Kranjska krajina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Kranjska krajina (tudi znana kot Kranjska marka, pri čemer izraz krajina mdr. pomeni „obmejno območje, pokrajino“ v vseh slovanskih jezikih; [1][2]) je bila od 973 (po drugih virih 976) ena od mejnih grofij ali krajin, podrejenih Vojvodini Koroški. Po ločitvi od Koroške leta 1002 pa je postala samostojna mejna grofija s svojim mejnim grofom. Leta 1364 je bila povzdignjena v vojvodino nato pa leta 1849 v avstrijsko kronsko deželo.

Grb Kranjske krajine in barve[uredi | uredi kodo]

Glavna figura v grbu Kranjske je orel, ki izvira iz grba grofov Andeško-Meranskih, nekdanjih mejnih grofov Kranjska krajine. Osnova je bela z modrim orlom. Ta motiv je kasneje povzel tudi Otokar II. Přemysl kot gospodar Kranjske „dominus Carniole“ leta 1269 v obliki kranjskega orla na njegovih kovancih.


Izvor imena[uredi | uredi kodo]

Ime Kranjska krajina izvira iz keltsko-rimske carniola in iz slovenske krajina. V pozni antiki je bila iz geografskega vidika pomenila Carniola, le mala Carnia, samo večji del kasnejše Gorenjske z mestom Carnium/ Krainburg/ Kranj. Gotovo mlajši izraz krajina pomeni območje, pokrajino, obmejno regijo Marka v smislu frankovskega marchia.


Kranjska mejna grofija in mejni grofje Kranjske[uredi | uredi kodo]

Kranjska krajina je bila okoli 1040 že organizirana kot samostojna Mejna grofija. Že leta 973 se v pisnem viru prvič izpričana Kranjska krajina, oziroma Kranjska marka (Creina mark)[3] v zvezi s cerkveno pristojnostjo Oglejski patriarhat na območju Kranjske. Posvetno pa je ozemlje po pisnem viru kot mejna grofija spadala od leta 976 pod Vojvodino Koroška (vojvodina), in s tem kot del Nemškega svetega rimskega cesarstva. V tem času pridobijo svoje posesti škofije Briksen, Freising, Salzburg, Oglej in Krka. Henrik IV. jo je leta 1077 po desetih letih kraljevske uprave podelil v fevd oglejskemu patriarhu Sighardu.

Do takrat so se na grofovskem mestu izmenjali:


Sempt-Ebersberški so bili bavarski sorodniki cesarja Arnulfa Koroškega, Weimar-Orlamündski pa so bili njihovi sorodniki iz Turingije. Oglejska uprava dežele se je sprva hitro končala, saj je Kranjsko za nekaj časa pridobil Henrik Eppensteinski, dokler je leta 1093 cesar ni ponovno podeli Ogleju. Kranjska krajina (marka) je bila sestavljena iz sedanje Gorenjske s Kranjem, kjer je na tamkajšnjem gradu imel sedež Mejni grof, z Ljubljansko kotlino na vzhodu z mejo do Šmarij, Velikih Lašč in jugu s kočevskimi gozdovi, Kočevski Rog, na zahodu pa do Loža, Cerknica in Planina. Po prelomu tisočletja se je Kranjski krajini torej uspelo ločiti od Koroške. To je bil začetek tesnejših odnosov s Savinjsko krajino in Istro. Meje Kranjske so bile od takrat podvržene tekočim spremembam glede na moč sosednjih ozemelj. Prvi samostojni mejni grofje so bili bavarski Grofje Sempt-Ebersberg, ki so po 1036 pokazali svojo moč uveljaviti oblast nad južno od Save ležečimi deli Savinjske krajine. Kot mejni grof je leta 1058 sledil Ulrik Weimar-Orlamünde, prav tako kot Istrski mejni grof. Leta 1063 je Hrvaški odvzel ozek obalni pas na skrajnem severnem koncu Kvarnerja v Reškem zalivu. Ta del ozemlja med Reko in Brsečem je bil nato imenovan Meran ali Meranija.

Nasledniki Weimarskih je bil leta 1077 Oglejski patriarh, ki so nominalno ostali mejni grofje Kranjske (krajine) do 1282, vendar je bilo ozemlje dano v zastavo plemiškim rodbinam. Kranjska je v naslednjih desetletjih formalno ostala v fevdu oglejskih patriarhov, vendar v tem času ni živela kot enotna upravna enota. V 12. in 13. stoletju je grofija obstajala tako rekoč le na papirju, saj je bila ozemeljsko razbita na več relativno samostojnih teritorialnih gospostev. Ta so obvladovale močne plemiške družine, ki so tekmovale za prevlado nad čim večjim ozemljem in pravicami. Najpomembnejše družine so bile:

Za dejansko oblast nad Kranjsko krajino (marko) so od leta 1086 tekmovali Oglejski patriarh kot posvetni upravitelj Kranjske mejne grofije in sorodne močne dinastije: Eppensteinskih, grofje Andeški, Višnjegorski in Goriški grofje. Zadnji Babenberžan, Friderik II., je leta 1229 poročil Nežo Andeško-Meransko in kupil posesti Freisinških škofov s čemer so tudi Spanheimi posegli v boj za moč in vpliv.

Plemiške rodbine in Freisinški škofje so v 13. stoletju kot del svoje politike moči ustanovili naselbine in jim izdali trške ali mestne pravice: Kamnik, Kranj, Ljubljana, Kostanjevica na Krki in Škofja Loka. [4]

Ko se je koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski oženil z zadnjo predstavnico Andeških in povezal nižje plemstvo, je prevladal nad Kranjsko in postal njen gospodar. Hkrati je preselil sedež svojih posesti v Ljubljano, ki se je odtlej pričela razvijati v glavno mesto Kranjske. Po smrti Ulrika se je namesto mejne grofije Kranjska skupaj s Slovensko marko uveljavila kot državni fevd.[5] Po izumrtju vojvodske rodbine Spanheim, [[Češki kralj], Ottokar II. Přemysl, po Avstriji in Štajerski zagospodari tudi Kranjski in sicer v letih med 1269 do njegove smrti 26. avgusta 1278. Takrat ga je v bitki na Moravskem polju premagal (tudi sam v bitki pade) Rudolf Habsburški, novi Rimsko-nemški kralj, in s tem postane za Habsburžane odprta pot, da postanejo gospodarji Kranjske.

Po zmagi na Moravskem polju je začel Rudolf (1218–1291) s skrajno previdnostjo izgradnjo svojega dinastičnega ozemlja. Nekdanja ozemlja Spanheimov in Babenberžanov na Kranjskem je dal v zastavo in ne v fevd svojemu najbolj zvestemu zavezniku Goriškemu grofu Meinhard II., ki ga je leta 1286 povzdignil v Koroškega vojvodo.

Rudolf je že leta 1282 formalno podelil svojima dvema sinovoma, Albrechtu in Rudolfu, Mejno grofijo Kranjsko, vendar je dejansko ostala v zastavi do izumrtja starejše tirolsko-koroške veje Meinhardincev leta 1335.

Posesti posameznih dinastov in škofij v Mejni grofiji Kranjski[uredi | uredi kodo]

Na gradovih so gospodarili ministerijali njihovih lastnikov, ki se imenujejo po nemškem poimenovanju teh gradov.

Weimar-Orlamünde (1058–1070)

Posest Weimar-Orlamünde je ležala pretežno na Gorenjskem. Posest se razprostira med Karavankami do reke Kokre in Nakla, na širokem pasu vzhodno od Smlednika na Gorenjski ravnini do Trojan.

Višnjegorski (začetek 11. stoletja do 1209)

Posest Višnjegorskih – Podedovali so posest Heme Krške (glej Askvinci) – je ležala predvsem na Dolenjskem v porečju reke Krke, okoli Višnje gore in na območju med Litijo in zahodnimi ter južnimi vznožji Gorjancev z gradovi:



Grofje Andeško-Meranski (1093–1291)

V času okoli 1100 je del nekdanje posesti Weimar-Orlamünde prešel na Andeške grofe. To so območja med Motnikom in Trojanami do Kokre in Kranja, med Kamniškimi Alpami in do reke Save, s Kaminkom kot centrom z gradovi:

Po letu 1209 je padlo pod družino Andeško-Meranskih tudi večina posesti Višnjegorskih.

Spanheimi (ca.1100–1269/79)

Spanheimi so na začetku 12. stoletja posedovali Ljubljano z okolico. Kasneje so bila dodana obsežna zemljišča ob spodnjem toku reke Krke na območju današnje Kostanjevice na Krki. Njihove posesti z gradovi kot njihovimi centri so bili:

Kasneje so Spanheimi osvojili tudi ozemlje na območju Krškega polja do Gorjancev.

Goriški grofje (1271–1374)

Posest Goriških grofov je ležala pretežno v Slovenski marki in Beli krajini. Njihove posesti z gradovi kot njihovimi centri so bili:

Grofje Ortenburški (1262–1418)

Posest Ortenburških grofov je ležala z nekaj izjemami na področju današnje Dolenjske.


Turjaški

Visoki svobodni plemiški rod Turjaških (Adolf IV., Engelbert I. in II., Konrad, Ottoman I. Pilgrim I. in II.) so imeli naslednje posesti z gradovi kot njihovimi centri:

Oglejski Patriarhat


Freisinška škofija



Škofija Brixen

  • Bled (1004–1803, 1814–1858) z okolico, del Bohinj in pas vzdolž Karavank: od Dobernika do Tržiške Bistrice.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ krajina. en.wiktionary.org. Pridobljeno dne 2014-06-15.
  2. ^ Appendix:Proto-Slavic/krajina. en.wiktionary.org. Pridobljeno dne 2014-06-15.
  3. ^ Komac, 2006; 47
  4. ^ Miha Kosi (Laibach): Stadtgründung und Stadtwerdung. Probleme und Beispiele aus dem slowenischen Raum. In: Pro Civitate Austriae. Informationen zur Stadtgeschichtsforschung in Österreich. Neue Folge, Heft 14, Österreichischer Arbeitskreis für Stadtgeschichtsforschung, Linz 2009, S. 7.
  5. ^ Komac, 2006; 266

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bogo Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda II. zvezek., Ljubljana 1955.
  • Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, Ljubljana, 1999 (prevod nemškega originala iz leta 1929);
  • Andrej Komac, Od mejne grofije od dežele : Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, ur. Miha Kosi. Ljubljana, 2006.
  • Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem., Ljubljana 1982.
  • August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 : mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung, Laibach, 1874-76;

Spletne povezave[uredi | uredi kodo]