Despot (dvorni naslov)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Despot (grško δεσπότης [despótēs], gospod, gospodar)[1][2] je bil visok bizantinski dvorni naslov, rezerviran za zete vladajočih cesarjev, ki je sprva pomenil cesarjevega zakonitega naslednika. Iz Bizanca se je v poznem srednjem veku razširil na Balkan (srbsko in bolgarsko деспот [despot]) in države pod bizantinskim vplivom (Latinsko cesarstvo, Bolgarija, Srbija in Trabzonsko cesarstvo). Nekatere kneževine so se preimenovale v despotate, ki so bili samostojni ali apanaže princev, ki so se naslavljali z despoti. Najbolj znan despotati so bili Epir, Moreja in Srbija.

Ženska oblika naslova, despótka (grško δεσπότισσα [despótissa] ali δέσποινα [despoina], srbsko in bolgarsko деспотица [despotica]) je pomenila despotovo ženo.

Izraza despot se ne sme zamenjavati s sodobnim, enako zvenečim izrazom, ki je povezan z despotizmom, obliko vladavine, v kateri ima vladar absolutno oblast. Sodobni izraz despot ustreza grškemu izrazu tiran, ki sprva ni imel negativnega pridiha in je ustrezal rimskemu diktatorju, ustavno sankcioniranemu položaju v Rimski republiki. V sodobni pogovorni grščini se naslov despot pogosto uporablja za škofa.

Nastanek in zgodovina[uredi | uredi kodo]

Cesar Manuel II. Paleolog z družino: cesarica Helena Dragaš (desno) in njuni otroci – socesar Ivan VIII. in despota Andronik in Teodor

Izvirni grški izraz despot je pomenil preprosto gospodar in je bil soznačen z izrazom kirios (κύριος, glavni). Kot grški ekvivalent latinskega dominusa se je na začetku uporabljal za spoštljivo naslavljanje.[3] Kot tak se je uporabljal za vse visoke osebnosti, v bolj specifičnem pomenu pa za Boga,[4] škofe in patriarhe in predvsem za rimske in bizantinske cesarje. Priložnostno se je uporabljal tudi v uradnih okvirih, na primer na kovancih (od Leona III. Izavrijca) in v uradnih dokumentih.[3][5]

Četudi se je naslov despot uporabljal za visoko plemstvo že od začetka 12. stoletja, se je kot specifičen dvorni naslov pojavil šele v času Manuela I. Komnena, ki je leta 1163 za despota imenoval bodočega ogrskega kralja in svojega zeta Belo III.. Naslov je nosil do rojstva Manuelovega sina in verjetnega naslednika Alekseja II. leta 1169. Ivan Kinam, zgodovinar iz tistega obdobja, je zapisal, da je naslov despot enakovreden Belovemu madžarskemu naslovu urumzakoniti naslednik.[5][6]

Despot je bil do konca Bizantinskega cesarstva najvišji dvorni dostojanstvenik s položajem neposredno pod cesarjem.[7] Bizantinski cesarji od Komnenov do Paleologov in cesarji Latinskega cesarstva, ki so se imeli za njihove naslednike in so posnemali njihov slog, so naslov despot na svojih osebnih pečatih in cesarskih kovancih kljub temu uporabljali bolj splošno.[7][8][9] Podobno so se z despota (δεσπότα) naslavljali tudi sebastokratorji in cezarji, ki so bili v vorni hierarhiji neposredno pod cesarjem.[10] Despot je s cezarjem delil tudi epiteta eutihestatos (εὐτυχέστατος) - najsrečnejši in paneutihestatos (πανευτυχέστατος) - najsrečnejši od vseh.[11]

V zadnjih stoletjih Bizantinskega cesarstva so naslov despot podeljevali mlajših cesarjevim sinovom (najstarejši sinovi so bili običajno kronan kot socesarji (basileus symbasileis) in cesarjevim zetom (gambroi). Naslov je prinašal tudi številne časti in privilegije, vključno z velikimi posestmi. Ivan Paleolog, brat cesarja Mihaela VIII., na primer, je posedoval otoka Lesbos in Rodos, s katerima je financiral svojo obsežno družino. Naslov despot je bil, podobno kot nižja naslova sebastokrator in cezar, izključno dvorni naslov in se ni uprabljal niti v vojski niti v državni upravi.[12] Naslov so lahko nosile tudi ženske, ki ga niso dobile neposredno, ampak preko svojih zakonskih mož. Despotova žena se je imenovala despotisa in je imela pravico do enakih insignij kot njen mož. Na dvoru so despotise zasedale mesto neposredno za cesarico.[13]

Naslov se je se je iz Bizanca razširil na druge države na Balkanu. V Latinskem cesarstvu se je uporabljal za beneškega doža Enrica Dandola in lokalnega vladarja rodopske regije Alekseja Slava. Približno od leta 1219 so naslov nosili tudi beneški podesti v Konstantinoplu, za katere ni znano ali jim ga je podelil cesar ali so si ga prilastili. Podpora Beneške republike je takrat postala ključna za preživetje Latinskega cesarstva.[14] Leta 1279/1280 ja naslov uvedla Bolgarija za vplivnega mogotca Jurija Terterja, kasneje tudi za bolgarske carje. V Srbskem cesarstvu se je naslov na široko podeljeval srbskim mogotcem, najprej Jovanu Oliverju. Naslov so nosili tudi vladarji manjših kneževin in samozvani albanski despoti Arte.[5][15] V 15. stoletju so se začeli z despotom naslavljati tudi beneški guvernerji Krfa.[5] Ker so naslov despota podeljevali cesarji in je običajno pomenil tudi neko stopnjo podložnosti, so Pelologi dolgo časa prepričevali cesarje Trabzona, ki so si tudi lastili bizantinski cesarski naslov, naj namesto naslova cesar (basileus) sprejmejo naslov despot. Naslov sta sprejela samo Ivan II. Trabzonski in njegov sin Aleksej II., ki sta se doma kljub temu naslavljala z basileus.[16]

Po smrti zadnjega bizantinskega cesarja Konstantina XI. 29. maja 1453 je podeljevanje naslova postalo neredno. Papež Pavel II. ga je leta 1465 podelil nasledniku bizantinskega prestola Andreju Paleologu, ogrski kralji pa so ga podeljevali naslednikom Srbskega despotata.

Despotati[uredi | uredi kodo]

Od sredine 14. stoletja so cesarski princi z naslovom despota dobivali v posest delno avtonomne apanaže, od katerih so nekatere postale splošno znane kot despotati. Najpomembnejša sta bila Epirski in Morejski despotat. Pomembno je poudariti, da je bil naziv despotat tehnično netočen: naslov despot, kot vsi drugi bizantinski naslovi, ni bil niti deden niti vezan na določeno ozemlje. Ozemlje je načelno lahko nasledil despotov sin, očetovega naslova pa ne, ker mu ga je moral podeliti cesar.[5][17] Bizantinci so jasno razlikovali dostojanstvo despota od drugih položajev in naslovov njegovega imetnika. Ivana II. Orsinija, na primer, je Ivan VI. Kantakuzen naslavljel z »vladar Arkanije, despot Ivan Orsini« in ne z »despot Arkanije Ivan Orsini«.[18] V 13. stoletju sta postala naslov in ozemlje tesno povezana, v 14. stoletju pa sta prešla v splošno rabo in postala dedna.[5][19]

Seznam znanih despotov[uredi | uredi kodo]

Bizantinsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Ime Trajanje Podelil Opombe Sklici
Béla III. 1163–1169 Manuel I. Komnen Zet in do leta 1169 predvideni naslednik, potem degradiran v cezarja [20]
Teodor Vatac ni znano Manuel I. Komnen Poročen z Manuelovo sestro Evdokijo. Naslov je potrjen samo na pečatu njegovega sina. [21][22]
Aleksej Paleolog 1200–1203 Aleksej III. Angel Zet in zakoniti naslednik lekseja III., drugi mož Irene Angeline. Stari oče Mihaela VIII.. [23][24][25]
Teodor I. Laskaris 1203–1208 Aleksej III. Angel Zet Alekseja III.. Naslov je dobil verjetno po smrti Alekseja Paleologa. Ustanovil je Nikejsko cesarstvo in bil leta 1205 razglašen za njegovega cesarja. Ker je bil uradno kronan šele leta 1208, je bil do takrat uradno despot. [23][26]
Leon Zgur 1203/1204–1208 Aleksej III. Angel Vladar večine južne Grčije, ki je sprejel Alekseja III. po nasilnem pregonu iz Konstantinopla v četrti križarski vojni. Poročen je bil z Aleksejevo hčerko Evdokijo Angelino. Naslov despota in naslednika mu je podelil Aleksej III. potem, ko je že bil v izgnanstvu. [23][27]
Ivan Hamater 1208 – ni znano Aleksej III. Angel Vladar Lakonije, omenjen kot despot v pismu iz leta 1222. Naslov je dobil verjetno po smrti Leona Zgurja. [27][28]
Andronik Paleolog 1216 – ni znano Teodor I. Laskaris Teodorjev zet in zakoniti naslednik. O njem je zelo malo zanesljivih podatkov. Poročen je bil Ireno Laskarino in povišan v despota. Kmalu zatem je umrl. [29][30]
Manuel Komnen Dukas 1225/1227–1230 Teodor Komnen Dukas Teodorjev brat. V despota je bil povišan ob Teodorjevem kronanju za cesarja. Kot Teodorjev naslednik in vladar Soluna je leta 1230 dobil naslov cesarja (basileus). [31][32]
Konstantin Komnen Dukas 1225/1227 – ni znano Teodor Komnen Dukas Teodorjev brat. V despota je bil povišan po Teodorjevem kronanju zacesarja. [33][34]
Ivan Komnen Dukas 1242–1244 Ivan III. Dukas Vatac Vladar Soluna, ki se je leta 1242 odrekel cesarskemu naslovu in nasledstvu Nikejskega cesarstva in bil nagrajen z naslovom despota. [35][36]
Dimitrij Komnen Dukas 1244–1246 Ivan III. Dukas Vatac Po bratu Ivanu je nasledil oblast v Solunu in se začel naslavljati z despot. Leta 1246 ga je Ivan III. Vatac odstavil. [37][38]
Mihael II. Komnen Dukas pred 1246–1267/1268 Ivan III. Dukas Vatac Manuelov nečak, vladar Epirskega despotata. [39][40]
Nikifor I. Komnen Dukas pred 1248/1250–1297 Ivan III. Dukas Vatac Sn in naslednik Mihaela II. Epirskega. Naslov prejel po zaroki z Marijo, vnukinjo Ivana III.. V Epirju je vladal od očetove smrti leta 1267/1268. [37][41]
Mihael VIII. Paleolog 1258–1259 Ivan IV. Laskaris Kot vodja plemičev je bil po umoru Georgija Muzalona povišan v megas douxa in po nekaj tednih v despota. 1. januarja 1259 je bil kronan za cesarja. [42][43]
Ivan Paleolog 1259 – približno 1273/1275 Mihael VIII. Paleolog Brat Mihaela VIII.. Naslov despota je dobil po njegovi zmagi v bitki v Pelagoniji. Insignije in privilegije despota je zavrnil, samega naslova pa ne. Po porazu v bitki pri Neopatrasu leta 1273/1275 je kmalu umrl. [44][45]
Dimitrij Dukas Komnen Kutrul ni znano Mihael VIII. Paleolog Tretji sin Mihaela II. Epirskega. Za despota je bil imenovan po poroki z Ano, hčerko Mihaela II. Epirskega. [28]
Konstantin Paleolog ni znano Mihael VIII. Paleolog Tretji sin Mihaela VIII.. Njegov naslov je dokazan na pečatih. [46]
Ivan II. Trapezundski 1282–1297 Mihael VIII. Paleolog Cesar Trapezunda. Bizantinci so ga prepričevali, naj se odreče naslovu Cesar Rimljanov in sprejme naslov despota in roko Mihaelove hčerke Evdokije. Mihael je leta 1282 obiskal Konstantinopel in se poročil z Evdokijo, naslov cesarja pa je v malo spremenjeni obliki kljub temu obdržal. [47][48]
Tomaž I. Komnen Dukas 1290–1318 Andronik II. Paleolog Edini sin Nikiforja I. Epirskega. [28]
Konstantin Paleolog 1292–1320s Andronik II. Paleolog Drugi sin Andronika II.. Za despota je bil imenovan ob poroki s hčerko Teodorja Muzalona. [49]
Ivan Paleolog 1294 – ni znano Andronik II. Paleolog Tretji sin Andronika II.. Za despota imenovan 22. maja 1294. [49]
Aleksej II. Trapezundski okoli 1297–1330 Andronik II. Paleolog Sin in naslednik Ivana II. Trapezundskega. [47]
Dimitrij Paleolog 1306 – po 1343 Andronik II. Paleolog Peti sin Andronika II.. [50][51]
Teodor Paleolog ni znano Andronik II. Paleolog Četrti sin Andronika II.. [50]
Manuel Paleolog ni znano – 1320 Andronik II. Paleolog Drugi sin Mihaela IX., katerega je po pomoti ubil brat Andronik III. Paleolog. [50]
Mihael Paleolog pred 1341 – ni znano Andronik III. Paleolog Drugi sin Andronika III.. Za despota imenovan že zelo mlad. [52]
Momčil 1343/44–1345 Ana Savojska Bolgarski vladar Rodopov. Naslov mu je podelila cesarica-regentka med bizantinsko državljansko vojno 1341–1347, da bi se razlikoval od Ivana VI. Kantakuzena, ki se je naslavljal s sebastokrator. Momčil je bil samostojen vladar, dokler ga ni porazila in ubila Kantakuzenova vojska. [53]
Manuel Kantakuzen 1347–1380 Ivan VI. Kantakuzen Drugi sin Ivana VI.. Za despota imenovan po bizantinski državljanski vojni leta 1341–1347. Prvi despot Morejskega despotata. Vladal je od leta 1349 do smrti. [54]
Nikifor II. Orsini 1347–1359 Ivan VI. Kantakuzen Zet Ivana VI.. Za despota imenovan po bizantinski državljanski vojni leta 1341–1347. Vladar Epirja leta 1335–1338 in 1356–1359. [55]
Manuel Komnen Raul Asan pred 1358 – ni znano Ivan VI. Kantakuzen Svak Ivana VI. Kantakuzena, sprva imenovan z sebastokratorja in nato neznano kdaj za despota. [56]
Ivan Kantakuzen 1357 – ni znano Ivan V. Paleolog Najstarejši sin Matije Kantakuzena, imenova za despote po očetovem odstopu s cesarskega položaja. [56]
Teodor I. Paleolog pred 1376–1407 Ivan V. Paleolog Tretji sin Ivana V., despot Lacedemona. [57]
Tomaž II. Preljubović 1382–1384 Ivan V. Paleolog Sin Georgija Preljuba, vladar Ioanine. Naslov mu je podelil tast Simeon Uroš leta 1367. Bizantinci mu naslova despota niso uradno potrdili do leta 1382. [58][59]
Esau de' Buondelmonti okoli 1385 – 1411 Ivan V. Paleolog (?) Italijan, ki je bil morda vpleten v umor Tomaža Preljubovića. Po Tomaževem umoru in poroki z njegovo vdovo Marijo Angelino Dukaino Paleologino je postal vladar Ioanine. [60]
Mihael Paleolog ni znano Ivan V. Paleolog Tretji sim Mihaela V., vladar Mesembrije. Leta 1376/1377 umorjen. [57][61]
Teodor Paleolog 1406/1407–1448 Manuel II. Paleolog Drugi sin Manuela II., despot Moreje od leta 1407 in Selimbrije od leta 1443 do smrti leta 1448.
Andronik Paleolog 1409 – okoli 1424 Manuel II. Paleolog Tretji sin Manuela II., despot Soluna od leta 1409 do 1423. Naslavljal se je z despot Tesalije. Kmalu po imenovanju je odšel v samostan. [62]
Karlo I. Tocco 1415–1429 Manuel II. Paleolog Grof palatin Kefalonije in Zakintosa. Kmalu po smrti strica Esau de' Buondelmonti mu je leta 1411 uspelo prevzeti oblast v Joanini. Da bi formaliziral svoj položaj, je leta 1415 poslal svojega brata Leonarda k cesarju Manuelu, da bi mu potrdil naslov despota. Leta 1416 je Karlo z osvojitvijo Arte ponovno združil stari Epirski despotat. [63]
Ivan Paleolog ni znano Manuel II. Paleolog Andronikov sin, despot Souna. Kot imetnik naslova je omenjen leta 1419. [64]
Konstantin XI. Paleolog ni znano – 1449 Manuel II. Paleolog Četrti sin Manuela II. in zadnji bizantinski cesar. Do leta 1443 despot Selimbrije, nato do leta 1449, ko je nasledil bizantinsko prestol, sodespot Moreje. [65]
Dimitrij Paleolog 1425–1460 Manuel II. Paleolog Peti sin Manuela II., od 1425 do 1149 despot Lemnosa, od leta 1440 despot Mesembrije in od leta 1149 do osmanske osvojite leta 1460 sodespot Moreje. [62]
Tomaž Paleolog 1428–1460 Ivan VIII. Paleolog Šesti sin Manuela II., sodespot Moreje od leta 1428 do osmanske osvojitve leta 1460. Po nekaterih podatkih se z despotom ni naslavljal doleta 1449, ko brat Konstantin postal cesar. [66]
Karlo II. Tocco 1429–1448 Naslednik Karla I. Tocca kot volilni grof Kefalonije in Zakintosa in vladar Epirja. Zahteval je tradicionalni naslov despota, vendar ga uradno nikoli ni dobil. [67]
Manuel Kantakuzen 1453 Vnuk Dimitrija I. Kantakuzena. Za svojega vodjo in despota Moreje so ga razglasili lokalni albanski in grški prebivalci med propadlo morejsko vstajo leta 1453-1454. Kmalu zatem ga je odstavil Giovanni Asen Zaccaria. [68][69]
Andrej Paleolog ni znano – 1465 Papež Pij II. (?) Najstarejši sin Tomaža Paleologa in naslednik Paleološke rodbine. Naslov naj bi mu podelil papež Pij II., vendar ga je verjetno prejel že pred letom 1460. Od leta 1465 do 1494 terjalec bizantinskega prestola. [65]

Latinsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Ime Trajanje Podelil Opombe Sklici
Enrico Dandolo 1204–1205 Balduin I. Beneški dož, gonilna sila v ozadju četrte križarske vojne, v kateri je padel Konstantinopel, in v ozadju izbire Balduina za cesarja Latinskega cesarstva namesto Bonifacija Montferraškega. Za despota je bil imenovan kot največji vazal Latinskega cesarstva. [70][71]
Aleksej Slav 1208 – po 1222 Henrik Flandrijski Samostojen bolgarski vladar Rodopov. Za despota imenovan kot zaveznik Latinskega cesarstva. [72][73]
Jacopo Tiepolo 1219–1221 Jolanda Flandrijska Beneški podeštat v Konstantinoplu. Tiepolo je naslov despot Romanije (despotes imperri Romaniae) morda dobil od Jolande Flandrijske v zameno za beneško podporo, ali pa si ga je kar prilastil. [74]
Marino Storlato 1222–1223 Robert Courtenayski Beneški podeštat v Konstantinoplu. [75][76]
Albertino Morosini okoli 1238 Balduin II. Beneški podeštat v Konstantinoplu. [77]
Filip I. Tarantski 1294/97–1315, 1330–1332 Karel II. Neapeljski Mož Tamare Angeline Komnene, hčerke Nikiforja I. Epirskega. [28][78]
Filip 1315–1330 Filip I. Tarantski Najstarejši preživeli sin Filipa Tarantskega. [79]
Martino Zaccaria 1325–1345 Filip I. Tarantski Vladar Kiosa, Samosa in Kosa. Filip ga je v upanju, da bo podprl njegove zahteve po vrnitvi Konstantinopla, nagradil z naslovom kralj in despot Male Azije. [80][81]
Robert Tarantski 1332–1346 Katarina Valoiška Najstarejši preživeli sin Filipa Tarantskega in naslovne latinske cesarice Katarine. Knez Taranta in Ahaje, od leta 1346 naslovni cesar Latinskega cesarstva. [82]

Bolgarsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Ime Trajanje Podelil Opombe Sklici
Jakob Svetoslav pred 1261–1275/1277 morda Konstantin Tih Vplivem mogotec in neodvisen vladar Sofije. Naslov je verjetno prejel od bolgarskega in ne od nicejskega cesarja. [83]
Jurij Terter 1278/1279–1292 Mihael VIII. Paleolog Vpliven mogotec, ki je do naslova prišel s poroko s sestro carja Ivana Asena III.. Mihael je kasneje odstavil Ivana Asena in zasedel bolgarski prestol. [84]
Aldimir 1280. leta - 1305 Verjetno Jurij I. Terter Mlajši brat Jurija I.. Za apanažo je dobil v posest pokrajino Kran (verjetno po letu 1298).
Mihael Šišman pred 1313–1322/1323 Teodor Svetoslav Neodvisen vladar Vidina. Za despota je bil imenovan kmalu po smrti očeta Šišmana Vidinskega. Leta 1322/1333 je postal bolgarski car. [85]
Belaur 1323 – okoli 1331 Mihael Šišman Polbrat Mihaela Šišmana in njegov naslednik kot neodvisen vladar Vidina. Upiral se je nadvladi Ivana Aleksandra in ga prisilil na beg v tujino. [86]
Mihael Šišman Vidinski ni znano Ivan Aleksander Mlajši sin carja Mihaela Šišmana in verjetno Belaurjev naslednik kot neodvisen vladar Vidina. [87]
Dobrotica po 1357 – 1386 Ivan Aleksander Vladar Dobruškega despotata.

Srbsko cesarsvo in nasledstvene državes[uredi | uredi kodo]

Ime Trajanje Podelil Opombe Sklici
Jovan Oliver 1334–1356 Andronik III. Paleolog Neodvisen srbski mogotec. Naslov despota je dobil po podpisu bizantinsko-srbske mirovne pogodbe leta 1334. [88]
Simeon Uroš 1345/1346–1363 Stefan Uroš IV. Dušan Polbrat Stefana Dušana. Naslov despota je dobil verjetno po Dušanovem kronanju za carja. Kot guverner Epirja se je leta 1356 oklical za carja in poskušal dobiti oblast v Srbiji, vendar mu je poskus spodletel. Od leta 1359 do smrti okoli leta 1370 je vladal v Tesaliji in večini Epirja. [89]
Ivan Komnen Asen 1345/1346–1363 Stefan Uroš IV. Dušan Svak Stefana Dušana. Naslov despota je dobil verjetno po Dušanovem kronanju za carja. Do smrti je vladal v Valonski kneževini. [90]
Ivaniš 1348 Stefan Uroš IV. Dušan Bližnji sorodnik Stefana Dušana. Vladar Toplice. [91]
Dejan po avgustu 1355 Stefan Uroš IV. Dušan ali Stefan Uroš V. Svak Stefana Dušana. Vladar Kumanovske regije. [92]
Gjin Bua Shpata okoli 1360/1365 – okoli 1399/1400 Simeon Uroš Paleolog Poglavar albanskega plemena. Naslov despota in vladarja Etolije mu je priznal naslovni srbski cesar in vladar Tesalije Simeon Uroš. Gjin je bil de facto neodvisen. Leta 1374 je anektiral despotat Arta večkrat neuspešno napadel Joanino. [93][94]
Peter Loša okoli 1360/1365–1374 Simeon Uroš Paleolog Poglavar albanskega klana. V zgodnjih 1360. letih ga je kot despota in vladarja Arkanije priznal naslovni srbski cesar in vladar Tesalije Simeon Uroš. Bil je de facto neodvisen in je napadel Tomaža Preljubovića v Joanini. Umrl je leta 1373/1374 zaradi kuge. [95][96]
Vukašin Mrnjavčević 1364–1365 Stefan Uroš V. Eden od najvplivnejših srbskih mogotcev. Za despota je bil imenovan leta 1364. Kasneje je postal kralj in sovladar Stefana Uroša V.. Leta 1368 je postal de facto neodvisen. Leta 1371 je bil ubit v bitki z Osmani na Marici. [97]
Uglješa Mrnjavčević 1365–1371 Stefan Uroš V. Brat Vukašina Mrnjavčevića. Z ženo Heleno Bolgarsko sta bila vladarja Sera. Približno od leta 1368 je bil de facto neodvisen. Leta 1371 je padel v bitki pri Marici. [98]
Jovan Dragaš 1365 – okoli 1378 Stefan Uroš V. Bratranec Stefana Uroša V. in nečak Stefana IV. Dušana. Z bratom Konstantinom Dragašem sta vladala v severovzhodni Makedoniji. Po bitki na Marici je postal osmanski vazal. [99]
Srbski despotat
Stefan Lazarević 1402–1427 Manuel II. Paleolog Vladar Srbije kot osmanski vazal. Naslov despota je dobil na obisku Konstantinopla leta 1402. V Srbskem despotatu je vladal kot neodvisen vladar do smrti leta 1427. [100]
Džuradž Branković 1429–1456 Manuel II. Paleolog Naslednik Stefana Lazarevića kot vladar Srbije od leta 1427. Od leta 1428 je bil osmanski vazal. [101]
Lazar Branković 1440. leta–1458 Manuel II. Paleolog Sin in naslednik Džuradža Brankovića. Naslov je dobil med očetovim vladanjem. [102]
Stefan Branković 1458–1459 ni znano Sin Džuradža Brankovića in srbski vladar. Odstavljen v korist Stafana Tomaševića.
Stefan Tomašević april–junij 1459 ni znano Knez Bosne, ki je po poroki z Marijo Srbsko, hčerko Lazarja Brankovića, postal zadnji neodvisni srbski vladar. Naslov despota mu je morda podelila Lazarjeva vdova, bizantinska princesa Helena Paleologina. Njegovo prestolnico Smederevo so nekaj mesecev kasneje osvojili Osmani. [102]
Naslovni despoti v izgnanstvu pod suverenostjo ogrskih kraljev
Vuk Grgurević 1471–1485 Matija Korvin Vnuk Džuradža Brankovića.
Jurij Branković 1486–1496 Matija Korvin Sin Stafana Brankovića.
Jovan Branković 1486–1502 Vladislav II. Ogrski Sin Stefana Brankovića.
Ivaniš Berislavić 1504–1514 Vladislav II. Ogrski Poročen z Jeleno Jakšić, vdovo Jovana Brankovića.
Stefan Berislavić 1514–1521 Vladislav II. Ogrski Sin Ivaniša Berislavića.
Radič Božić 1527–1528 Ivan Zapolja
Pavle Bakić 1537 Ferdinand I. Habsburški

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Liddell, Henry George; Scott, Robert. δεσπότης. A Greek–English Lexicon, Perseus Project.
  2. Harper, Douglas. despot. Online Etymology Dictionary.
  3. 3,0 3,1 Grierson, Bellinger & Hendy 1993, str. 178.
  4. Razodetje 6:10.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 Kazhdan 1991, str. 614.
  6. Guilland 1959, str. 53–54.
  7. 7,0 7,1 Guilland 1959, str. 54.
  8. Shawcross 2012, str. 201–203.
  9. Van Tricht 2011, str. 63–71.
  10. Guilland 1959, str. 54–55.
  11. Guilland 1959, str. 56.
  12. Guilland 1959, str. 65–67.
  13. Guilland 1959, str. 66.
  14. Van Tricht 2011, str. 174–177.
  15. Guilland 1959, str. 77–78.
  16. Guilland 1959, str. 69–70.
  17. Guilland 1959, str. 68.
  18. Verpeaux 1966, str. 144–145.
  19. Failler 1982, str. 180–185.
  20. Guilland 1959, str. 53–54.
  21. Guilland 1959, str. 80.
  22. M. Jeffreys; et al. (2011). "Theodoros Batatzes, husband of Eudokia, daughter of Ioannes II". Prosopography of the Byzantine World. Pridobljeno dne 14 October 2013. 
  23. 23,0 23,1 23,2 Guilland 1959, str. 55–56.
  24. Macrides 2007, str. 114, 116.
  25. M. Jeffreys; et al. (2011). "Alexios Komnenos Palaiologos, sebastos". Prosopography of the Byzantine World. Pridobljeno dne 14 October 2013. 
  26. Macrides 2007, str. 82–83.
  27. 27,0 27,1 Macrides 2007, str. 81.
  28. 28,0 28,1 28,2 28,3 Guilland 1959, str. 76.
  29. Guilland 1959, str. 57.
  30. Macrides 2007, str. 148–150.
  31. Guilland 1959, str. 74.
  32. Macrides 2007, str. 96–97.
  33. Guilland 1959, str. 75.
  34. Macrides 2007, str. 207, 209–210.
  35. Guilland 1959, str. 68.
  36. Macrides 2007, str. 216, 219–220.
  37. 37,0 37,1 Guilland 1959, str. 68, 75–76.
  38. Macrides 2007, str. 222–224, 235ff..
  39. Guilland 1959, str. 68, 75.
  40. Macrides 2007, str. 97.
  41. Macrides 2007, str. 97, 249–251.
  42. Guilland 1959, str. 57–58.
  43. Macrides 2007, str. 346–348.
  44. Failler 1982, str. 174.
  45. Macrides 2007, str. 365, 367.
  46. Guilland 1959, str. 79.
  47. 47,0 47,1 Guilland 1959, str. 69–70.
  48. Failler 1982, str. 173.
  49. 49,0 49,1 Guilland 1959, str. 60.
  50. 50,0 50,1 50,2 Guilland 1959, str. 61.
  51. PLP, 21456. Παλαιολόγος, Δημήτριος Ἄγγελος Δούκας.
  52. Guilland 1959, str. 62.
  53. Guilland 1959, str. 78.
  54. Guilland 1959, str. 62–63.
  55. Guilland 1959, str. 62, 77.
  56. 56,0 56,1 Guilland 1959, str. 63.
  57. 57,0 57,1 Guilland 1959, str. 64.
  58. Nicol 2010, str. 143.
  59. Soulis 1984, str. 122–123.
  60. Nicol 2010, str. 157ff., 173.
  61. PLP, 21522. Παλαιολόγος Μιχαήλ.
  62. 62,0 62,1 Guilland 1959, str. 64, 71.
  63. Nicol 2010, str. 173, 183–187.
  64. Guilland 1959, str. 71–72.
  65. 65,0 65,1 Guilland 1959, str. 64–65.
  66. Guilland 1959, str. 64–65, 73.
  67. Nicol 2010, str. 197ff..
  68. Nicol 1993, str. 396.
  69. Setton 1978, str. 148.
  70. Van Tricht 2011, str. 174–175.
  71. Setton 1976, str. 18–19.
  72. Guilland 1959, str. 78–79.
  73. Van Tricht 2011, str. 177.
  74. Van Tricht 2011, str. 175–176.
  75. Van Tricht 2011, str. 176.
  76. Shawcross 2012, str. 194–195.
  77. Shawcross 2012, str. 195.
  78. Topping 1975, str. 106–107.
  79. Longnon 1949, str. 320.
  80. Setton 1976, str. 120.
  81. Nicol 1993, str. 171.
  82. Setton 1976, str. 159.
  83. Fine 1994, str. 175.
  84. Guilland 1959, str. 77–78.
  85. Fine 1994, str. 268–269.
  86. Fine 1994, str. 269, 273.
  87. Fine 1994, str. 273.
  88. Fine 1994, str. 299.
  89. Fine 1994, str. 310, 347–348, 350–351.
  90. Fine 1994, str. 310, 347, 357.
  91. Miloš Blagojević (2004). Nemanjići i Lazarevići i srpska srednjovekovna državnost. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. str. 288. 
  92. Soulis 1984, str. 190.
  93. Nicol 2010, str. 142, 146–169.
  94. Soulis 1984, str. 116, 122, 126–127, 130, 132.
  95. Nicol 2010, str. 142, 145–146.
  96. Soulis 1984, str. 116, 122, 125–126.
  97. Fine 1994, str. 362–364.
  98. Fine 1994, str. 364–364, 377–381.
  99. Soulis 1984, str. 100, 101.
  100. Fine 1994, str. 428–429, 522–526.
  101. Fine 1994, str. 526–528.
  102. 102,0 102,1 Fine 1994, str. 575.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Biljarski, I.A. (1998). Instituciite na srednovekovna Bălgarija. Vtoro bălgarsko carstvo (XII–XIV v.) . Sofia.
  • Failler, Albert (1982). Les insignes et la signature du despote. Revue des études byzantines 40: 171–186. doi: 10.3406/rebyz.1982.2136. Pridobljeno 28. maja 2011.
  • Ferjančić, Božidar (1960). Despoti u Vizantiji i juznoslovenskim zemljama. Beograd.
  • Fine, John Van Antwerp (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. University of Michigan Press. ISBN 978-0-472-08260-5. 
  • Grierson, Philip; Bellinger, Alfred Raymond; Hendy, Michael F. (1993). Catalogue of the Byzantine coins in the Dumbarton Oaks Collection and in the Whittemore Collection. Dumbarton Oaks. ISBN 978-0-88402-045-5.
  • Guilland, Rodolphe (1959). Recherches sur l'histoire administrative de l'Empire byzantin: Le despote, δεσπότης. Revue des études byzantines 17: 52–89. doi:10.3406/rebyz.1959.1199. Pridobljeno 28. maja 2011.
  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6. 
  • Longnon, Jean (1949). L'empire latin de Constantinople et la principauté de Morée. Pariz: Payot.
  • Macrides, Ruth (2007). George Akropolites: The History – Introduction, Translation and Commentary. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-921067-1.
  • Nicol, Donald MacGillivray (1993). The Last Centuries of Byzantium, 1261–1453. Cambridge University Press. ISBN 0-521-43991-4.
  • Nicol, Donald MacGillivray (2010). The Despotate of Epiros 1267–1479: A Contribution to the History of Greece in the Middle Ages. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-13089-9.
  • Setton, Kenneth M. (1976). The Papacy and the Levant (1204–1571), I. del: The Thirteenth and Fourteenth Centuries. DIANE Publishing. ISBN 0-87169-114-0.
  • Setton, Kenneth M. (1978). The Papacy and the Levant (1204–1571), II. del: The Fifteenth Century. DIANE Publishing. ISBN 0-87169-127-2.
  • Shawcross, Theresa (2012). Conquest Legitimized: The Making of a Byzantine Emperor in Crusader Constantinople (1204–1261). V Harris, Jonathan; Holmes, Catherine; Russell, Eugenia. Byzantines, Latins, and Turks in the Eastern Mediterranean World After 1150. Oxford: Oxford University Press. str. 181–220. ISBN 978-0-19-964188-8.
  • Soulis, George Christos (1984). The Serbs and Byzantium during the reign of Tsar Stephen Dušan (1331–1355) and his successors. Dumbarton Oaks. ISBN 0-88402-137-8.
  • Topping, Peter (1975). The Morea, 1311–1364. V Hazard, Harry W. A History of the Crusades, III. del: The fourteenth and fifteenth centuries. University of Wisconsin Press. str. 104–140. ISBN 0-299-06670-3.
  • Trapp, Erich; Beyer, Hans-Veit (2001). Prosopographisches Lexikon der Palaiologenzeit. I, 1–12, Priloga 1–2, CD-ROM Version. Vienna: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. ISBN 978-3-7001-3003-1.
  • Van Tricht, Filip (2011). The Latin Renovatio of Byzantium: The Empire of Constantinople (1204-1228). Leiden: Brill. ISBN 978-90-04-20323-5.
  • Verpeaux, Jean, urednik (1966). Pseudo-Kodinos, Traité des Offices. Centre National de la Recherche Scientifique.