Križanke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Križanke
preddverje – veliko dvorišče
Križanke is located in Ljubljana-center
Križanke
Lega na zemljevidu centra Ljubljane
Splošni podatki
Tip samostan
Lokacija med Trgom francoske revolucije, Gosposko ulico, Zoisovo in Emonsko cesto.
Naslov Trg francoske revolucije 1/2
Gosposka ulica 18, Ljubljana
Koordinate 46°2′48″N 14°30′12.5″E / 46.04667°N 14.503472°E / 46.04667; 14.503472Koordinati: 46°2′48″N 14°30′12.5″E / 46.04667°N 14.503472°E / 46.04667; 14.503472
Dokončano 1268
Prenovljeno 1567–1579, 1952–1956
Ekipa za obnovitev
Arhitekt Jože Plečnik, Anton Bitenc, Viktor Molka (1952–1956)
Ljubljana - Samostan Križanke
Lokacija Mestna občina Ljubljana
RKD št. 389 (opis enote)[1]
Pomembni datumi
Razglasitev NSLP 22. februar 1986
Razglasitev NSDP 1. september 2016

Križanke je skupno ime za kompleks nekdanjega samostana nemškega viteškega reda (»križnikov«, po katerih so dobile ime) v Ljubljani. Ležijo ob Trgu francoske revolucije, med Emonsko cesto, Zoisovo cesto in Gosposko ulico. Leta 1986 so bile razglašene za kulturni spomenik lokalnega pomena, leta 2016 pa za kulturni spomenik državnega pomena.[2]

V Križankah od leta 1952 domuje Javni zavod Festival Ljubljana, v centralnem delu nekdanjega križevniškega samostana pa je že prej bila Srednja šola za oblikovanje in fotografijo. Zunanji prostori služijo kot prostori za kulturne prireditve; ob dvorišču je gostinski lokal Plečnikov hram.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Križanke v 19. stoletju
Med petjem Rdeče kantate v Križankah ob praznovanju dvajsete obletnice vstaje slovenskega naroda leta 1961

Ves jugozahodni del obzidja Ljubljane ob Novem trgu je obsegala posest nemškega viteškega reda ali Križnikov. Njihova zemljišča so obsegala del od Ljubljanice in Malega grabna do Gradišča. Bili so samostojno gospodstvo. Skrbeli so za bolnike in občasno poučevali mladino v svoji šoli. Njihova redovna hiša in cerkev se omenjajo že sredi 13. stoletja. Gradnja samostana nemškega viteškega reda se je domnevno začela leta 1228 na prostoru, kjer so prej imeli domovanje templjarji. Potres leta 1511 je močno poškodoval tudi stara samostanska poslopja, ki so jih delno obnovili med letoma 1567 in 1579. Ob samostanu je prvotno stala gotska cerkev, katere klesane spolije so v lapidariju Križank in v Mestnem muzeju. Iz leta 1260 je ohranjen relief Madone z otrokom, ki je krasil timpanon. Imenovan je bil po kapelici, kjer je stal, Krakovska Madona. Shranjen je v Narodni galeriji. Prvotna cerkev je bila nadomeščena z novo v baročnem slogu med letoma 1714 in 1715. Oblikoval jo je beneški arhitekt Domenica Rossi v obliki centralnega prostora v obliki grškega križa. Imela je stranska oltarja in najmanj dve kapeli. Bila je med zgodnimimi beneškimi baročnimi centralnimi prostori v Sloveniji. Ima izjemno opremo z oltarji, naslikanimi in rezljanimi na Dunaju (glavni oltar Hans Canon, stranska Schoonjans in Altomonte). Notranjost prekriva kupolast zaključek. Zunanjost učinkuje monumentalno s pilastrsko členitvijo in trikotno atiko. Pri gradnji je sodeloval slovenski gradbeni mojster Gregor Maček, ki je morda sodeloval tudi pri zidavi današnjega Mestnega muzeja Ljubljana. Model za Križevniško cerkev, delo arhitekta Domenica Martinellija je shranjen v muzeju. Viteška dvorana je bila preurejena v 18. stoletju. Na vogalu proti Gosposki ulici je vzidano Marijin tondo kot spomin na prvi Marijanski kongres leta 1924.

Rekonstrukcija[uredi | uredi kodo]

Križanke so služile kot samostan vse do leta 1949, ko je bil kompleks v celoti podržavljen. Leta 1952 so predstavniki mesta Ljubljana povabili arhitekta Jožeta Plečnika, da preoblikuje takrat že precej dotrajan samostan v šolo za Umetno obrt, kasneje so dodali še prizorišče za letni festival Ljubljana. To je bil zadnji velik Plečnikov prispevek mestu, pri projektu pa sta sodelovala še njegova učenca Anton Bitenc in Viktor Molka. Pred samostanskimi trakti so spremenil dvorišče prizorišče za komorne prireditve, gledališče na prostem in festivalski prostor. Uredili so gostinski del. Odprtje prenovljenega poslopja je bilo 10. junija 1955.

Kompleks je Plečnik nadgradil s poudarkom renesančnih in baročnih elementov, kar je vidno na glavnem dvorišču, za katerega so značilni plitvi arkadni oboki in nov barvni sgraffito na fasadi ter arkadni balkoni z ložami. Dvorišče je tlakoval z dekorativnimi betonskimi ploščami. Ob starem vhodu je lapidarij z angrobniki in klesanimi elementi iz antičnega in srednjeveškega obdobja. Zanimiva je pergola ob samostanskem zidu, ki jo podpirajo stebri iz porušenega knežjega dvorca. Dve manjši dvorišči je oblikoval vsako drugače. Peklensko dvorišče s številnimi svetilkami in nadihom mediteranskega sloga je bilo namenjeno manjšim komornim izvedbam. Malo dvorišče naj bi bilo arheološki park. Veliko dvorišče je kasneje arhitekt Bitenc preoblikoval v preddverje avditorija, ki je tudi njegovo delo.

Zunaj obzidja je Plečnik vgradil tri poznobaročne portale iz ostankov podrtih ljubljanskih hiš. Na vogalu Zoisove in Emonske so postavili spomenik pesniku Antonu Aškercu. Bronasto poprsje je delo kiparja Nikolaja Pirnata.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 389". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ "Križanke z nazivom kulturni spomenik državnega pomena". MMC RTV-SLO. 1. september 2016. Pridobljeno dne 1. septembra 2016. 

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]