Cerkev Marijinega oznanjenja, Ljubljana

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cerkev Marijinega oznanjenja

Glavno pročelje

Cerkev Marijinega oznanjenja is located in Ljubljana-center
Cerkev Marijinega oznanjenja
Cerkev Marijinega oznanjenja
46°3′6.62″N 14°30′21.61″E / 46.0518389°N 14.5060028°E / 46.0518389; 14.5060028Koordinati: 46°3′6.62″N 14°30′21.61″E / 46.0518389°N 14.5060028°E / 46.0518389; 14.5060028
KrajPrešernov trg, Ljubljana
DržavaSlovenija
Verska skupnostRimskokatoliška
PosvetitevMarijino oznanenje
Statusžupnijska cerkev
Funkcionalno stanjeaktivno
Arhitektura
ArhitektFranz Goldenstein (1858), Črtomir Mihelj (1992-1993)
Uprava
ŽupnijaLjubljana - Marijino oznanjenje
DekanijaLjubljana - Center
NadškofijaLjubljana
Ljubljana - Cerkev Marijinega oznanjenja
Lega Mestna občina Ljubljana
RKD št. 1978 (opis enote)[1]
Razglasitev NSDP 1. november 2008

Cerkev Marijinega oznanjenja (pogosteje kar Frančiškanska cerkev) je ena izmed najbolj obiskanih ljubljanskih cerkva, morda tudi zaradi svoje lokacije (Prešernov trg). Je samostanska cerkev zraven stoječega frančiškanskega samostana in župnijska cerkev župnije Ljubljana - Marijino oznanjenje.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Frančiškanska cerkev leta 1890

Zgrajena je bila v letih med 1646 in 1660 na mestu starejše cerkve sv. Martina, ki so jo zgradili avguštinci. Temeljni kamen je položil ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1628, v istem letu je bila tudi posvečena. Leta 1645 so avguštinci v požaru hudo poškodovano cerkev podrli in že leto zatem začeli graditi novo. Ustanovil jo je Konrad baron Ruessenstein, ki je v volilu zapisal, da se zgradi nova cerkev in posveti Marijinemu oznanjenju, v njej pa uredi kapelico po zgledu Marijine cerkve v Loretu. Kapela je bila posvečena leta 1669, cerkev pa leta 1700, posvetil jo je knezoškof Sigmund Krištof grof Herberstein.[2]

Ob koncu 18. stoletja je bil z jožefinskimi reformami avguštinski red ukinjen, v cerkev in samostan pa so se naselili frančiškani, ki imajo v posesti celoten kompleks še danes.

Zvonika sta bila postavljena šele leta 1719. 1785 je bila pri cerkvi ustanovljena predmestna župnija Marijinega oznanjenja.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Notranjost cerkve

Cerkev je zasnovana kot zgodnjebaročna enoladijska bazilika z dvema vencema stranskih kapel. Fasada je obrnjena proti reki, členijo pa jo mogočni pilastri. Srednji del fasade se dviga nad stranska in je zaključena s trikotnim čelom, ki ga na obeh straneh podpirata dve voluti. Do vhoda vodi triramno stopnišče, ki je bilo izvedeno ob regulaciji trga v prvi polovici 19. stoletja. Srednja in stranski rami so polkrožne iz z ograjo ter zasaditvijo zapirajo prostor med ramami. Leta 1858 je bila cerkvena fasada popolnoma prenovljena in poslikana z Goldensteinovo fresko. Leta 1883 so jo zamenjali z Wolfovo. Potres je cerkvi bolj ali manj prizanesel, zato prenova ni posegla v njeno osnovno obliko.

Baročni glavni oltar je izdelal Francesco Robba; stranske kapele in strop je v 19. stol. okrasil s freskami najprej Matevž Langus, v 30. letih 20. stol. pa je strop na novo poslikal impresionist Matej Sternen.

Poleg cerkve stoji frančiškanski samostan z vrtom, stisnjenim med Prešernov trg, Čopovo in Nazorjevo ulico. V samostanu je znamenita knjižnica.

Zvonovi[uredi | uredi kodo]

#

Livarna

Leto ulitja

Teža (kg)

Premer (cm)

Ton

Zvonik

1. Strojne tovarne in livarne 1924 2152 161 vzhodni
2. Gašper Franchi 1720 1064 132 d' zahodni
3. Strojne tovarne in livarne 1922 846 114 e' zahodni
4. Strojne tovarne in livarne 1923 634 107 fis' zahodni
5. Gašper Franchi 1721 336 92,5 a' zahodni

Knjižnica[uredi | uredi kodo]

Prva knjižnica je delovala v prvotnem samostanu redovnikov manjših bratov sv. Frančiška Asiškega, ki je bil na Vodnikovem trgu, že od leta 1235. Zdajšnjo je ustanovil Žiga Škerpin (1689–1755) v sredini 18. stoletja. Ob potresu je bila podrta. Na novo je bila zgrajena po projektu arhitekta Raimunda Jeblingerja. Notranja oprema je bila izdelana ob koncu 19. stoletja.

Knjižnica ima 70.000 knjižnih izvodov zgodovinske vrednosti, iluminirane rokopise in inkunabule, od tega kar 30.000 enot izpred leta 1800.

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 1978". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ Breda Mihelič, Ljubljana PREŠERNOV TRG V LJUBLJANI: [1]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]