Balduin I. Konstantinopelski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Balduin I.
Baldwin I of Constantinople.jpg  *
Cesar Latinskega cesarstva
Vladanje1204–1205
Kronanje16. maj 1204 (Hagija Sofija )
NaslednikHenrik I. Flandrijski
Grof Flandrije
Vladanje1194–1205
PredhodnikMargareta I. Flandrijska in Balduin VIII.
NaslednikIvana, grofica Flandrije
Grof Hainauta
Vladanje1195–1205
PredhodnikBalduin V. Hainautski
NaslednikIvana, grofica Flandrije
Rojstvojulij 1172
Valenciennes  *
Smrtokoli 1205
Veliko Trnovo  *
ZakonecMarija Šampanjska
Otroci
  • Ivana, grofica Flanderije
  • Margareta II., grofica Flanderije
Vladarska hišaFlandrijska rodbina
OčeBalduin V., grof Hainauta
MatiMargareta I., grofica Flandrije
Veroizpovedkatoliška

Balduin I. (nizozemsko Boudewijn, francosko Baudouin) je bil prvi cesar konstantinopelskega Latinskega cesarstva, * julij 1172, Valenciennes, Flandrija, † okoli 1205, Veliko Trnovo, Drugo bolgarsko cesarstvo.

Kot grof Flandrije in Hainauta je bil eden od najvidnejših vodij četrte križarske vojne, ki se je končala z ropanjem Konstantinopla, osvojitvijo velikega dela Bizantinskega cesarstva in ustanovitvijo Latinskega cesarstva. Balduin je izgubil svojo zadnjo bitko z bolgarskim carjem Kalojanom in zadnja leta življenja preživel v njegovem ujetništvu.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Otroštvo in družinska zgodovina[uredi | uredi kodo]

Balduin je bil sin Balduina V., grofa Hainauta, in Margarete I., grofice Flandrije.[1] Ko se je flandrijski grof Filip Alzaški, ki je bil brez otrok, leta 1177 odpravljal na svoj zadnji križarski pohod, je za svojega naslednika imenoval svaka Balduina. Ko se je Filip po neuspešnem obleganju Harima leta 1179 vrnil, ga je bolehni kralj Ludvik VII. Francoski imenoval za glavnega svetovalca svojega sina Filipa II. Avgusta.[1] Leto kasneje je Filip Alzaški poročil svojega varovanca s svojo nečakinjo Izabelo Haunatsko in ji za doto pripisal grofijo Artois na flandrijskem ozemlju, kar je Balduina V. zelo osupnilo.[2]

Leta 1180 je izbruhnila vojna med Filipom II. in njegovim svetovalcem, v kateri sta bila opustošena Pikardija in Île-de-France. Kralj Filip se je izogibal odločilni bitki in pridobil nekaj prednosti, Balduin V. pa se je sprva povezal s svojim svakom Filipom Alzaškim in posredoval v korist njegovega sina, da bi zavaroval interese svoje hčerke.[3]

Žena grofa Filipa Elizabeta je leta 1183 umrla in Filip Avgust je v imenu njene sestre Eleonore zasedel pokrajino Vermandois. Grof Filip se je po Elizabetini smrti poročil z Matildo Portugalsko in ji dal za doto več velikih flandrijskih mest v bližini posesti Balduina V. Grof Filip je v strahu, da bodo njegove posesti postale otok med francoskimi in hainautskimi posestvi, 10. marca 1186 podpisal s Filipom Avgustom in grofom Balduinom V. mirovni sporazum, s katerim je priznal zaseg Vermandoisa francoskemu kralju in izposloval, da ostane majhna grofija Vermandois do njegove smrti v njegovi posesti. Filip je med obleganjem Akre v tretji križarski vojni leta 1191 zbolel in umrl. Ker ni imel naslednika, je Flandrijo nasledil Balduin V. Hainautski.[3] Od takrat dalje je s pravicami, ki jih je dobil s poroko, vladal kot Balduin VIII. Flandrijski.[3] Ko je grofica Margareta leta 1194 umrla, je Flandrijo nasledil njen najstarejši sin Balduin, ki je vladal kot Balduin IX., grof Flandrije.[3]

Mlajši Balduin se je leta 1186 poročil z Marijo, hčerko grofa Henrika I. Šampanjskega in Marije Francoske.[4] Letopisec Gislebert opisuje. kako se je ponašal s svojo mlado nevesto, kateri je bila vseeno ljubša molitev kot zakonska postelja.

Takoj po tej poroki je trinajstletni ali štirinajstletni Balduin Hainautski dobil za ženo Marijo, sestro šampanjske grofice, staro dvanajst let.[5] Balduin je preko Marije dobil nove zveze in obveze za obrambo Svete dežele. Marijin brat, jeruzalemski vladar Henrik II. Šampanjski, je leta 1197 umrl in zapustil vdovo in dve hčerki, ki sta potrebovali pomoč pri vladanju na njunih ozemljih v Palestini. Marijina strica Rihard I. Angleški in Filip II. Francoski sta bila tačas na tretjem križarskem pohodu.

V obrambo Jeruzalema je bila vpletena tudi Balduinova družina. Balduinov stric Filip je celo umrl na križarskem pohodu. Balduinova stara mati po materini strani je bila prateta jeruzalemske kraljice Izabele I., zato so ji njeni sorodniki iz Flandrije pomagali pri obrambi Jeruzalema. To tradicijo je nameraval nadaljevati tudi Balduin. Margareta je leta 1194 umrla in mladi Balduin je postal grof Flandrije. Naslednje leto je umrl tudi njegov oče, po katerem je nasledil Hainaut.

Grof Flandrije in Hainauta[uredi | uredi kodo]

Flandrijski kovanec (petit denier), kovan v Ypresu med vladanjem grofa Balduina IX. Flandrijskega

Balduin je vladal na zelo majhnem delu Flandrije: velik del, vključno z Artoisom je dal Filip Alzaški za doto Balduinovi sestri Izabeli Hainautski, drug pomemben del pa svoji ženi. Izabela je leta 1190 umrla, njeno doto pa je kljub temu obdržal kralj Filip v imenu njenega sina in bodočega francoskega kralja Ludvika VIII. Balduin se je prvih osem let svojega vladanja ukvarjal predvsem s poskusi, da bi dobil nazaj vsaj del tega ozemlja.[6] Ko je Filip II. aretiral Balduinovega brata Filipa Namurskega, je Balduina prisilil k podpisu sporazuma, ki naj bi zagotovil bratovo varnost. Péronnski sporazum je bil podpisan januarja 1200 pod pogojem, da Balduin obdrži ozemlja, ki jih je osvojil med vojno.[7] Balduin je postal Filipov vazal in od njega dobil dele Artoisa.[8][9]

Balduin se je v borbi proti francoskemu kralju povezal z več njegovimi nasprotniki, vključno z Rihardom I. in Ivanom Angleškim in nemškim kraljem Otonom IV. Mesec dni po podpisu sporazuma je Balduin na pepelnično sredo 23. februarja 1200 v Brugesu vzel svoj križ, se pravi da se je sklenil udeležiti križarskega pohoda.[10] Naslednji dve leti se je pripravljal na pohod in se 14. aprila 1202 odpravil na pot.

Pred odhodom je izdal dve za Hainaut zelo pomembni listini. Prva je bila obširen kazenski zakonik, za katerega se zdi, da je temeljil na izgubljeni listini njegovega očeta. Druga je določala pravila za dedovanje. Obe listini sta pomemben del pravne tradicije Kraljevine Belgije.[11]

Za seboj je pustil dve leti staro hčerko in noseča ženo, grofico Marijo, ki je v Balduinovem imenu naslednji dve leti vladala v Flandriji in Hainautu. Na začetku leta 1204 je zapustila obe hčerki in se pridružila možu. Oba sta pričakovala, da se bosta po nekaj letih vrnila v domovino, vendar svojih otrok nista nikoli več videla. V njuni odsotnosti je na v imenu njunih hčera v Flanddriji vladal Balduinov mlajši brat Filip Namurski, v Hainautu pa Balduinov stric Viljem Thyjski, nezakonski sin Balduina IV. Hainautskega.[12]

Ker udeleženci četrtega križarskega pohoda niso imeli dovolj denarja za plačilo gradnje ladij in prevoza v Sveto deželo, so se pod prisilo Dubrovniške republike namesto tja odpravili osvajat Konstantinopel. Veliko zaslug za to odločitev je imel izgnani bizantinski princ Aleksej, kasnejši cesar Aleksej IV. Angel, ki je križarjem v zameno za odstavitev strica Alekseja III. Angela, osvoboditev očeta Izaka II. Angela in vrnitev na bizantinski prestol obljubil finančno podporo. Aprila 1204 so križarji po številnih neuspešnih pogajanjih, da bi od Alekseja dobili obljubljeno plačilo, napadli in osvojili najbolj utrjeno in najbogatejše mesto na svetu. Po osvojitvi so se obnašali enako kot zmagovalci v prvi križarski vojni: izvolili so svoje vodstvo na čelu z Balduinom Flandrijskim kot cesarjem in razdelili bizantinsko ozemlje na fevdalne grofije. Sodobni zgodovinarji cesarstvo imenujejo Latinsko cesarstvo.

Latinski cesar[uredi | uredi kodo]

Vodstvo pohoda je cesarsko krono najprej ponudilo beneškemu dožu Enricu Dandolu, ki jo je odklonil. Naslednja kandidata zanjo sta bila uradni vodja pohoda Bonifacij Montferraški in Balduin Flandrijski. Bonifacij je imel dobre zveze z bizantinskim dvorom, Balduin pa je bil mlad, uglajen, pobožen in kreposten, edini, ki se je strogo držal zaobljube. Bil je tudi najbolj priljubljen vodja pohoda. S podporo Beneške republike je bil izbran prav on. Kronanje je bilo v Hagiji Sofiji 9. maja 1204 po razkošnem bizantinskem obredu. Balduin je nosil zelo bogat nakit, ki ga je bizantinski cesar Manuel I. Komnen kupil za 62.000 srebrnih mark. Balduinova žena Marija za spremembo križarskega pohoda ni vedela in je odplula v Akro, kjer je izvedela za moževo kronanje. Avgusta 1204 je umrla.

Latinsko cesarstvo je bilo organizirano po fevdalnih načelih: cesar je bil vrhovni vladar knezov, ki so dobili dele osvojenega ozemlja. Prestolnica Konstantinopel je imela poseben status. K njej je spadalo nekaj ozemlja na evropski in azijski obali Marmarskega morja in več otokov, vključno z Lemnosom, Lezbosom, Hiosom in Tenosom. Večino ozemlja cesarstva je bilo treba šele osvojiti, ker so Grki v Trakiji in Solunu čvrsto branili svoje ozemlje. Poleti 1204 se je Balduin zaradi tega sprl z Bonifacijem Montferraškim, ki je dobil veliko ozemlje v Makedoniji in naslov kralja Solunskega kraljestva.

Grb Latinskega cesarstva

Bonifacij je upal, da bo v svojem kraljestvu vladal povsem samostojno, zato je nasprotoval Balduinovmu predlogu za pohod na Solun. Nasprotja med Flamci in Franki so se zelo zaostrila. Balduin je vztrajal, da se napade Solun, Bonifacij pa, da se napade Odrin, kjer je Balduin postavil svojega guvernerja. Državljanska vojna se je zdela neizogibna. S posredovanjem doža Dandola in grofa Bloisa je bil končno dosežen sporazum: Bonifacij je v fevd dobil Solun in bil imenovan za poveljnika sil, ki so krenile v osvajanje Grčije.

Naslednjo zimo (1204/1205) so Franki nadaljevali osvajanje Bitinije, v katerem je sodeloval tudi Balduinov brat Henrik. Februarja 1205 so se uprli Grki v Trakiji, ki so se zanašali na podporo bolgarskega carja Kalojana. Slednji je namreč poskušal z Latinci skleniti zavezništvo, vendar so ga zavrnili. Uporniki so iz Odrina izgnali latinsko garnizijo, zato so se Dandolo, grof Blois in zgodovinar Geoffroi de Villehardouin odpravili na obleganje izgubljenega mesta. Frankovski vitezi so bili 14. aprila 1205 poraženi. Grof Blois je v bitki padel, Balduina pa so Bolgari ujeli.

Cesarjeva usoda nekaj časa ni bila znana, zato je v njegovi odsotnosti vladal njegov brat Henrik. Sredi julija naslednjega leta se je izvedelo, da je Balduin mrtev. Okoliščine njegove smrti niso znane. Zgleda, da so na začetku ujetništva z njim lepo ravnali, potem pa naj bi ga car Kalojan v napadu besa, morda zaradi padca Odrina, ubil. Bolgarsko izročilo pravi, da je Balduin poskušal zapeljati Kalojanovo ženo. Zgodovinar Jurij Akropolit poroča, da je car iz Balduinove lobanje naredil čašo za vino.

Car Kalojan je papežu Inocencu III. pisno sporočil, da je Balduin umrl v ječi v enem od stolpov trdnjave Carevec v srednjeveški bolgarski prestonici Veliko Trnovo. Stolp, v katerem naj bi bil zaprt, se še vedno imenuje Balduinov stolp.

Družina[uredi | uredi kodo]

Latinci v Konstantinoplu so šele julija 1206 dobili zanesljivo vest, da je Balduin mrtev, in avgusta 1206 za novega cesarja kronali njegovega brata Henrika Flandrijskega.

Zgleda, da so v Flandriji dvomili, da je Balduin resnično mrtev. Regent je ostal Balduinov brat Filip Namurski, potem pa sta kot grofici Flandrije vladali Balduinovi hčerki Ivana in Margareta II.

Lažni Balduin[uredi | uredi kodo]

Leta 1225 se je v Flandriji pojavil mož, ki je trdil, da je domnevno mrtvi Balduin. Njegova trditev je kmalu sprožila niz uporov proti vladavini Balduinove hčerke Ivane. Številni ljudje, ki so Baldwina poznali pred njegovim odhodom na križarski pohod, so njegovo trditev zavračali, zato ni privabil veliko privržencev iz vrst kmetstva. Lažni Balduin je bil prepoznan kot burgundski tlačan Bertrand iz Raya in leta 1226 usmrčen.[13]

Predniki[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Balduin II., grof Hainauta
 
 
 
 
 
 
 
8. Balduin III., grof Hainauta
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Ida Leuvenska
 
 
 
 
 
 
 
4. Balduin IV., grof Hainauta
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Gerard I., grog Gueldersa
 
 
 
 
 
 
 
9. Jolanda Wassenberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Klemen Poitoujski
 
 
 
 
 
 
 
2. Balduin V., grof Hainauta
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Albert III., grof Namurja
 
 
 
 
 
 
 
10. Godfrey I., grof Namurja
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Ida Saška
 
 
 
 
 
 
 
5. Alica Namurska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Konrad I., grof Luksemburga
 
 
 
 
 
 
 
11. Ermesinda Luksemburška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Klementina Akvitanska
 
 
 
 
 
 
 
1. Balduin I. Konstantinopelski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Gerard, grog Lorene
 
 
 
 
 
 
 
12. Teodorik II., vojvoda Lorene
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Hedvika Namurska
 
 
 
 
 
 
 
6. Thierry, grof Flandrije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Robert I., grof Flandrije
 
 
 
 
 
 
 
13. Gertruda Flandrijska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Gertruda Saška
 
 
 
 
 
 
 
3. Margareta I., grofica Flandrije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Fulk IV., grof Anžuja
 
 
 
 
 
 
 
14. Fulk, kralj Jerusalemskega kraljestva
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Bertrada Montfortska
 
 
 
 
 
 
 
7. Sibila Anžujska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Elija I., grof Maine
 
 
 
 
 
 
 
15. Ermengarda, grofica Maine
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Matilda Château-du-Loirska
 
 
 
 
 
 


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Wolff 1952, str. 281.
  2. Wolff 1952, str. 281–282.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Wolff 1952, str. 282.
  4. Evergates 1999, str. 127.
  5. Gislebert of Mons & Napran 2005, str. 105.
  6. Wolff 1952, str. 283.
  7. Gabrielle M. Spiegel (1993). Romancing the Past: The Rise of Vernacular Prose Historiography in Thirteenth-century France. University of California Press. str. 40. ISBN 0520077105. Pridobljeno 21. februarja 2015.
  8. Matthew Bennett (1998). The Hutchinson Dictionary of Ancient & Medieval Warfare. Taylor & Francis. str. 32. ISBN 1579581161. Pridobljeno 21. februarja 2015.
  9. Jana K. Schulman (2002). The Rise of the Medieval World, 500-1300: A Biographical Dictionary. Greenwood Publishing Group. str. 49.ISBN 0313308179. Pridobljeno 21. februarja 2015.
  10. Kenneth M. Setton, Robert Lee Wolff, Harry W. Hazard (ur.). A history of the Crusades, Volume II: the later Crusades 1189-1311. London in Madison, 2. izdaja (1969), str. 159.
  11. Wolff 1952, str. 283–287.
  12. Wolff 1952, str. 288.
  13. Cohn 1970, str. 89–93.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Angold, Michael, The Fourth Crusade: Event and Context, Harlow: Pearson, 2003. ISBN 978-0582-35610-8
  • Cohn, Norman (1970), The Pursuit of the Millennium, Oxford, UK: Oxford University Press .
  • Evergates, Theodore (1999), Aristocratic Women in Medieval France, Philadelphia: University of Pennsylvania Press, ISBN 0-8122-1700-4 .
  • Gibbon, Edward (1788–1789). "Chapter LX: The Fourth Crusade". The History of the Decline and Fall of the Roman Empire VI. London: Strahan & Cadell. 
  • Gislebert of Mons; Napran, Laura (trans.) (2005), Chronicle of Hainaut, Woodbridge, Suffolk: Boydell Press, ISBN 1-84383-120-1 .
  • Harris, Jonathan, Byzantium and the Crusades, London and New York: Bloomsbury, 2nd ed., 2014. ISBN 978-1-78093-767-0
  • Harris, Jonathan, 'Collusion with the infidel as a pretext for military action against Byzantium', in Clash of Cultures: the Languages of Love and Hate, ed. S. Lambert and H. Nicholson, Turnhout: Brepols, 2012, str. 99–117. ISBN 978 2503 520643
  • Savignac, David. "The Medieval Russian Account of the Fourth Crusade - A New Annotated Translation". 
  • Van Tricht, F., The Latin Renovatio of Byzantium: The Empire of Constantinople (1204-1228), Leiden: Brill, 2011
  • Moore, John C. (January 1962), "Baldwin IX of Flanders, Philip Augustus and the Papal Power", Speculum (Medieval Academy of America) 37 (1): 79–89, JSTOR 2850600, doi:10.2307/2850600 .
  • Setton, Kenneth Meyer (1976). The Papacy and the Levant, 1204-1571: The Thirteenth and Fourteenth Centuries I. American Philosophical Society. 
  • Wolff, Robert Lee (July 1952), "Baldwin of Flanders and Hainaut, First Latin Emperor of Constantinople: His Life, Death, and Resurrection, 1172–1225", Speculum (Medieval Academy of America) 27 (3): 281–322, JSTOR 2853088, doi:10.2307/2853088 .
Balduin I. Konstantinopelski
Rodbina Hainaut
Rojen: julij 1172 Umrl: okoli 1205
Nov naziv Cesar Latinskega cesarstva
1204–1205
Naslednik: 
Henrik
Predhodnik: 
Margareta I. Flandrijska,
Balduin VIII. Hainautski
Grof Flandrije
1194–1205
Naslednik: 
Ivana Flandrijska
Predhodnik: 
Balduin V. Hainautski
Grof Hainauta
1195–1205