Narodna galerija Slovenije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pročelje Narodnega doma
Narodna galerija - prizidek in vmesni trakt

Narodna galerija Slovenije je osrednja galerija slovenskih likovnih del. Ustanovljena je bila leta 1918. Hrani največjo zbirko umetnin, ki so nastale na slovenskem ozemlju v obdobjih med srednjim vekom in modernizmom.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Septembra leta 1869 se je skupina slovenskih rodoljubov zavezala, da bodo zgradili Slovenski dom. V ta namen so nabirali prostovoljne prispevke te prirejali veselice. Društvo Narodna galerija je bilo ustanovljeno 18. septembra 1918. Del prostorov je prevzelo leta 1919, potem ko je eno leto razstavljalo umetnine v ljubljanski Kresiji. V prostore Narodnega doma, kot se je kasneje poimenoval, se je Narodna galerija preselila leta 1928. Prvo razstavo slovenskih avtorjev so odprli leta 1928, dokončno pa so jo uredili leta 1933. Leta 1945 je poslopje Narodnega doma postalo samo last Narodnje galerije, ki je bila leta 1946 razglašena kot državna ustanova. V zgradbi je nekaj časa gostoval tudi Zavod za spomeniško varstvo, telovadno društvo Partizan pa je ostalo do leta 2010.

Poslopje[uredi | uredi kodo]

Stavba je bila grajena po načrtih praškega arhitekta Františka Škabrouta, ki je zmagal na natečaju, na katerega se je prijavilo 17 arhitektov. Zgrajena je bila med letoma 1893 in 1896 kot ljubljanski in vseslovenski Narodni dom v slogu modne nove renesanse. Zidavo je vodil A. Wagner. Zasnovana je v shemi tridelnega tlorisa, podobno kot bazilika. Imela je vrsto družabnih prostorov različnih društev, možnost postavljanja gledaliških predstav, restavracijo in velik vrt za palačo. V pritličju je bila tudi večja telovadnica. V začetku je imela v tej stavbi svoje prostore Akademija znanosti in umetnosti, dokler se ni preselila v svoje prostore na Novem trgu. Za potrebe Akademije je bil Narodni dom prilagojen leta 1928, Narodna galerija je odprla prvo razstavo v palači leta 1933.

Zaradi prostorske stiske se je leta 1993 Narodna galerija razširila na območje porušenega Kluba delegatov ob Puharjevi ulici, kjer je zgradila prizidek po načrtih Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev. V nove prostore so razstavili dela evropske umetnosti; postavitev je skupaj s kustosi zasnoval Miljenko Licul. Med obema stavbama je bil v letih 2001-2002 zgrajen vmesni trakt po načrtih ateljeja Sadar in Vuga, za kar sta arhitekta Jurij Sadar in Boštjan Vuga prejela nekaj priznanj. V vhodni prostor so prestavili originalni Robbov vodnjak.

Stalna razstava[uredi | uredi kodo]

Stalna zbirka obsega predvsem slovensko in umetnostno gradivo evropskih slikarskih šol od 12. do 20. stoletja, to so glede na vrsto:

Galerija prikazuje stalno umetniško razstavo od obdobja srednjega veka do zgodnjega 20. stoletja. V osrednjem steklenem delu galerije je po restavraciji leta 2006 razstavljen tudi originalni baročni Robbov vodnjak.

Znani slovenski in evropski umetniki, ki so razstavljali v galeriji, so med drugim tudi:

Največjo zbirko lilkovnih del slovenskih avtorjev 20. stoletja hrani bližnja Moderna galerija v Ljubljani.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ministrstvo za kulturo RS. »Nacionalni muzeji Slovenije«. Ljubljana: 2004
  • Darinka Kladnik, Preobrazbe Ljubljane, ZIP, ljubljana, 2004, ISBN 961-91035-2-1

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Koordinati: 46°3′13″N 14°30′0″E / 46.05361°N 14.5°E / 46.05361; 14.5