Anton Ažbe

Anton Ažbe
Anton Ažbe
Rojstvo	30. maj 1862({{padleft:1862|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[…] Kranjska
Smrt	6. avgust 1905({{padleft:1905|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:6|2|0}}) (43 let) München
Državljanstvo	Avstrijsko cesarstvo  Avstro-Ogrska
Poklic	slikar, učitelj umetnosti

Anton Ažbe [ánton ažbé], slovenski slikar, * 30. maj 1862, Dolenčice pri Javorjah pri Škofji Loki, † 6. avgust 1905, München.

Življenjepis

Rodil se je v hribovski vasici Dolenčice pri Javorjah v Škofjeloškem hribovju očetu Juriju in materi Marjani (rojena Debeljak). Najprej so ga poslali učit za duhovnika, ker mu je oče zgodaj umrl pa ga je varuh stric Janez javorski župan poslal v uk za trgovskega vajenca v Celovec. Po petih letih se je preselil v Ljubljano, kjer je kmalu opustil trgovski poklic in dve leti pomagal slikarju Janezu Wolfu, nato pa najprej odšel na likovno akademijo na Dunaj in zatem v München ter se razvil v izvrstnega risarja. V Münchnu je bil absolvent, ko so ga prijatelji in kolegi pregovorili, naj odpre svojo risarsko šolo. Bil je namreč odličen korektor in z veseljem je pomagal pri popravkih, ko so ga za to prosili.

Ažbe je bil osrednja slovenska slikarska osebnost ob koncu 19. stoletja. Težil je k realizmu in uporabi čistih barv. Med letoma 1891 in 1905 je imel v Münchnu zasebno slikarsko in risarsko šolo, ki so jo med drugim obiskovali Alexej von Jawlenski, Vasilij Vasiljevič Kandinski, Beta Vukanović, Matija Jama, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matej Sternen, Ludvik Kuba in drugi. Čeprav ni Ažbe nikoli zapisal svojih naukov, jih nekaj poznamo: princip krogle (kar je bliže, je svetlejše) in kristalizacija barv (uporaba čistih barv) sta bila najpomembnejša, prav tako je spodbujal svoje učence k individualnemu razvoju. Njegova najbolj znana slika je ženski portret »Zamorka« (1895), ki je na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Na to sliko je bil Ažbe zelo ponosen, saj je bila študijska predloga njegovih naukov. Visela je v slikarski šoli in bila zgled kvalitetnega dela.

Žal je ohranjenih le petnajst del od skupno štiriindvajsetih, o kateri so poročali njegovi kolegi. Večino hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani.

V zadnjem času o njem veliko pišejo ruski umetnostni zgodovinarji, ki preučujejo Ažbetov vpliv na ruske učence.

Osebnost

Sodobno razumevanje Ažbejeve osebnosti temelji na interpretaciji pristranskih in nasprotujočih si izjav njegovih bivših študentov. Ažbe ni nikoli pisal za javnost in ni nikoli poskušal oblikovati lastnih metod poučevanja na papirju. Njegova pisma Aloisu so bila uničena po oporoki družine; preostali del njegovega arhiva je vseboval le poslovne dokumente. Edini dokazi o Ažbejevi lastni rokopisu so omejeni na tri razglednice in pismo Sternenu.

Ni znano, ali je Ažbe kdaj imel zasebno življenje; sam je omenil, da je bil dvakrat zaročen, in oba poskusa poroke sta propadla. Med njim in Kathi Kobus, lastnico puba Simpli, je obstajala neka vez, vendar sta oba skrivnost tega razmerja odnesla v grob. Po Sternenovih besedah ​​ga je prežemala skrivnostna razcepljenost osebnosti, ki ga je gnala v prekomerno pitje in površen videz. Podobno je Kandinski zapisal, da je bilo Ažbejevo navidezno neizjemno življenje samo po sebi skrivnost.

Fizično Ažbe ni bil pritlikavec, ampak še vedno moški zelo nizke in nepravilne postave. Niko Zupanič ga je opisal kot nekoga z nenavadno kratkimi in šibkimi nogami ter zvitim zgornjim delom hrbtenice. Njegova glava je združevala veliko lobanjo z nesorazmerno ozkim obrazom. Igor Grabar je opazil, da je bilo njegovo široko čelo prekrito z mrežo rdečih utripajočih žil; preostali del obraza je bil enakomerno rdeč, kot bi imel vročino; pri 33 letih se je zdelo, da je Ažbe star vsaj štirideset let. Svoje dolge kostanjeve brke si je negoval v slogu Viljema II. Vedno je nosil črno in najboljše izdelave; pozimi je nosil visoko orientalsko kapo karakul.

Nenavadno oblikovan in drago (če ne neokusno) oblečen učitelj, ki je počasi hodil s palico in vedno kadil, je postal tarča tabloidov in karikaturistov. Fantje so se mu posmehovali na ulicah in vpili "Atzpe! Atzpe!" (napačno izgovarjanje Ažbe v nemščini). Tudi Ažbejeva nemščina ni bila popolna; Še posebej je zlorabljal besedo nähmlich ("namreč", "to je ...") in so ga klicali "profesor Nähmlich". V Münchnu je običajno govoril nemško, v slovanski družbi pa slovensko.

Ažbe ni nikoli imel pravega doma, spal je na neurejenem kavču v delavnici, polni slik svojih učencev. Vedno je slikal v svojem ateljeju in se nikoli ni podal v slikanje na prostem. Ažbe je pogosto govoril o svojih načrtovanih prihodnjih mojstrovinah, od katerih nobena ni šla dlje od faze skic. München je zapustil le enkrat, ko je leta 1897 obiskal Benetke; sicer se je njegovo življenje vrtelo med šolo in lokalnimi pubi. Njihovi lastniki so redno dovolili pijanemu Ažbetu, da je spal v njihovih prostorih. S starostjo je postajal vse bolj sedeč in je svoje dnevne sprehode nadomestil s krožno vožnjo s tramvajem.

Ažbe je vzdrževal stike z bratom Aloisom, a je sčasoma prekinil vse stike, potem ko je Aloisova prebrisana žena Antona oštela, ker je zapravil preveč vžigalic pri prižiganju cigar. Gospodinjina varčnost je bila Ažbetu popolnoma tuja, saj ni nikoli okleval ponuditi brezplačne šolnine študentom v stiski in jim posojati denarja. V osmrtnici je zapisano, da je bil »mož skoraj pregovorne skromnosti ... ena najbolj izvirnih in najbolj znanih osebnosti Münchna«.

Ažbe kot ustvarjalec

Zvesti študenti Igor Grabar in Dmitrij Kardovski sta opazila Ažbejeve portrete zaradi njegove "izvrstne risbe", ki jo je kazila suha, če ne celo dolgočasna tehnika slikanja. Sodobni kritiki se glede Ažbejevega pomena kot slikarja delijo, predvsem zato, ker je njegova ohranjena nesporna zapuščina omejena na šestindvajset del. Enajst od teh je zgodnjih in študijskih slik iz njegovih študentskih let. Le štiri slike, datirane med letoma 1890 in 1903, lahko štejemo za zrelo umetnost, na katero je vplivala münchenska secesija. Največja in najkompleksnejša med njimi, Vaški zbor, je bila nepopravljivo poškodovana zaradi neuspešne restavracije. Fotografije in spomini pričajo o obstoju njegovih drugih del, ki so zdaj izgubljena ali skrita v zasebnih zbirkah.

Pomanjkanje trdnih dokazov je sprožilo konflikte med zgodovinarji in kritiki, ki jih je še bolj zaostrila politika nekdanje Jugoslavije in njenih držav naslednic. Baranovski in Khlebnikova sta ugotovila, da je Ažbe kot ustvarjalec do konca dvajsetega stoletja postal mit, tako kot je Ažbe kot oseba po svoji smrti postal legenda.

France Stele (1962) in Peg Weiss (1979) sta obsežno preučevala Ažbetove odnose z nastajajočo avantgardno umetnostjo in zrelim impresionizmom ter Ažbeta imela za predhodnika modernistične umetnosti, vez med Cézannom in Kandinskim. Obe študiji, zlasti Weissovo, je Tomaž Brejc zavrnil, saj je menil, da so kakršne koli vzporednice med Ažbetom in Cézannom brezpredmetne, ker Ažbe ni nikoli obvladal Cézannove tehnike in ni dokazov, da bi jo kdaj poskusil.

Ažbe kot učitelj

Podporniki (Igor Grabar) in nasprotniki (Mstislav Dobuzhinsky) Ažbetovega sistema usposabljanja se strinjajo, da se je ta, vsaj v začetnih razredih, opiral na dve najpomembnejši ideji: glavno linijo in princip krogle (nemško: Kugelprinzip). Ažbe je začetnike odvračal od osredotočanja na manjše podrobnosti, namesto da bi jih silil, da gradijo sliko okoli ene same krepke "glavne linije". Uveljavil je risanje s črnim ogljem, kar je omogočilo hitre in radikalne popravke učenčevih del. Dobuzhinsky je priznal, da so bili ti vdori v njegova zgodnja dela odkritje, "odlično orodje proti diletantskemu, kratkovidnemu kopiranju resničnosti ...", čeprav je to za mnoge učence pomenilo njihov konec kot slikarjev: preobremenjeni z "glavno linijo" si niso upali stopiti čeznjo in jo "okrepiti" z ustreznimi podrobnostmi.

Princip krogle je v svoji najbolj praktični uporabi, portretu, določal, da je človeška glava preprosto krogla; reprodukcija osvetlitve človeške glave sledi istim pravilom kot reprodukcija mavčne krogle. Obrazne poteze v tem sistemu so zgolj izbokline in votline na površini krogle. Ko je študent osvojil te osnove, ga je Ažbe previdno vodil k drugačni interpretaciji, in sicer k interpretaciji glave kot poliedra, sestavljenega iz ravnih površin in ostrih grebenov – po Dobužinskem mnenju predhodnika kubizma.

Ažbe, sam mojster človeške anatomije, je uveljavljal strogo usposabljanje na tem področju, od risanja golih figur do udeležbe na obdukcijah. Igor Grabar, ki je odobraval ta pristop, se je spominjal, da si je pri tem na pamet zapomnil vse človeške mišice in kosti do te mere, da jih je z lahkoto reproduciral v mavcu z zaprtimi očmi. Vasilij Kandinski se je, nasprotno, grozil s seansami risanja figur: »Hitro sem naletel na omejitev svoje svobode, ki me je spremenila v sužnja, četudi le začasno v novi preobleki – učenju po modelu. Dva ali trije modeli so 'sedeli za glave' ali 'pozirali goli'. Študenti obeh spolov in iz različnih držav so se gnetli okoli teh smrdljivih, apatičnih, brezizraznih, brezznačajnih naravnih pojavov, ki so bili plačani od petdeset do sedemdeset fenigov na uro... ljudje, ki jih niso zanimali... niso niti sekunde razmišljali o umetnosti.«

Kandinski se je v zrelih letih izogibal portretiranju ali golim figuram, njegovi redki primeri pa so bili »brezoblični, breztežni in prozorni, zgolj šifra brez snovi« – nasprotje Ažbejevih lastnih namenov. Vendar je Kandinski cenil tudi Ažbejevo stališče, da nobena teorija in noben sklop pravil ne smeta podrejati umetnikove volje, in citiral Ažbeja: »Poznati moraš svojo anatomijo, a pred stojalom jo moraš pozabiti.«

Slikati v barvah je bil oddaljen cilj, ki je zahteval predpogojno obvladovanje linije, oblike in anatomije. Vsi memoaristi so opazili Ažbejev odpor do mešanja barv na paleti; namesto tega je priporočal slikanje s surovimi barvami in širokimi čopiči. Širok čopič, prekrit s plastmi različnih barv, bi lahko po Ažbejevem mnenju z eno samo močno potezo naslikal človeško čelo, kar je veščina, ki je zahtevala leta strogega, včasih napornega treninga. Ažbe je pogosto primerjal pravo oljno sliko z diamantom: surove barve morajo ohraniti svojo neodvisnost, kot fasete dragulja. Ažbe sam je ta slog, kasneje imenovan »kristalizacija barve«, sprejel šele sredi devetdesetih let 19. stoletja. Medtem ko je Igor Grabar ta slog hvalil in ga povzdignil na raven celotnega sistema, ki se je razvijal vzporedno z impresionizmom, ga je Dobuzhinsky (ki nikoli ni obvladal močnega udarca) označil za »umetniški čarovniški trik... barvito, a mastno slikarstvo brez svojega bistva, 'tona'.«

Znani učenci

V kronološkem vrstnem redu po letu sprejema:

• Rihard Jakopič (1892–?)
• Ludvík Kuba (1895–1904)
• Ivan Grohar (1896–?)
• Igor Grabar (1896–1901)
• Aleksej von Jawlensky (1896–1905)
• Dmitrij Kardovski (1896–1900)
• Marianne von Werefkin (1896–1905)
• Matija Jama (1897–)
• Vasilij Kandinski (1897–1899)
• Jelena Makovska (1897–1899)
• Nikolaj Root (1897)
• Pavel Šmarov (1897–1898)
• Matej Sternen (1897–1905)
• Nadežda Petrović (1898–1901)
• Beta Vukanović
• Ljubomir Ivanović
• Borivoje Stevanović
• Kosta Miličević
• Milan Milovanović
• Ivan Bilibin (1899)
• Olga Della-Vos-Kardovskaya (1899–1900)
• Mihail Šemjakin (1900–1902)
• Mstislav Dobužinski (1899–1901)
• Oleksandr Muraško (1901)
• Kuzma Petrov-Vodkin (1901)
• David Burljuk in Vladimir Burljuk (1903)
• Karl Friedrich Lippmann (1903–1906)
• Eugeniusz Żak (1903–1904)
• Hakob Kojoyan (1903–1905)
• Leonhard Frank (1904)
• Oskar Herman (1904)
• Josip Račić (1904)
• Konstantin Dydyshko (1905)
• Abraham Manevich (1905)

Po smrti Antona Ažbeja je šola izobrazila skupino estonskih slikarjev: Johannesa Greenberga, Antona Starkopfa in Ada Vabbeja.

• 
  Avtoportret,
  olje na platnu, 1886
• 
  Sedeč moški akt v profilu,
  oglje, papir, 1886,
  100 × 196,5 cm
• 
  Zamorka,
  olje na platnu, 1895,
  39,4 × 55,2 cm
• 
  Pevska vaja,
  olje na platnu, okoli 1900,
  160 × 123 cm
• 
  V haremu,
  olje na platnu, 1903,
  51,3 × 44,3 cm

Sklici

• Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920: vodnik po razstavi, 23. april 2008–8. februar 2009, Ljubljana: Narodna galerija, 2012 (elektronski vir).
• Anton Ažbe: človek, slikar in učitelj [avtorji besedil Milček Komelj, Andrej Smrekar, pogovori z ustvarjalci podobe Antona Ažbeta Bojana Leskovar], Ljubljana, 2008.
• Pariške zasebne likovne akademije in Ažbetova šola v Münchnu [Viktor Baranovski, Irina Khlebnikova], Ljubljana, 2006.
• Anton Ažbe in ruski slikarji [Viktor Baranovski, Irina Hlebnikova], Ljubljana, 2002.
• Anton Ažbe [Marijan Tršar], Ljubljana, 1991.
• Anton Ažbe in njegova šola [katalog-zbornik uredil Karel Dobida; katalog razstavljenih del je sestavila Anica Cevc], Ljubljana: Narodna galerija, 1962.
• Boris Dolničar (3. december 2015). »Domačija slikarja Antona Ažbeta«. Slovenske novice.

Zunanje povezave

• Ivanović, Nataša. »Ažbe, Anton«. Novi Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.