Nemanjići

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Nemanjići
Coat of Arms of Nemanjić Dynasty.svg
Grb rodbine Nemanjić
Priimek: Немањић/Nemanjić
Področje: Srbija:
  • Velika kneževina (1166-1216)
  • Srbsko kraljestvo (1217-1345)
  • Srbsko cesarstvo (1346-1371)
Izvor: Srbija
Obdobje obstoja: 1166-1371
Naziv: veliki knez (veliki župan)

kralj
car

Stranske veje: Dejanovići
Lazarevići

Nemanjići (srbsko Немањићи/Nemanjići) so bili najpomembnejša srbska srednjeveška vladarska dinastija. Dvanajst vladarjev iz te dinastije je vladalo več kot dvesto let od leta 1166 do 1371.[1]

Ustanovitelj dnastije je bil Štefan Nemanja Iz stranske veje dinastije Vukanović (1101-1166). Za Nemanjo so se vsi vladarji imenovali Štefan. Prvi vladarji so bili veliki knezi. Po kronanju Štefana Nemanjića (Prvovenčanega) leta 1217 je bila kneževina povišana v kraljestvo in leta 1219 je bila ustanovljena Srbska pravoslavna cerkev. Leta 1346 je bil Štefan Dušan (Silni) kronan za carja Srbov in Grkov, nadškofija Srbija pa je bila povišana v patriarhat. Leta 1371 je brez potomca umrl car Štefan Uroš V. Nemočni (1355-1371), zadnji iz dinastije Nemanjić. Po njegovi smrti je Srbsko cesarstvo propadlo. Pokrajinski mogotci so v svojih domenah postali skoraj neodvisni vladarji. Nemanjići so materinskih linijah preživeli v več srbskih rodbinah.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Srbi so do 8. stoletja živeli v tako imenovani Sklaviniji (Slovanska dežela), ki je bila neodvisna, čeprav je bila v neposredni bližini Bizantinskega cesarstva.[1] V 8. stoletju je dinastija Vlastimirović ustanovila prvo Srbsko kneževino.

Leta 822 je Srbija posedovala velik del Dalmacije[1] in okoli leta 870 sprejela krščanstvo za državno vero.[1]

Sredi 10. stoletja se je kneževina razvila v plemensko konfederacijo, ki se je raztezala do obale Jadranskega morja, Neretve, Save, Morave in Skadra.[1]

Po smrti zadnjega znanega Vlastimirovića je zveza razpadla. Njeno ozemlje je zasedlo Bizantinsko cesarstvo, ki je tam vladalo do leta 1040, ko so se Srbi v Duklji (Pomorje) pod vodstvom dinastije Vojisavljević uprli.[1] Leta 1091 je dinastija Vukanović ustanovila Veliko srbsko kneževino s sedežem v Raši (Zagorje). Leta 1142 sta se kneževini združili.[1]

Leta 1166 je prišel na prestol Štefan Nemanja. Njegov prihod je označil začetek Srbije pod Nemanjići, ki so vladali več kot dvesto let.[1]

Srbija pod Nemanjići[uredi | uredi kodo]

Srbija je pod Nemanjići dosegla svoj višek. Leta 1217 je bilo razglašeno Srbsko kraljestvo, ki je privedlo do ustanovitve Srbske pravoslavne cerkve leta 1219. Tega leta je Sveti Sava objavil prvo srbsko ustavo – Nomokanon Svetega Save (Zakonopravilo).[2]

Car Štefan Dušan je leta 1346 razglasil Srbsko cesarstvo. Med njegovim vladanjem je Srbija dosegla svoj ozemeljski, politični in gospodarski vrh in se razglasila za naslednico Bizantinskega cesarstva. V tistem času je bila najmočnejša država na Balkanu. Dušan je objavil novo ustavo, tako imenovani Dušanov zakonik, odprl nove trgovske poti, utrdil državno gospodarstvo in globoko preoblikoval srbsko identiteto. Srbska pravoslavna cerkev je prevzela vlogo nacionalnega duhovnega varuha.

Štefan Dušan in papež Inocenc VI. sta poskušala organizirati križarski pohod proti vedno močnejšim Turkom, ki ga je preprečila nenadna Dušanova smrt leta 1355. Nasledil ga je sin Štefan Uroš V., imenovan Nemočni. Med njegovim vladanjem je v cesarstvu zavladala popolna anarhija. V tem času se je začel turški Osmanski sultanat širiti iz Male Azije v Evropo. Osmani so kmalu zatem osvojili celo Bizantinsko cesarstvo in druge države na Balkanu.

Vladarji[uredi | uredi kodo]

Slika NaslovIme Vladanje Komentar
Stefan Nemanja.jpg Veliki knez
Štefan Nemanja
1166–1196 Nemanja je eponimski ustanovitelj dinastije Nemanjić. Ponovno je vzpostavil oblast nad sosednjimi srbskimi ozemlji, vključno z Dukljo, Humom iz Travunijo. V zadnjih letih življenja se je kot (Sveti) Simeon pridružil svojemu sinu Svetemu Savi v samostanu na Atosu.
Opomba: Po priključitvi Duklje, Zahumja in Travunije se je razglasil za "Velikega kneza cele Srbije"
Loza Nemanjica Decani e 1.jpg Veliki knez
Vukan
1202–1204 Najstarejši sin Štefana Nemanje. Kot veliki knez je po letu 1190 posedoval "Dukljo, Dalmacijo (Zahumje), Travunijo, Toplico in Hvosno". Bil je kandidat za Nemanjevega naslednika, vendar je oče po odstopu leta 1166 za svojega naslednika izbral Stefana Prvovenčanega. Vukan je s pomočjo Ogrskega kraljestva prisilil Štefana na beg v Bolgarijo. Vladal je kot ogrski vazal. Leta 1204 je prestol prepustil bratu in nadaljeval vladanje v svoji apanaži. Kasneje sta se brata s pomočjo tretjega brata, Svetega Save, pobotala.
Stefan the First-Crowned, Ljeviška.jpg Kralj
Štefan Prvokronani
1196–1202
1204–1228
Drugi sin Štefana Nemanje. Ko se je oče leta 1196 umaknil v samostan, je nasledil naslov veliki knez. Vladanje se je začelo z borbo proti bratu Vukanu, ki ga je izgnal v Bolgarijo. Bolgarski car Kalojan mu je v zameno za Moravsko banovino dal na razpolago vojsko Kumanov. Kriza se je končala, ko je Sava s pogajanji dosegel spravo med bratoma. Štefanova oblast je postala nesporna. Leta 1217 je bil kronan za kralja, potem pa je Sveti Sava izposloval avtokefalnost srbske Cerkve in leta 1219 postal njen prvi nadškof. Srbija je obdržala popolno neodvisnost.
Stefanradoslav.jpg Kralj
Štefan Radoslav
1227–1233 Sin Štefana Prvokronanega. Med očetovim vladanjem je vladal v Zahumju in imel status guvernerja Zete. Skupaj z očetom je bil soustanovitelj samostana Žiča. Oče je zaradi slabega zdravja leta 1227 odstopil in se umaknil v samostan. Radoslava je kot srbski nadškof kronal stric Sveti Sava. Poroka z bizantinsko princeso Ano Dukaino Angelino se je izkazala za nepriljubljeno in spodkopala njegovo avtoriteto. Izgubil je zaupanje prebivalstva in moral po uporu leta 1233 odstopiti. Po izgubi prestola je pobegnil Dubrovnik.[3]
Fresco of Stefan Vladislav, Mileševa, edited.jpg Kralj
Štefan Vladislav I.
1233–1243 Sin Štefana Prvokronanega. Nasledil je brata Radoslava in vladal deset let, potem pa ga je strmoglavil mlajši brat Štefan Uroš I. Vladanje je nadaljeval v Zeti. V njegovi zakladnici je bila najdena prva znana srbska zastava. [4]
Loza Nemanjica Decani d 6.jpg Kralj
Štefan Uroš I.
1243–1276 Sin Štefana Prvokronanega. Nasledil je brata Vladislava. Okrepil je trgovanje z Dubrovnikom in Kotorjem, s čimer se je začel gospodarski razcvet kraljestva. Leta 1353 je začel vojno z Dubrovnikom in leta 1254 sklenil mir. V 1260. letih je izbruhnila nova vojna z Dubrovnikom, ki je trajala do leta 1268. Uroš se je takoj po njej obrnil proti Ogrski in osvojil Mačvo, potem pa bil ujet. Spravo med kraljema je zagotovila poroka Uroševega sina Štefana Dragutina s Katarino, hčerko Štefana V. Ogrskega. Uroša I. bi moral naslediti najstarejši sin Dragutin, oče pa je favoriziral mlajšega sina Štefana Milutina, zato ga je Dragutin leta 1276 odstavil.[5]
Stefan Dragutin, Arilje.jpg Kralj
Štefan Dragutin
1276–1282 Sin Štefana Uroša I. Po bitki pri Gacku je s pomočjo ogrske vladarske hiše odstavil očeta. Leta 1282 je bil poškodovan in prepustil vrhovno oblast mlajšemu bratu Milutinu, vendar je še vedno vladal na ozemlju, ki je kasneje postalo Sremsko kraljestvo s prestolnico Beograd. Milutin je okrepil odnose z Bizantinskim cesarstvom in zavrnil predajo oblasti sinu Vladislavu II., kar je povzročilo delitev kraljestva. Dragutin je še naprej vladal na severni meji v zavezništvu z Ogrskim kraljestvom, v zadnjih letih vladanja pa se je ponovno združil s Srbijo, uradno kot njen vazal.[6]
Milutinst.jpg Kralj
Štefan Milutin
1282–1321 Sin Štefana Uroša I. in naslednik kralja Dragutina. Po prihodu na prestol se je takoj obrnil proti Makedoniji, zasedel njen severni del s Skopjem, ki je postalo njegova prestolnica. Prodiranje je nadaljeval na ozemlje Bolgarije in osvojil severno Albanijo do Kavale. Kasneje je v Bolgariji osvojil Vidin, v Albaniji pa Drač. Po sklenitvi mirovnega sporazuma z Bizantinskim cesarstvom leta 1299 se je začela nasledstvena vojna z Dragutinom. Milutin se je na bizantinski strani udeležil bitke pri Galipoliju leta 1412, ki se je končala z njegovo zmago. Ko je Dragutin umrl, mu je prepustil večino svojega ozemlja in Beograd. Milutina je še istega leta poskušal odstaviti sin Štefan Uroš III., kar je imelo za posledico njegov izgon v Carigrad. Leta 1319 so vse Dragutinovo ozemlje, razen Braničeva, zasedli Ogri.
Opomba: Sremsko kraljestvo je ostalo neodvisno; v njem je sprva vladal
Loza Nemanjica Decani d 3 2.jpg Kralj Srema (Kralj Srbov)
Štefan Vladislav II.
1316–1325 Sin Štefana Dragutina.
Konstantin Gracanica loza lik.jpg Kralj
Štefan Konstantin
1321–1322 Mlajši sin Štefana Uroša II. Leta 1322 ga je porazil starejši brat Štefan Uroš III.
Stefan Decanski ktitor.jpg Kralj Dečanov
Štefan Dečanski
1322–1331 Starejši brat Štefana Konstantina.
Serbian Emperor Stefan Dušan, cropped.jpg Car
↑Kralj

Štefan Dušan
Silni
1331–1355 Sin Štefana Uroša III. Bil je zelo izkušen vojaški poveljnik, ki je pri dvajsetih porazil Bosno in Bolgarijo. Ker oče ni bil sposoben osvajalec, ga je odstavil. Zasedel je bizantinsko ozemlje na jug do Soluna in podvojil ozemlje svojega kraljestva. Leta 1346 se je kronal za carja (cesarja). Srbsko cesarstvo se je razcvetelo. Leta 1346 je uvedel novo ustavo, tako imenovani Dušanov zakonik.
UrosV.jpg Car
Štefan Uroš V.
Nemočni
1355–1371 Sin Štefana Uroša IV. Dušana, kronan kot kralj Raške (1346–1355). Po očetovi smrti leta 1355 je postal srbski car. Bil je šibek vladar.
Opomba: Poskusi nasledstva (naslovni carji):
Loza Nemanjica Decani c 5 2.jpg Despot Epirja in Tesalije
Simeon Uroš
Stric Uroša V. Leta 1348 je bil imenovan za guvernerja jugozahodnih novo osvojenih pokrajin. Vladal je do leta 1355, ko se je vrnil njegov svak Nikifor II. Orsini. Orsini je bil leta 1359 ubit in Simeon je nadaljeval z vladanjem do svoje smrti leta 1371. Leta 1356 se je proti volji srbskega plemstva v Makedoniji proglasil za "carja Srbov in Grkov". Po neuspelem napadu na Zeto je opustil idejo, da bi vladal Srbiji.
Megala4.png Vladar Epirja in Tesalije
Jovan Uroš
Sin Simeona Uroša. Očeta je nasledil kot naslovni "car Srbov in Grkov" in vladal v Epirju in Tesaliji od leta 1370 do 1373, potam pa se je umaknil v samostan. Leta 1385 je pomagal svoji sestri carici Mariji Angelini Dukaini Paleologini vladati v Epirju. Marija je bila vdova epirskega despota Tomaža II. Preljubovića (1367-1384).

Drugi[uredi | uredi kodo]

Družinsko drevo[uredi | uredi kodo]

Family tree of the Nemanjić dynasty

V kulturi[uredi | uredi kodo]

  • 1875: zgodovinski roman Vladana Đorđevića "Car Dušan" pripoveduje zgodbo o carju Stafanu Dušanu[7]
  • 1987: zgodovinski roman Slavomirja Nastasijevića "Stefan Dušan" je še ena zgodba o carju Stafanu Dušanu. [8]
  • 2002: Mile Kordić, zgodovinski roman "Dušan Silni" [9]
  • 2012: Milan Miletić, roman "Izvori - Roman o Nemanji i Svetom Savi[10]
  • 2015: Ljiljana Habjanović Đurović, roman "Gora Preobraženja" govori zgodbo Svetega Save[11]
  • 2017: TV "Nemanjići - rađanje kraljevine" (Nemanjići, rojevanje kraljestva) portretira kralja Stefana Prvovenčanega, prvega srbskega kralja[12][13]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 Ćirković 2004.
  2. Ćirković 2004, str. 28, 40-46.
  3. Ćirković 2004, str. 38, 44, 46.
  4. Ćirković 2004, str. 38, 46, 58.
  5. Ćirković 2004, str. 47-49, 55.
  6. Ćirković 2004, str. 48-52, 62.
  7. Talija Izdavaštvo. Pridobljeno 15. aprila 2017 [1]
  8. Delfi.rs. Pridobljeno 15. aprila 2017 [2]
  9. Knjižare Vulkan. Pridobljeno 16. aprila 2017 [3]
  10. Svetosavlj.org. Pridobljeno 16. aprila 2017 [4]
  11. Story.rs. Prodobljeno 15. aprila 2017 [5]
  12. Nedeljnik.rs. Prodobljeno 15. aprila 2017 [6]
  13. Blic Online. Prodobljeno 15. aprila 2017 [7]

Viri[uredi | uredi kodo]