Lipica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lipica
Lipica is located in Slovenija
Lipica
Lipica
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°40′0.96″N 13°52′58.02″E / 45.6669333°N 13.8827833°E / 45.6669333; 13.8827833Koordinati: 45°40′0.96″N 13°52′58.02″E / 45.6669333°N 13.8827833°E / 45.6669333; 13.8827833
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Obalno-kraška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Sežana
Površina
 • Skupno 10,56 km2
Nadmorska višina 396,4 m
Prebivalstvo (2017)[1]
 • Skupno 49
 • Gostota 4,6 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6210 Sežana
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Lipica je naselje v Občini Sežana in najpomembnejše slovensko konjeniško središče na kraški planoti, ob cesti Sežana-mejni prehod Lipica.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Naselje Lipica leži na nadmorski višini 402 m, ob regionalni cesti št. 205, tik ob državni meji z Italijo in je le 11 km oddaljena od Trsta. Obdana je z značilnim kraškim okoljem, bujnimi travniki na katerih rastejo hrast, lipa in kostanj. Njive so na dnu dolov; znani so Mebelinovec, Srnjak in Škilanov dol imenovan po tržaških škofih. Na severni strani je opuščen Čufarjev kamnolom in vhod v opuščen premogovnik, ki je deloval od leta 1778 do 1817. S premogom je zalagal rafinerijo sladkorja na Reki.

K Lipici sodi tudi zaselek Škibini. Nad naseljem se dviga hrib imenovan Kokoš (667 m), po katerem poteka državna meja.

V okolici Lipice se nahaja več kraških jam: Kalčevska jama, Dolga jama, Polhkova peč, Velbenca in bolj znana Lipenska jama, globoka 137 m in dolga 662 m. V bližini je tudi najbolj znana okoli 1300 m dolga jama Vilenica, ki je verjetno najstarejša turistična jama na svetu, saj v njej potekajo (po pisnih virih) organizirani vódeni ogledi že od leta 1633.

Kobilarna[uredi | uredi kodo]

Lipicanci na pašniku kobilarne v Lipici
Kobilarna v Lipici

Osrednja znamenitost Lipice je tamkajšnja kobilarna, kjer poteka vzreja svetovno znanih konjev - lipicancev.

Kobilarno je ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel II. leta 1580. V času Napoleonskih vojn so jo preselili v Sekesfehervar. Po podpisu miru v Campoformiu so žrebeta poslali v Prestranek, kobile pa v Lipico. Leta 1802 je Lipico poškodoval potres in ubil mnogo konj. Leta 1805 so kobilarno premestili v Džakovo, leta 1809 v Pecska pri Bezoehegyesu, ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno 1915 pa v Laxsenburg in kasneje v Kladrup. Po vojni se je večina konj vrnila v Lipico, manjši del pa je ostav v Avstriji, v novo ustanovljeni kobilarni v Pibru pri Gradcu. Po drugi svetovni vojni so večino konj preselili v Hostinec na Češko. V lipici jih je ostalo le 24. Po letu 1947 sta si večino konj razdelili Avstrija in Italija. Lipica je bila do priključitve Jugoslaviji v sestavu tržaške občine.

Kobilarna Lipica je v letu 2002 priznana kot rejska organizacija, ki vodi izvorno rodovniško knjigo za lipicanca.

V začetku leta 2003 Vlada Republike Slovenije predpiše Program varstva in razvoja Kobilarne Lipica v obdobju 2002 do 2005.

V maju 2005 Kobilarna Lipica proslavila 425-letnico obstoja.[2]

Uredili so več obsežnih hlevov in vzdrževali kraške pašnike in travnike z nekaj hrastovimi gaji. Konjeniško-turistični center Lipica ima tu ohranjene velike travnate pašne površine, kobilarno, pokrito jahalnico in nekoliko moteče igrišče za golf. Davek turizmu sta dva hotela in prodajalna spominkov. Med ohranjenimi stavbami je najbolj avtentičen del z graščino in starim hlevom, Velbanco.

V Lipici je v delu stare graščine tudi galerija Avgusta Černigoja, slovenskega slikarja in konstruktivista. V galeriji je zbranih preko 1400 njegovih del, večinoma risb in grafik. Približno 400 pa je postavljenih na ogled v posebni, konstruktivistični prezentaciji. Med abstraktnimi, barvitimi deli so tudi umetnikove vizije literatov in drugih slovenskih kulturnikov.

V nekaj sto metrov oddaljeni vrtači je za hotelom Klub tako imenovana Dolina Lurške Matere Božje. Gre za je manjšo kraško dolino (bolje rečeno vrtačo), ki je urejena kot cerkev na prostem. Glavni oltar te cerkve je kapelica, ki ima v niši kip Lurške Matere Božje. Zgodovina te Doline je povezana s Karlom Grünnejem, ki je bil vodja kobilarne v letih 1848-1875. Ko ga je mučila jetika, se zaobljubil, da bo postavil oltar v čast Mariji, če ozdravi. V spomin nanj je pri kapelici vzidana plošča z napisom »In memoriam Carolus Grünne 1848-1875«. Prvotni kip Matere Božje je postavil 1. maja 1892 kaplan Edmond Legat. Do druge svetovne vojne so ljudje, zlasti Tržačani in okoličani, množično romali v Marijino dolino, ki je slovela tudi po čudežnih ozdravitvah. V obdobju socialistične Jugoslavije se je ta tradicija prekinila, v samostojni Sloveniji pa se je delno obnovila. Maše v Dolini so ob vseh večjih Marijinih praznikih.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2017". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2017. Pridobljeno dne 7. junija 2017. 
  2. ^ Zgodovina kobilarne Lipica[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]