Simončičev kozolec
Bistrica pri Mokronogu - Simončičev toplar | |
| Simončičev kozolec | |
Simončičev kozolec | |
  Geografski položaj v Sloveniji | |
| Lega | Bistrica Občina Šentrupert |
|---|---|
| Koordinati | 45°57′35.62″N 15°6′52.9″E / 45.9598944°N 15.114694°EKoordinati: 45°57′35.62″N 15°6′52.9″E / 45.9598944°N 15.114694°E |
| Zgrajeno | 1936 |
| RKD št. | 8078 (opis enote)[1] |
| Razglasitev NSDP | 10. avgusta 2001 |
Simončičev kozolec ali Simončičev toplar je kozolec ob jugovzhodnem robu Bistrice pri Šentrupertu na Dolenjskem.[1] Domačini ga poznajo tudi po imenu Blažev toplar. Ta kozolec velja za enega največjih in kot najlepši toplar v Sloveniji.[2][3] Leta 1936 ga je po naročilu kmeta Jožeta Simončiča izdelal Janko Gregorčič (uradno Janez Gregorčič; 1906–1984), tesarski mojster iz bližnje Slovenske vasi.[4] Zasnovan je kot toplar z osmimi lesenimi nosilci, tremi pari oken in dvokapno streho. Zatrep, obrnjen proti cesti, ki povezuje Mirno in Mokronog, je zelo bogato ornamentiran s pretežno rastlinskimi in drugimi dekorativnimi motivi.[5] Simončičev kozolec pripada domačiji Bistrica 11. Od leta 2001 je zavarovan kot kulturni spomenik državnega pomena[1] in je edini kozolec v Sloveniji s tem statusom.[2] Kot najbolj znamenit med čez 500 kozolci v Mirnski dolini dopolnjuje Deželo kozolcev, tj. muzej z različnimi tipi kozolcev, ki stoji v Šentrupertu.[3] Pod kozolcem občasno potekajo likovne razstave in druge prireditve,[4] še vedno pa se uporablja tudi za sušenje sena ter za spravilo kmetijskih strojev.[5]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 8078«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
- ↑ 2,0 2,1 Rajšek, Bojan (24. junij 2012). »Kozolci ne bodo več propadali«. Delo.si.
- ↑ 3,0 3,1 Lindič-Dragaš, Zdenka (4. julij 2012). »V muzeju kozolcev bo mogoče prespati prihodnje leto«. Delo.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. aprila 2017. Pridobljeno 11. junija 2013.
- ↑ 4,0 4,1 Lamovšek, Alenka. »ToplART galerija – dober primer uporabe kozolca«. Rast - revija za kulturo, umetnost in družbena vprašanja. Pridobljeno 11. junija 2013.
- ↑ 5,0 5,1 Lukić, Dijana. »Simončičev kozolec«. DEDI - enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem. Pridobljeno 11. junija 2013.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
Predstavnosti o temi Simončičev kozolec v Wikimedijini zbirki
