Štefan Radoslav
Štefan Radoslav Стефан Радослав | |
---|---|
Kralj vseh raših in travunjskih dežel | |
Vladanje | 1228–1234 |
Kronanje | Samostan Žiča |
Predhodnik | Štefan Prvokronani |
Naslednik | Štefan Vladislav I. |
Rojstvo | okoli 1192 neznano |
Smrt | po 1235 Samostan Studenica |
Pokop | |
Zakonec | Ana Angelina Komnena Dukaina |
Potomci | Dragoslav Jovan |
Serbian | Stefan Radoslav |
Rodbina | Dinastija Nemanjić |
Oče | Štefan Prvokronani |
Mati | Evdokija Angelina |
Religija | srbska pravoslavna |
Podpis |
Štefan Radoslav Nemanjić (srbsko Стефан Радослав Немањић, Stefan Radoslav Nemanjić) je bil najstarejši sin srbskega kralja Štefana Prvovenčanega. Očeta je nasledil verjetno leta 1127/1228 in vladal do leta 1233/1234,[1][2] * 1192, Kraljevina Srbija, † 1247, Kraljevina Srbija.
Življenje
[uredi | uredi kodo]Oče ga je nekje med letoma 1219 in 1224 poročil z Ano, hčerko epirskega despota Teodorja I. Angela.[3] Njegov zaročni prstan se je ohranil.[4] Radoslavov ded po materi Evdokiji je bil bizantinske cesar Aleksej III. Angel, stara mati pa Eufrozina Dukas Kamaterina. Domneva se, da je imel dve sestri. Sestro Komneno je oče poročil z albanskim knezom Dimitrijem Progovovim,[5] Druga sestra, katere ime ni znano, je bila verjetno poročena s sebastokratorjem Aleksandrom Asenom. Jurij Akropolit domneva, da je bil Aleksander sin bolgarskega carja Ivana Asena I. Za Kolomana II. Asena ni mogoče zanesljivo trditi, da je bil njun sin.
V zadnjem desetletju očetovega vladanja je Radoslav kot prestolonaslednik z nazivom kralj vladal v delu kraljestva. Kot kralj je omenjen v dveh odlokih metnega sveta Kotorja iz leta 1221 in 1227.[6] Kralj Štefan Prvokronani je pred smrtjo zbolel,[7] zato naj bi oblast delil s svojim najstarejšim sinom Štefanom Radoslavom. Sin je v resnici dobil v upravljanje samo del Zahumja in Zete s Kotorjem, kjer je od leta 1220 vladal kot kralj. Imel je podoben položaj kot pred njim Vukan Nemanjić.[8]
Za srbskega kralja ga je v Žiči kronal stric Sava.[9][10] Iz kratkega zapisa v Danilovem zborniku je moč sklepati, da je vladal polnih šest let od 24. septembra 1227 najmanj do 25. septembra 1233.[11]
Kot sin ene in mož druge bizantinske princese je bil Radoslav pod močnim grškim vplivom. Imel se je bolj za Grka kot Srba in se podpisoval s priimkom bizantinske cesarske rodbine Dukas.[12][11] Ker se je za pojasnjevanje cerkvenih (kanonskih) zadev obračal na ohridskega nadškofa Dimitrija Homatijana in ne na svojega strica, srbskega nadškofa Savo, je pri slednjem izzvalo nezadovoljstvo.[13] Nezadovoljstvo je bilo morda povod za Savino potovanje v Sveto deželo. Ker je denar za potovanje dobil od Radoslava, ga je pred odhodom kljub temu blagoslovil.[14] Na pot se je odpravil leta 1229 in se vrnil naslednje leto.[15]
Štefan Radoslav je kmalu po prihodu na prestol izgubil svojega najmočnejšega zaveznika Teodorja I. Epirskega, ki je aprila 1230 padel v bitki pri Klokotnici z bolgarskim carjem Ivanom Asenom II.[2] Radoslavovi nasprotniki v Srbiji, nezadovoljni z njegovo progrško politiko, so ga zato sklenili odstranili s prestola in iskali pomoč pri Bolgarih. Radoslav se je na prestolu obdržal še tri leta, ker je imel v Srbiji očitno dovolj močno podporo. Njegov močan zaveznik je bil kljub nesporazumom nadškof Sava. Ko so Radoslava odstavili, je Sava kar nekaj časa okleval, da bi kronal njegovega brata in naslednika Štefana Vladislava.
V vstaji v zadnjih mesecih leta 1233 ali na začetku leta 1234[16] je nezadovoljnemu plemstvu uspelo odstaviti nepriljubljenega kralja.[17] Iz Radoslavove listine, izdane 4. februarja 1234 je razvidno, da se je umaknil v Dubrovnik. V listini se je zahvalil Dubrovčanom za lep sprejem in izrazil upanje, da je v Dubrobniški republiki našel zaveznika proti svojemu bratu. Dubrovniku je v zameno podelil nenavadno velike privilegije in ga osvobodil vseh obveznosti do srbskih vladarjev.[18] Štefan Vladislav je od Dubrovnika zahteval njegovo izročitev in zagrozil z vojno. Ker Radoslav ni dobil zaščite bosanskega bana Mateja Ninoslava, ki ni mogel preprečiti srbskega pritiska na Dubrovnik, je Radoslav zapustil mesto.[19]
Preselil se je k despotu Mihaelu II. Angelu v Drač, kjer ga je zapustila žena. Vrnil se je v Srbijo in se po neuspešnih poskusih, da bi se vrnil na prestol, umaknil v samostan Studenica, kjer je umrl in bil pokopan.[20]
Družina
[uredi | uredi kodo]Štefan Radoslav s kraljico Ano ni imel otrok. Na prestolu ga je nasledil brat Vladislav.[21]
Predniki
[uredi | uredi kodo]16. Uroš I. Vukanović | ||||||||||||||||
8. Zavida | ||||||||||||||||
17. Ana Diogeneza | ||||||||||||||||
4. Štefan Nemanja | ||||||||||||||||
2. Štefan Prvokronani | ||||||||||||||||
5. Ana Nemanjić | ||||||||||||||||
1. Štefan Radoslav | ||||||||||||||||
24. Konstantzin Angel | ||||||||||||||||
12. Andronik Angel | ||||||||||||||||
25. Teodora Komnena Angelina | ||||||||||||||||
6. Aleksej III. Angel | ||||||||||||||||
13. Eufrozina Kastamonitisa | ||||||||||||||||
3. Evdokija Angel | ||||||||||||||||
14. Andronik Dukas Kamater | ||||||||||||||||
7. Eufrozina Dukina Kamatera | ||||||||||||||||
15. Kiruena | ||||||||||||||||
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Logos 2017, str. 169-170.
- ↑ 2,0 2,1 Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994). str. 309.
- ↑ Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994). str. 305-307.
- ↑ Prsten kraljevića Radoslava.
- ↑ Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994). str. 302.
- ↑ ZRVI 46 (2009: 205, 210-213. V teh odlokih piše ”sub tempore domini regis Radoslavi” (v času gospoda kralja Radoslava).
- ↑ Stara srpska književnost, I, str. 236-239.
- ↑ ZRVI 46 (2009: 210-213.
- ↑ Stara srpska književnost, I, str. 239.
- ↑ Stojanović 1927, str. 68-69.
- ↑ 11,0 11,1 Logos 2017, str. 170.
- ↑ Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994), str. 308.
- ↑ Svetosavski zbornik, knjiga 2 (1939), str. 151-153, 155.
- ↑ Stara srpska književnost, I, str. 240.
- ↑ Logos 2017, str. 170-171.
- ↑ Logos 2017, str. 171-173.
- ↑ Stara srpska književnost, I, str. 267.
- ↑ Solovjev 1926, str. 26-27.
- ↑ Vladimir Ćorović. Istorija srpskog naroda. Pridobljeno 25. maja 2016.
- ↑ Gde počivaju kosti kralja Radoslava? Večernje novosti, 28. junij 2015.
- ↑ Logos 2017, str. 127-133.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Stojanović, Ljubomir (1927). Stari srpski rodoslovi i letopisi. Sremski Karlovci.
- Stara srpska književnost I (1970). Stara srpska književnost I. Novi Sad-Beograd. Pridobljeno marca 2014.
- Svetosavski zbornik, knjiga 2. Beograd. 1939.
- Solovjev, V. Aleksandar (1926). Odabrani spomenici srpskog prava: (od XII do kraja XV veka). Beograd.
- Logos, Aleksandar A. (2017). Istorija Srba I (PDF). Beograd. ISBN 978-86-85117-37-4.
- Blagojević, Miloš; Medaković, Dejan (2000). Istorija srpske državnosti. 1. Novi Sad: Ogranak SANU.
- Ćirković, Sima (1995). Srbi u srednjem veku. Beograd: Idea.
- Ćirković, Sima (2004). Srbi među evropskim narodima. Beograd: Equilibrium.
- ZRVI 46 (2009). Zbornik radova Vizantološkog instituta 46. Beograd.
- Božić, Ivan (1950). O položaju Zete u državi Nemanjića. Istoriski glasnik 3 (1-2): 97—122.
- Kovačević, Jovan (1955). Tradicija o Dukljanskom kraljevstvu kod Nemanjića. Istoriski časopis. 5: 291—294.
- Ćirković, Sima (1970). Zeta u državi Nemanjića. Istorija Crne Gore (PDF). knj. 2, sv. 1. Titograd: Redakcija za istoriju Crne Gore. str. 3—93.
Štefan Radoslav Rojen: okoli 1192 okoli 1234
| ||
Vladarski nazivi | ||
---|---|---|
Predhodnik: Štefan Prvokronani |
Kralj Srbije 1227/1228–1233/1234 |
Naslednik: Štefan Vladislav |
Royal titles | ||
Predhodnik: Toljen |
Knez Zahumja pod svojim očetom 1196–1228 |
Nezasedeno Naslednji nosilec naziva Štefan Konstantin
|
Predhodnik: Jurij Nemanjič |
Knez Zete pod svojim očetom 1217–1228 |
Nezasedeno Naslednji nosilec naziva Beloslava Bolgarskakot kraljica Zete |