Latinica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Latínica je bila pisava starih Rimljanov in je vsaka pisava, ki se je razvila iz nje. Latinska abeceda je široko uporabljen sistem zapisovanja po celem svetu, standardna pisava slovenščine ter osnova za večino evropskih jezikov. V 19. in 20. stoletju je latinica postala standardna pisava za mnoge neevropske jezike.

Črke[uredi | uredi kodo]

Danes je v svetu najbolj uveljavljena angleška latinica, ki ima naslednjih 26 črk:

Velike črke[uredi | uredi kodo]

Velike črke imenujemo tudi verzalke ali majuskule.

A B C D E F G H I J K L M
N O P Q R S T U V W X Y Z

Male črke[uredi | uredi kodo]

Male črke imenujemo tudi minuskule.

a b c d e f g h i j k l m
n o p q r s t u v w x y z

Posebne črke[uredi | uredi kodo]

V drugih jezikih, ki pišejo z latinico, se uporablja še nekatere dodatne črke, ki so izvedene iz osnovnih latiničnih. Nekaj je navedenih v spodnji tabeli:

Ă Æ Å Á Č Ć Đ Ë Î Þ Ñ Ń Ö Ó Ř ſ Š Ś Ü ß Ž Ż Ź

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Izvirna latinska abeceda naj bi obstajala od 8. stol. pr. n. št. Temeljila je na etruščanski abecedi, ki pa je izvirala iz grške in feničanske. Od etruščanskih 26 znakov so jih Rimljani prevzeli 21.

Na spodnji sliki je viden razvoj abecede.

Razvoj latinice

Na sliki so po vrsti navzdol:


V latinici je šel razvoj takole:

  • črka C je sprva predstavljala glasova G in K
  • črka I (prvi I v zgornji tabeli) je bila druga oblika zapisa za grško črko zeta
  • črka I (drugi I v zgornji tabeli) je predstavljala glasova I in J
  • dolgo časa so R pisali kot P (grška črka ro)
  • črka V je predstavljala glas U in V (in tudi dvoustnični U oziroma W)

Kasneje so opustili I (ki pomeni grško zeto) in na isto mesto v abecedi postavili črko G, ki so jo uvedli za ločevanje glasov G in K. Raba črke K se je potem močno zmanjšala. Ena od redkih besed, ki so jo pisali s K, je bila kalendae.

Po osvojitvi Grčije v 1. stoletju pr. n. št. so dodali na koncu abecede še Y in Z za pisanje grških imen.

Šele v srednjem veku se je standardiziralo pisanje črk J (za razlikovanje od I) ter U in W (za razlikovanje od V).

Rimljani so uporabljali samo VELIKE ČRKE, male črke so se pojavile šele v srednjem veku. Velike črke pa so ostale kot začetnice odstavkov in stavkov, v nekaterih jezikih pa so pisali z veliko začetnico tudi samostalnike (v nemščini še danes).

Širjenje latinice[uredi | uredi kodo]

Uporaba v drugih jezikih[uredi | uredi kodo]

Razvrščanje po abecedi v drugih jezikih[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]