnikove Žale

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Plečnikove Žale
Vhodni portal na Plečnikove Žale
Vhodni portal na Plečnikove Žale
Lega Centralno pokopališče Žale
Mestna občina Ljubljana
Koordinati 46.067455°0′0″N 14.528424°0′0″E / 46.06746°N 14.52842°E / 46.06746; 14.52842Koordinati: 46.067455°0′0″N 14.528424°0′0″E / 46.06746°N 14.52842°E / 46.06746; 14.52842
Zgrajeno 1937-1940
Obnovljeno 1985-1990
Arhitekt Jože Plečnik
Uradno ime: Ljubljana - Plečnikove Žale
Razglasitev 18. julij 2009 [1]
evid. št. 14625[1]
Plečnikove Žale is located in Ljubljana
Plečnikove Žale
Geografska lega: Plečnikove Žale, Ljubljana

Plečnikove Žale so del Centralnega pokopališča Žale v Ljubljani, ki je delo arhitekta Jožeta Plečnika.

Danes so Plečnikove Žale v sklopu dela A osrednjega ljubljanskega pokopališča. Spominski vrt z vežicami je namenjen slovesu od pokojnikov; ne njihovemu pokopu.

Poimenovanje[uredi | uredi kodo]

Plečnik je predlagal, da naj se ta del pokopališča poimenuje Vrt Vseh svetih, toda mestni veljaki so ga preglasovali in določili staroslovansko besedo Žale, ki označuje grobišče/pokopališče. Pozneje, po drugi svetovni vojni, ko je tedanja oblast leta 1946 razlastila Rimskokatoliško cerkev lastništva nad pokopališčem, je celotno pokopališče postopoma prevzelo krajše ime, iz Pokopališče Sv. Križa v Pokopališče Žale ali enostavno Žale.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

S povečanjem mesta Ljubljana in s tem tudi povečanjem potreb po grobovih so v 30. letih 20. stoletja razglasili pokopališče za centralno na področju Ljubljane in ga v ta namen tudi ustrezno preuredili.

Sprva je bil za prenovo zadolžen arhitekt Ivo Spinčič, toda zaradi nestrinjanja dela ljubljanskih politikov in javnosti z njegovim načrtom, je leta 1936 projekt prevzel vodilni arhitekt medvojnega časa Jože Plečnik, ki je še isto leto predlagal osnovno shemo ureditve. Načrt je bil končan leta 1938, ko se je pričela tudi sama gradnja. Ovira so bile parcele, ki jih tedanji lastniki niso želeli prodati za pokopališče. Zato so Plečnikovi objekti postavljeni na ostro zamejen prostor. Objekti so bili večinoma končani leta 1940. Notranje opremljanje objektov je bilo pretežno končano šele leta 1944.

Po dokončanju krematorija na severni strani Žal so iz različnih razlogov (racionalizacija, higienski standardi, spremenjen način pogrebov) nehali uporabljati kapele tega dela Žal. Plečnikova celota je tako začela propadati. Po dolgih letih diskusij so z avtoriteto Janeza Milčinskega in podporo konservatorjev znova začeli uporabljati Plečnikove mrliške vežice, v začetku samo za dopoldanske pogrebe. Leta 1987 so konservatorji s sodelovanjem Vlasta Kopača začeli z obnavljanjem močno poškodovanih objektov. Sam projekt obnovo je trajal kar 5 let, tako da so ponovno odprli Plečnikove Žale šele leta 1992.

Plečnikove Žale so bile v prvem desetletju 21. stoletja razglašene za kulturni spomenik Slovenije državnega pomena. Dobile so tudi znak Evropskega spomenika, kakršnega imajo samo trije spomeniki Sloveniji (še Bolnica Franja in cerkvica Javorca).

Leta 2006 so osrednjo molilnico preimenovali v Plečnikova molilnica in v njej postavili stalno razstavo Arhitekturni detajli Plečnikovih Žal. Tako je molilnica prenehala biti sakralni objekt (od druge svetovne vojne ni opravljala te funkcije), ampak je postala kulturni objekt, v katerem bodo organizirali tudi koncerte in druge umetniške razstave.

Zasnova[uredi | uredi kodo]

Plečnik ni imel namena ustvariti klasično pokopališče, ampak je želel prostoru poslednjega slovesa dati drugačno etično noto ali kakor je sam večkrat poudaril: 'Uredimo vrt poslednjega slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako da bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.'

Vhod je zasnovan monumentalno, kot mogočne Propileje, ki skozi široko dvonadstropno stebrišče vodijo v Vrt vseh svetih, kakor je prostor poslednjega slovesa poimenoval Plečnik.

Na vrhu stebriščnega portala se nahajata skulpturi Kristusa in Marije, delo Boža Pengova.

Kip Marije in Kristusa predstavlja dvojni pomen samega slavoločnega vhoda: kip Kristusa se obrača na zunanjo stran in predstavlja svet živih in princip aktivnega življenja; kip Marije Zavetnice s plaščem je obrnjen na notranjo stran in predstavlja svet mrtvih, tišino, mir in kontemplacijo.

Osrednja stavba žalskega kompleksa je Molilnica, oblikovana kot rastrska mreža pravokotnih okenskih polij, pred katere so nameščeni stilizirani staroegipčanski alabastroni (posode, v katerih so Egipčani shranjevali olja) in kot taki spominjajo na simboliko obreda maziljenja v krščanskem pogrebnem obredju. S tem je arhitekt molilnico simbolično povezal z mislijo priprave na večno življenje. Pod velikim baldahinom se nahajata katafalk in govorniški oder, namenjen poslovilnim besedam in zahvalam pokojniku.

Okrog in za molilnico so razvrščene mrliške vežice oz. kapelice, posvečene različnim svetnikom in zavetnikom ljubljanskih župnij.

Prva v nizu vežic, je posvečena apostolu in prvemu Kristusovemu nasledniku sv. Petru; nad njo se metaforično vzdiguje silhueta ptice, kot simbol sv. Duha. Sledita ji v eno celoto povezani vežici sv.Marije in sv. Jakoba ter za njo vežica sv.Janeza. Nedaleč stran se nahaja kapelica v obliki tumulusa, posvečena zavetniku Kranjskih Dežel, sv. Ahacu; vežica je bila prvotno namenjena pokojnikom, ki so se smrtno ponesrečili v gorah in umrlim nekrščenim otrokom. Na drugi strani se nahaja vežica sv. Krištofa s tipičnimi antičnimi arhitekturnimi elementi in sv. Nikolaja, zavetnika ljubljanske stolnice; z močnim spodnjim rustikalnim delom in veliko 'prosojno' rozeto na zgornji partiji. Za njimi se nahajata kapelici, med seboj povezani s poveznjenim banjastim obokom, kapelica sv. Andreja (Plečnikov brat duhovnik je bil prav tako Andrej, tako da je kapela simbolično posvečena tudi njemu) in sv. Frančiška Asiškega. Sledijo jima kapele sv. Jožefa in sv.Antona, sv.Cirila in Metoda, sv.Jurija in nazadnje še asimetrično oblikovana kapela Adama in Eve, prvotno namenjena za poslednje slovo neverujočih (ateistov), brezimnih pokojnikov in pokopom pripadnikov drugih veroizpovedi.

Čisto na koncu je Plečnik umestil stavbo mizarskih Delavnic, namenjeno izdelovanju krst. Fasadno strukturo lepo naglaša uporaba opeke in vzorčasto oblikovanih savskih prodnikov, kar ji daje izjemno dinamiko in pestrost. Nekaj let je bil v teh prostorih nameščen Restavratorski center.

V zgornjem nadstropju se nahajajo poslikave Slavka Pengova v kombinirani tehniki freske in sgraffita. Prizori fresk so povzeti po Jezusovih svetopisemskih čudežih iz evangelijev, med katerimi najdemo celo Plečnikov portret: upodobljen je v čolnu skupaj z Jezusom, pri čudežu ulova rib. V prizoru Jezus nasiti tisoč mož, se nahaja tudi portret takratnega ljubljanskega župana Adlešiča, s knjigo v rokah. Župan je slovesno otvoril Žale v nedeljo 7.julija 1940.

Regionalni element upodobljenih protagonistov je poudarjen z upodobitvijo slovanskih svetnikov in svetnic, kot so npr.: sv.Olga, sv.Ahac, sv.Stanislav, sv.Stanislav Kostka in sv.Ljudmila. Kot samostojni prosto stoječi figuri sta izpostavljena eden najpomembnejših slovenskih misijonarjev Friderik Baraga in eden največjih slovenskih škofov Anton Martin Slomšek. Oba sta upodobljena v družbi z ostalimi svetniki, kot da bi Plečnik vizionarsko slutil, da bosta čez čas oba v vatikanskem postopku beatifikacije.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 14625". Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]