Historia Langobardorum

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Salzburški rokopis

Historia Langobardorum ali Historia gentis Langobardorum (slovensko Zgodovina Langobardov) je najpomembnejše delo langobardskega benediktinca Pavla Diakona. Napisana je bila v letih 787 do 796, verjetno v samostanu Monte Cassino.[1]

Zgodovina v šestih knjigah ni popolna in pokriva obdobje od njihovega mitološkega izvora do smrti kralja Liutpranda leta 743. Vsebuje veliko pomembnih podatkov o Bizantinskem cesarstvu, Frankih in Slovanih. Napisana je v duhu langobardskega patriota in je posebej dragocena zaradi opisa odnosov med Langobardi in Franki. Primarni viri za Pavlovo pisanje so bili Origo gentis Langobardorum (Izvor Langobardov), Liber pontificalis, izgubljena zgodovina Sekunda Trentskega in izgubljeni Beneventski letopisi. Uporabil je tudi dela Bedeja, Gregorja Tourskega in Izidorja Seviljskega.[1]

Prepisi[uredi | uredi kodo]

Bethmannova in Waitzova izdaja iz leta 1878
Historia Langobardorum, 1480

Študija Laure Pani iz leta 2000 je pokazala, da se je ohranilo 115 prepisov Pavlove Zgodovine. Njihova številčnost in razširjenost kažejo, da je bila v srednjem veku v zahodni Evropi zelo priljubljena. Več kot dvajset prepisov datira v 8. do 11. stoletje, drugih več kot osemdeset pa je bilo napisanih kasneje.[2]

Povezave med rokopisi je preučil Georg Waitz, ki je leta 1876 prepoznal enajst različnih družin Historiae Langobardorum.[3] Najstarejši rokopis je Asiški palimpsest, napisan v uniciali proti koncu 8. stoletja, se pravi kmalu potem, ko je bila Zgodovina dokončana. Palimpsest je daleč od popolnega, saj vsebuje samo dele II. in V. knjige Pavlove Zgodovine. Najstarejši popoln prepis je Codex Sangallensis 635, napisan v 8. do 10. stoletji, katerega je Waitz označil z F1.[4] Waitz trdi, da je najbolj verodostojen, s čimer se Antonio Zanella in Dante Bianchi ne strinjata.[5]

Pavlovo Zgodovino so na široko uporabljali kasnejši pisci. Prvič je bila natisnjena v Parizu leta 1514. Med tiskanimi izdajami je najbolj avtoritativna tista, ki sta jo uredila Ludwig Konrad Bethmann in Georg Waitz in jo objavila v Monumenta Germaniae Historica. Scriptores rerum langobardicarum et Italicarum v Hanovru leta 1878).[1]

Slovenski prevod[uredi | uredi kodo]

Latinsko besedilo s slovenskim prevodom je leta 1988 izdala Založba Obzorja:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Chisholm 1911, str. 964.
  2. McKitterick 2004, str. 77.
  3. McKitterick 2004, str. 77–78.
  4. Zanella 2007, str. 105.
  5. Zanella 2007, str. 105–106.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Osmont, Jean Baptiste Louis (1768). Dictionnaire typographique, historique et critique. Pariz, str. 244–245.
  • Chisholm, Hugh, urednik. (1911). Paulus Diaconus. Encyclopædia Britannica 20 (11. izdaja). Cambridge University Press. str. 964–965.
  • E. Bartolini. Historia Langobardorum, Udine.
  • Antonio Zanella. Storia dei Longobardi. Milano, 1991.