Cisalpska Galija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Gallia Cisalpina
Cisalpska Galija
rimska provinca
81 pr. n. št.–41 pr. n. št.
Karta Cisalpske Galije
Glavno mesto Placentia
Politična struktura rimska provinca
Zgodovinsko obdobje antika
 -  ustanovitev 81 pr. n. št.
 -  ukinjena s priključitvijo k provinci Italiji 41 pr. n. št.
Danes del Zastava Italije Italija

Cisalpska Galija (latinsko: Gallia Cisalpina, včasih tudi Gallia Citerior ali Gallia Togata),[1] rimska provinca do leta 41 pr. n. št., ko je bila združena s provinco Italijo.[2] Obsegala je del Galije južno in vzhodno od Alp kot nasprotje Transalpske Galije zahodno od njih.[3] Po izgonu Etruščanov so bili večinski prebivalci Cisalpske Galije Kelti.[4]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Provinca je na severu in zahodu segala do Alp, na jugu do Placentie ob reki Pad, Apeninov in reke Rubikon, na vzhodu pa do Jadranskega morja.[4] Leta 49 pr. n. št. so vsi prebivalci Cisalpske Galije dobili rimsko držaljanstvo.[5] Provinca je bila na koncu razdeljena med štiri od enajstih italijanskih regij: VIII. regijo Cispadsko Galijo (Gallia Cispadana), IX. regijo Ligurijo (Liguria), X. regijo Benečijo in Istro (Venetia et Histria) in XI. regijo Transpadsko Galijo (Gallia Transpadana).[6]

Rimska provinca[uredi | uredi kodo]

Cisalpska Galija se včasih omenja tudi kot Gallia Citerior (Bližnja Galija), Provincia Ariminum in Gallia Togata (Galija, v kateri Galci nosijo toge, kar kaže na zgodnjo romanizacijo pokrajine). Ime Transpadska Galija se je nanašalo na del province med reko Pad in Alpami, medtem ko se je ime Cispadska Galija nanašalo na njeno ozemlje južno od Pada.

Provinca je bila uradno ustanovljena verjeto leta 81 pr. n. št.. Njeno glavno mesto je bila Mutina, sedanja Modena, kjer je Spartak leta 73 pr. n. št. porazil legijo provincijskega guvernerja Gaja Kasija Longina Vara.

Južno mejo province je tvorila reka Rubikon, ki jo je ločevala od Italije v ožjem smislu. S prekoračenjem reke leta 49 pr. n. št. je Julij Cezar, ki se je s svojimi prekaljenimi legijami vračal iz pokorjene Galije, začel državljansko vojno v Rimski republiki, ki se je končala z ustanovitvijo Rimskega cesarstva. Izraz "prestopiti Rubikon" danes pomeni "doseči točko, s katere ni povratka".

Provinca se je v obdobju drugega triumvirata v okviru Oktavijanovega programa italizacije okoli leta 42 pr. n. št. združila z Italijo. Za razpustitev province je bil potreben poseben zakon (lex), katerega naslov na žalost ni znan. Ureditvi njenega sodstva so v celoti posvečeni deli napisa na bronasti plošči, ki jo hrani muzej v Parmi: zakon je določal dva duumvira in štiri vrhovne sodnike (viri juri dicundo), omenja pa tudi prefekta Mutine.

Med najslavnejšimi Rimljani, rojenimi v Cisalpski Galiji, sta bila pesnika Vergilij in Katul in zgodovinar Livij.[7][8]

Prebivalci[uredi | uredi kodo]

Ozemlje Insubrov na karti Tabula Peuntingeriana

V 1. tisočletju pr. n. št. so v Cisalpski Galiji prevladovala štiri ljudstva: Veneti in Liguri v Transpadani, Etruščani v Emiliji in Kelti na osvojenih etruščanskih in retskih ozemljih. Reti bi lahko bili ilirsko ali keltsko pleme, lingvistične študije pa kažejo, da bi lahko bilo tudi etruščansko.

Kelti in Kelto-Liguri[uredi | uredi kodo]

Grški zgodovinar Polibij piše, da so v severni Italiji v obdobju pred upustošenjem Rima leta 390 pr. n. št. sobivali Kelti in Etruščani. Po pisanju rimskega zgodovinarja Livija so Kelti prišli v severne italijanske pokrajine okoli 6. stoletja pr. v. št..

Arheološki viri, Livijev odlomkek, ki govori o prihodu legendarnega galskega kralja Beloveza in njegovih Insubrov v času vladavine Lucija Tarkvinija Priska (616-579 pr. n. št.), in najdbe v Milanu, ki je že bil naseljen z Insubri, je italijanske in francoske arheologe in druge znanstvenike privedlo do zaključka, da so bili Kelti prisotni v Italiji vsaj že v 6. stoletju pr. n. št..

Prisotnost Keltov po klasičnih virih[uredi | uredi kodo]

Livij opisuje, kako so okoli leta 600 pr. n. št. preko Alp vdrle horde Galcev kralja Beloveza in zasedle ozemlje med sedanjim Milanom in Kremono. Lokalne prebivalce svojega časa imenuje Insumbri in jih enači z osvajalskimi Galci.

Karijski raziskovalec in geograf Skilaks iz Karianda, ki je ustvarjal med letoma 522 in 485 pr. n. št. v svojem Periplu omenja, da so v severni Italiji naseljeni keltsko govoreči prebivalci. Bedilo, ki je bilo kakšno stoletje kasneje prepisano in je izgubilo svojo izvirnost, pravi, da so bila ob obali (Jadranskega morja) južno od Venetov naseljena keltska plemena.

Kanegratska kultura[uredi | uredi kodo]

Kanegratska kultura je bila kultura, ki se je razvila v 13. stoletju pr. n. št. na prehodu iz bronaste v železno dobo v gornjem toku reke Pad v sedanjem Piemontu, zahodni Lombardiji in švicarskem kantonu Ticino.[9]

Kanegratska kultura priča o prvem migracijskem valu prakeltskih ljudstev[10] s severozahodnega dela Alp. Prvi priseljenci se še niso prebili do jezer Maggiore in Como. Prišleki so bili nosilci nove kulture pokopov, ki je namesto pokopavanja uvedla kremiranja pokojnikov.

Novo prebivalstvo je svojo homogenost obdržalo samo kakšno stoletje, potem pa se je pomešalo s prvotnim prebivalstvom Ligurije. Nastala je nova, tako imenovana golaseška kultura.

Golaseška kultura[uredi | uredi kodo]

Bronasta čelada golaseške kulture (480-450 pr. n. št.

Golaseška kultura, ki je trajala od 9. do 4. stoletja pr. n. št., se je začela razvijati proti koncu bronaste dobe in na začetku železne dobe na področju severozahodne Lombardije, Piemonta in kantona Ticino.[11] Na koncu prazgodovinskega obdobja je imela na zahodu stik s halštatsko kulturo, ne severu s kulturo žarnih grobišč in na jugu z vilanovsko kulturo. Golaseška kultura je bila sprva omejena na območje južno od Alp, kasneje pa se je razširila proti velikom jezerom in ustanovila mnogo izvirnih naselij. Najstarejši odkriti ostanki kulture so iz 9. stoletja pr. n. št..

Galska ekspanzija in propad[uredi | uredi kodo]

Diodor Sicilski piše, da so leta 391 pr. n. št. "Kelti, ki so imeli svoje domove na drugi strani Alp, z veliko močjo pridrli skozi gorske prelaze in zasedli ozemlje med Apenini in Alpami". Senoni so v bitki pri Aliji prepričljivo porazili rimsko vojsko in leta 390 pr. n. št. opustošili Rim.

Rimljani so v tretji samnitski vojni, ki se je končala leta 290 pr. n. št., porazili zvezo Samnitov, Keltov in Etruščanov. Poraz je pomenil začetek konca keltske nadvlade v celinski Evropi. V bitki pri Telamonu leta 225 pr. n. št. se je velika keltska vojska ujela v past med dvema rimskima armadama in bila popolnoma uničena. Rimske armade so kljub zmagi osvojile zadnje neodvisno keltsko kraljestvo v Italiji šele leta 192 pr. n. št..

Jezik[uredi | uredi kodo]

Keltski napisi v Cisalpski Galiji so pogosto združeni z lepontskimi in se skupaj z njimi obravnavajo kot "ostanki keltskega jezika v severni Italiji". Leponti so bili verjetno domorodno ljudstvo severne Italije, ki je tam prebivalo že od konca 2. tisočletja pr. n. št.. Ko so Galci od 5. stoletja pr. n. št. dalje v večih valovih preplavili severno Italijo, so od njih očitno prevzeli umetnost pisanja, vključno z nekaterimi pravopisnimi posebnostmi.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ J. von Hefner, Geographie des Transalpinischen Galliens, München, 1837.
  2. ^ G. Long , Decline of the Roman republic, Volume 2, London, 1866.
  3. ^ W.G. Smith, Dictionary of Greek and Roman geography, Vol. 1, Boston, 1854.
  4. ^ 4,0 4,1 L. Schmitz, A manual of ancient geography, Philadelphia, 1857.
  5. ^ J. Hoops, H., Reallexikon der germanischen Altertumskunde, Vol. 28, Berlin, 2005.
  6. ^ H.H.J. Brouwer (1989), Hiera Kala: Images of animal sacrifice in archaic and classical Greece, Utrecht.
  7. ^ Uchicago.edu
  8. ^ J. Yardley, W. Heckel, Livy: The Dawn of the Roman Empire.
  9. ^ Karta kanegratske kulture [1]. Pridobljeno dne 17. julija 2012.
  10. ^ V. Kruta, La grande storia dei celti. La nascita, l'affermazione e la decadenza, Newton & Compton, 2003, ISBN 88-8289-851-2,ISBN 978-88-8289-851-9.
  11. ^ [2].

Viri[uredi | uredi kodo]

  • E.A. Arslan (1992, 1995), La Nécropole celtique de Garlasco (Province de Pavie), v L’Europe celtique du Ve au IIIe Siècle avant J.-C., Hautvillers, 8.-10. oktober 1992, Sceaux, str. 169–188.
  • L. Bossi, Della istoria d'Italia antica e moderna, Milano, 1819.
  • J. Bousquet, La Cisalpine gauloise du IIIe au Ier siècle avant J.-C.
  • R. Corbella, Celti: itinerari storici e turistici tra Lombardia, Piemonte, Svizzera, Macchione, Varese 2000, ISBN 88-8340-030-5, EAN: 9788883400308.
  • R. Corbella, Magia e mistero nella terra dei Celti: Como, Varesotto, Ossola, Macchione, Varese 2004, ISBN 88-8340-186-7, EAN: 9788883401862.
  • A. D'Aversa, La Valle Padana tra Etruschi, Celti e Romani, PAIDEIA, Brescia 1986, ISBN 88-394-0381-7.
  • R. De Marinis, V. Kruta, Italia, omnium terrarum alumna, Garzanti-Scheiwiller, 1990.
  • M.T. Grassi, I Celti in Italia. 2. izdaja, Longanesi, Milano 1991 (Biblioteca di Archelogia), ISBN 88-304-1012-8.
  • M.T. Grassi, La ceramica a vernice nera di Calvatone-Bedriacum, All'Insegna del Giglio, Firenze 2008, ISSN/ISBN 9788878143692.
  • M.T. Grassi, La romanizzazione degli Insubri. Celti e Romani in Transpadana attraverso la documentazione storica e archeologica, Milano.
  • M.T. Grassi (1999), I Celti della Cisalpina Centrale: dall’ager Insubrium alla XI Regio Transpadana, in Insubri e Cenomani tra Sesia e Adige, Seminario di Studi (Milano 27.-28.2.1998), Rassegna di Studi del Civico Museo Archeologico e del Civico Gabinetto Numismatico di Milano, LXIII-LXIV, str. 101–108.
  • L. Keppie, The Making of the roman army, From Republic to Empire, University of Oklahoma, 1998.
  • V. Kruta, I celti e il Mediterraneo, Jaca Book, 2004, ISBN 88-16-43628-X, ISBN 978-88-16-43628-2.
  • V. Kruta, La grande storia dei celti. La nascita, l'affermazione e la decadenza, Newton & Compton, 2003, ISBN 88-8289-851-2, ISBN 978-88-8289-851-9.
  • V. Kruta, V.M. Manfredi, I celti d'Italia, Mondadori, 2000 (Collana: Oscar storia), ISBN 88-04-47710-5, ISBN 978-88-04-47710-5.
  • G. Micali, L'Italia avanti il dominio dei Romani, Genova, 1830.
  • A. Violante, uvod v V. Kruta, I Celti a sud delle Alpi, Silvana, Milano 1993 (Popoli dell'Italia Antica), ISBN 88-366-0442-0.