Alemani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Področje naseljeno z Alemani in mesta rimsko - alemanskih bitk, od 3. do 6. stoletja
Srednja Evropa v poznem 5. stoletju

Alemani so bili germanska zveza plemen, ki so živeli okoli zgornje Majne, reke, ki je eden od največjih pritokov Rena, na ozemlju, ki je danes del Nemčije. Eden od najzgodnejših virov, ki usmerja nanje je pridevnik Alamannicus, ki ga je vzel cesar Karakala, ki je vladal Rimskemu cesarstvu od 211-217 in ki jih je porazil. [1] Narava te zveze in njihove prejšnje plemenske povezave so ostale nedoločene. Po naravi so bili agresivni in so napadali rimsko provinco Germaniju Superior kadar so le mogli. Običajno so sprmljali primer Frankov, ki so bili prva germanska plemenska zveza in ki so zaustavili Rimljane pri nanapredovanju na sever v dolino reke Ren in po tem osvojili rimsko provinco Germaniju Inferior.

Od prvega stoletja je Ren postal meja med rimsko Galije in plemensko Germanijo. Germanski narodi, Kelti in pomešana germansko-keltska plemena so se umestila na tej zemlji. Rimljani su to ozemlje razdelili v dva distrikta Germania Inferiorin Germania Superior vzdolž gornjega in spodnjega Rena. Gornja Germanija je vključevala regijo med gornjim Renom in gornjo Donavo, regijo Schwarzwald, ki je bila takrat mnogo večja. Rimljani so jo imenovali Agri Decumates ("Decumates polja"), ime neznanega izvora. Nekateri so ta izraz prevedli kot "deset kantonov" [2] a katerih ni znano. Zunanja rimska utrjena meja okoli področja Germanije Superior se je imenovala Limes Germanicus .

Številni alemanski bojevniki so pogosto prečkali limes in napadali Germanijo Superior in se pomikali v področja Agri Decumates. Kot konfederacija so od 5. stoletja, naselili Alsacijo in se razširili na področje Švice, dele današnje Bavarske in Avstrije, in prišli v 8. stoletju do alpskih dolin.

Glede na delo Historia Augusta, v katerem piše, da se ta konfedeacija v 3. stoletju enostavno imenuje Germani, Prokul, rimski uzurpator leta 280s pomočjo svoje gverile premaga Alemane[3]. Alemani so po tem postali narod Alemanije, ki je bila včasih neodvisna, a so ji pogosteje vladali Franki. V francoščini se Nemačija reče Allemagne, v španščini Alemania, kar prav tako prihaja iz tedanjega majhnega germanskega naroda.

Področje Alemanov se je ves čas nekoliko menjalo in je bilo sestavljeno iz številnih okrožij, kar je bil odraz njihovega mešanega porekla. V zgodnjem srednjem veku je bilo njihovo ozemlje radeljeno med škofijo v Strasbourgu, ki datira okoli leta 614, tisto v Augsburgu od 736, v Mainzu, nadškofija od 745, ter škofije v Baslu od 805. Njihovi pomembni zakoni so nastali pod Karlom Velikim kot Vojvodina Alemanija v Švabski. Današnji nasljednici Alemanije se nahajajo v 4 današnjih državah oziroma deželah: Francija (Alzacija), Nemčija (Švabska in del Bavarske), Švica in Avstrija, v teh regijah govorijo posebno nemško narečje.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Nemščina ki se danes govori na področju bivših Alemanov se imenuje alemanščina in pripada podskupini visokonemških jezikov. Alemanska runska pisava, kot tista na Pforzenski sponki je najzgodnejši dokaz starovisokonemškega jezika. Visokonemški premik soglasnikov verjetno izhaja iz 5. stoletja iz Alemanije ali od Langobardov. Narečje, ki se je govorilo pred tem med alemanskimi plemani, je bil malo drugačen od drugih zahodnogermanskih narodov.

Poreklo[uredi | uredi kodo]

Ime[uredi | uredi kodo]

Gaj Asinij Kvadrat (je citiral sredi 6. stoletja bizantskega zgodovinarja Agatija) navaja da njihovo ime pomeni "vsi ljudje". Kaže da so bili konglomerat sestavljen iz različnih germanskih plemen. To je bila izpeljanka iz Alemani, ki jo je uporabil Edward Gibbon v svojem delu Vzpon in padec Rimskega cesarstva[4] in anonimni zbiratelja zapis sestavljen iz papirja Nicolas Fréreta, izdanega leta 1753, ki je zapisal, da je to bilo ime tistih zunaj, ki so sebe imenovali Svebi.[5]Ta etimologija je ostala standardna izvedenika. [6] Walafrid Strabo, redovnik samostana Sv. Gallena je v 9. stoletju zapisal v diskusiji o ljudeh Švice in okoliških regij, da so jih samo tujci imenovali Alemani in da so sebi dali ime Svebi. Če je to bilo tako v 9. stoletju, to ne pomeni, da je to moralo biti tudi 4. stoletju. Skratka ne vemo kdo je to ime uporabljal in kdaj.

Prva omemba[uredi | uredi kodo]

Alemane je prvič omenil Kasij Dion, ko je opisoval pohod cesarja Karakale leta 213. V tem času so verjetno živeli na področju reke Majne proti in južno od Hatijev.

Kasij Dion (78.13.4[1]) opisuje Alemane kao žrtve izdajalskega cesarja. Prosili so ga za pomoč, pravi Dion, a je namesto tega njihovo ozemlje koloniziral, spremenil imena krajev in pobil njihove bojevnike kot izgovor za prihajajočo pomoč. Ko je zbolel je trdil, da so ga Alemani začarali.

Za kazen je Karakala popeljal Legiju II. Traiana Fortis proti Alemanom, ki so boj izgubili in nekaj časa mirovali. Legija je bila za nagrado počaščena z imenom Germanica. Historia Augusta, Življenje Antonina Karakale, povezuje (10.5), da je Karakala takrat prevzel ime Alamannicus in za katerega se je Helvij Pertinaks šalil, da bi se moral imenovati Geticus Maximus, zato ker je leto prej ubil svojega polbrata, Geta. Ker Geta ni bil v dobrih odosih s Karakalom, ga je povabil na družinsko srečanje, a so ga v zasedi napadli Karakalovi centuriji. Umrl je na rokah matere Julije. Julija se je kasnije poročila s Karakalom. Resnica ali ne, Karakala je zapustil Rim in se nikoli ni vrnil. Vrnil se je na mejo, kjer je bil ostanek svoje kratke vladavine poznan po nepredvidljivih in neosnovanih operacijah začetih kot presenečenje po mirnih pogajanjih. Alemani so bili najprej nedolžni, a so zaradi Karakale postali znani, nezamjenljivi sovražniki Rima. Ta obojestranska antagonistična zveza je najbrž razlog zakaj rimski pisci dosledno Alemane imenujejo barbari, tj. "divjaki". Arheološke najdbe kažejo, da so bili visoko romanizirani, da so živeli v hišah rimskega sloga in uporabljali rimske izdelke, alemanske ženske pa so spremljale rimsko modo in nosile tunike.

Večina je živela znotraj ali blizu meje Germanije Superior. Čeprav je Dion prvi pisec, ki jih je omenil, je Amijan Marcelin že prej uporabil to ime, da predstavi Germane na Limes Germanicusu v času vladavine Trajana v provinci ki je nastala okoli leta 98./99. V tem času je bila celotna meja prvič utrjena z utrdbami. Lesene konstrukcije prvih utrdb so bile najdene v Germaniji Inferor in so z dendrokronologijo datirane v leto 99./100. Kmalu zatem je Trajan izbral Nerva za svojega naslednika malo preden je umrl. Do leta 100 se je Trajan vrnil v Rim kot cesar namesto da je postal konzul.

Amijan navaja (xvii.1.11), da je precej pozneje cesar Julijan Odpadnik začel kazensko ekspedicijo proti Alemanom, ki so do tedaj že prišli v Alzacijo in prečkali Majno (lat. Menus).

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Po Amijanu Marcelinu, je bil naslednji geograf južne Nemčije Klaudij Ptolomaj. On je okoli leta 150 napisal djelo Geografija v grščini, to je okoli pol stoletja po Dionovem pisanju in stoletje prej preden je bilo rečeno, da so Alemani prečkali rimski limes. Ptolomaj Alemanov sploh ne omenja. V njegovem opisu so bili ljudje, ki so kasnije uporabili to ime, poznani pod drugimi imeni. [7]

Ne glede na vse to, se od Ptolomaja lahko pripravi neke zaključke. Germania Superior je enostavno identificirana. Če spremljamo reko Ren pridemo do mesta Mattiacum, ki mora biti na meji rimske Germanije (v bližini [[Wiesbaden||a). Uzvodno od njega in med Renom in Abnobom (v Schwarzwaldu) so Ingrioni, Intuergi, Vangioni, Karitni in Vispi, nekateri so tam že od zgodnjega začetka cesarstva ali prej. Na drugi strani, severno od Schwarzwalda, so bili Kati na mestu, kjer je danes Hessen ob spodnji Majni.

Zgodovinska Švabska je bila nazadnje zamenjana z današnjim Baden-Württembergom, a je bila najpomembnejše ozemlje srednjeveške Alemanije, saj je vsebovala celo Germanijo Superior in ozemlje vzhodno do Bavarske. Ni vključevala zgornje Majne, to je tam, kjer je potekal Karakalov pohod. Še več, ozemlje Germanije Superior prvotno ni bil del alemanskih posesti. Če pogledamo ljudi v regiji od zgornje Majne na severu, Donave na jugu in vzhodno do Češke, kjer so bili Kvadi in Markomani, Ptolomaj ne opisuje nobenih plemen. Tam so bili Tubanti južno od Katov in na drugem koncu Schwarzwalda, Varisti, katerih lokacija ni znana. Mogoč razlog za tako razdelitev je, da ljudje niso želeli živeti v gozdu razen v času nevarnosti. Regija med gozdom in Donavo je imela le okoli deset naselij ali kantonov.

Ptolomajev pogled na Germane v regiji kaže, da je plemenska struktura v Schwarzwaldu izgubila svojo moč ter je bila zamenjena s strukturo kantonov. Plemena so ostala v rimski provinci, ker so jim Rimljani nudili stabilnost.

Alemani in Hermunduri[uredi | uredi kodo]

Naslednji podroben vir je Tacitova Germania , včasih interpretirana tako, da ustvarja določene probleme. V 42. poglavju se pojavijo Hermunduri, pleme zagotovo naseljeno v področju, ki bo kasneje postalo Turingija. Tacit navaja, da so trgovali z Retijo, ki pri Ptolomaju leži preko Donave na drugi strani Germanije Superior. Logično je mogoče zaključiti, da so se Hermunduri razširili preko kasnejše Švabske in da potemtakem Alemani izvirajo iz Hermundurov. Hermundurov pa ne omenja Ptolomaj. Po Ptolomajevem obdobju se Hermunduri pridružijo Markomanom v vojnah od 166 - 180. proti cesarstvu. Pozorno branje Tacita omogoča rešitev. On pravi da je izvir Labe med Hermuduri nekje na vzhodu gornje Majne. On jih umešča poleg Naristov (Varisti), katerih lokacija je na koncu antičnega Schwarzwalda dobro poznana in Markomanom ter Kvadov. Hermunduri so bili poraženi v Markomanskih vojnah in podpisali poseben mir z Rimom. Alemani tako primarno niso bili Hermunduri a so nekateri njihovi elementi prisotni v mešanju ljudi v tem času, ko su postali Alemani.

Širitev germanskih plemen pod Ariovistom[uredi | uredi kodo]

Izraz Svebi ima v virih dvojen pomen. Na eni stran Tacitova Germania govori (38. in 39. poglavje) da ti zavzemajo več kot polovico Germanije, imeli so posebne frizure in duhovno združeni okoli Semnona. Na drugi strai so Svebi zgornje Donave opisani poleg navedenega še kot pleme. Julij Cezar v Galskih vojnah pravi (1.51) da je Ariovist zbral vojsko iz širše regije Germanije, še posebej Harude, Markomane, Triboci, Vangione, Nemete in Seduse. Svebe so povabili, da jim pridružijo. Živeli so v 100 kantonih (4.1) iz katerih je bilo 1000 mladeničev za eno leto izbranih za služenje vojske, ki se lahko primerjala z rimsko profesionalno vojsko.

Ariovist je bio vključen v invazijo na Galijo, ki so jo Germani hoteli naseliti. Ker so želeli prevzeti strateško pomembno mesto Vesontio, so svoje sile skoncentrirali na Renu blizu Bodenskega jezera in ko so prišli Svebi, je prečkal reko. Galci so poklicali Rim na pomoč. Cezar je najprej zavzel mesto in porazil Germane ter pobil večino germanskih vojakov ko so poskušali pobegniti preko reke.

Kot je Cezar predvidel, so seTreveri poskušali pridružiti Germanom. Prečkal je Ren in jih prehitel kar je bila uspešna strategija. Ker so si zapomnili težek poraz v bitki pri Vesontiji, so se Germani zatekli v Schwarzwald in se pomešali z lokalnim prebivalstvom. Ker so zapustili svoje plemenske domove, so verjetno zavzeli bivše keltske kantone vzdolž Donave.

Bližnji zavezniki Alemanov so bili vzhodnogermanski Svebi (odtod Švabska). Hermunduri so najbrž pripadali Svebom, verjetno dovolj da so se ojačana nova plemena premaknila na zahod. V zgodnjem obdobju so bila imena Alemani in Svebi sinonimi, čeprav je del Svebov kasneje migriral v Hispanijo in tam osnoval neodvisno kraljestvo, ki je trajalo do 6. stoletja.

Spopadi z Rimskim cesarstvom[uredi | uredi kodo]

Limes Germanicus 83. - 260.

Alemani so bili kontinuirano vključeni v spopade z Rimskim cesarstvom. Izvedli so velik pohod na Galijo in v severno Italiju leta 268, ko so bili Rimljani primorani zbrati veliko število vojakov z germanske meje kot odgovor na invazijo Gotov z vzhoda. Njihovi napadi na tri področja Galije so bili traumatični: Grgur iz Toursa (umrl 594.) se spominja njihove destruktivne moči v času Valerijana in Galijena (253. - 260.), ko so se Alemani združili pod kraljem, ki so ga klicali Chrocus, ki je po nasvetu svoje pokvarjene matere, tako legenda, opustošil celo Galijo in uničil vse templje, ki so bili zgrajeni v antički dobi. Po tem je prišel v Clermont, ki ga je zažgal, porušil in uničil oltar imenovan Vasso Galatae v galščini, ter mučil mnoge kristjane (Historia Francorum Knjiga I. 32 - 34).

V začetku poletja leta 268 je rimski cesar Galijen ohranil prednost v Italiji, nato pa se je ukvarjal z Goti. Ko se je gotski pohod septembra končal z rimsko zmago v bitki pri Naissusu, se je Galijenov dedič Klavdij II. Gotski obrnil proti severu, da bi se soočil z Alemani, ki so pustošili po vsej Italiji severno od reke Pad Ko so propadli poskusi mirnega umika, je Klavdij v oktobru prisilil Alemane v bitko pri jezeru Benacus (Gardsko jezero). Alemani so se bili prisiljeni vrniti v Germanijo in še mnogo let niso več zastraševali rimskega ozemlja.

Njihova najslavnejša bitka proti Rimu se je odvijala v Argentoratumu (Strasbourg) leta 357, kjer jih je porazil Julijan Odpadnik (kasneje rimski cesar), njihov kralj Kondomar pa je postal rimski zapornik.

2. januarja 366 so Alemani v velikem številu spet prečkali tedaj zaledenel Ren, da bi napadli galske province, a jih je tokrat porazil Valentinijan I.. V velikem napadu leta 406 so Alemani prečkali Ren zadnjič, tokrat osvojili in naselili področje današnje Alzacije in velik del Švice. Fredegarjeva kronika poroča o tem. Pri Alba Augusti je bilo uničenje tako popolno, da je bil krščanski škof upokojen v Viviersu, a Grgurovo poročilo blizu Mende v Lozèri, globoko v srcu Galije pravi, da se je bil škof Privatus prisiljen žrtvovati za idole v isti špilji v kateri je bil kasneje počaščen. Menijo da bi ta detajl v splošnem književnem delu skril grozo barbarskega nasilja.

Seznam bitk med Alemani in Rimljani =[uredi | uredi kodo]

Augsburški zmagoviti oltar označuje zmago Rimljanov leta 260

Alemani in Franki[uredi | uredi kodo]

Alemanija (rumeno) in Zgornja Burgundija (zeleno) okoli leta 1000.

Kraljestvo (ali vojvodstvo) Alemanija med Strasbourgom in Augsburgom je trajalo do leta 496, ko je Alemane osvojil Klodvik I. v bitki pri Tolbiacu. Vojna Klodvika proti Alemanom predstavlja začetek Klodvikovega pokristjanjevanja, kar opisuje Gregor Tourski (Knjiga II.31) Po tem postanejo Alemani del frankovske države.

Leta 746 Karel Veliki zatre upor tako, da pobije vse alemansko plemstvo na krvavem sodišču v Cannstattu. V naslednjem stoletju so Alemaniji vladali vojvode. Z Verdunski pogodbi iz leta 843, Alemanija postane provinca vzhodnega kraljestva Ludvika Nemškega, predhodnice Svetega rimskega cesarstva. Vojvodstvo je obstajalo do leta 1268.

Alamanija pod Merovingi in Karolingi[uredi | uredi kodo]

Alemanija kot del Frankovskega cesarstva v času Merovingov

Alemanija je imela v frankovskem cesarstvu okrepljen avtonomni status kot vojvodina na področju, ki je verjetno v veliki meri sovpadalo s poznejšo vojvodino Švabsko. Alzacija, ki je bila večinoma samostojna vojvodina, dejansko ni bila del Alemanije. Poudarek frankovske vojvodine Alemanije je bil na območju južno od Rena in v okolici Bodenskega jezera. Vojvode so še vedno iz alemanskih družin in niso vedno tekmovali z frankovskimi plemiči. Na primer, alemanski vojvoda je skupaj s frankovskim majordomom ustanovil samostan Reichenau. Relativno avtonomni vojvode frankovskega cesarstva so pogosto poskušali priti do funkcije frankovskega kralja. V tako imenovanem Krvavem sodišču v Cannstattu, je leta 746 upor dokončno razpadel: vojvodina Alemanija je prišla direktno pod nadzor Frankov. Tako je naslov alemanski vojvoda za dolgo časa izginil. Vendar pa je poskušal cesar Ludvik Pobožni, z njegovim sinom Karlom II. med letoma 829-838 ustvariti kraljestvo Alemanija.

V 7. stoletju so začeli ljudje višjega sloja pokopavati svoje mrtve ne več na številna grobišča, ampak v okviru dvorca. Za to obdobje so značilni kamniti škatlasti grobovi. S pokristjanjevanjem v začetku 8. stoletja so bila številna pokopališča popolnoma opuščena, nastala pa so nova okoli cerkva. To ima za posledico pomanjkanje primarnih virov za arheologijo Alemanov.

V 10. stoletju je bila ustanovljena vzhodnofrankovsko / nemško vojvodstvo Alemanija. Tudi ta vojvodina je bila do neke mere omejena. Po investiturnem boju je bila vojvodina leta 1079 de facto razdeljenega. Thurgau, Schwarzwald, Breisgau in Ortenau so ostali pod prevlado Zähringerjev. Ime vojvodina Alemanija je zdaj izginilo, odslej se imenuje Švabska vojvodina. [8] Staro ime uporabljajo le zgodovinarji.

Sporni področji sta bili še vedno Alzacija in Aargau, sosedi vojvodini Lorena in Burgundija.

Pokristjanjevanje[uredi | uredi kodo]

Ploščica iz Pliezhausen, majhna figura za jahačem naj bi bil božanski pomočnik za zmago
Ženski grob s pridatki na enem od pokopališč

Pokristjanjevanje Alemanov se je dogajalo v času Merovingov (od 6. do 8. stoletja). Viri o tem so skromni. Sredi 6. stoletja je bizantski kroničar Agatij iz Myrine zapisal, v kontekstu vojn med Goti in Franki proti Bizancu, da so se Alemani borili med borci frankovskega kralja Teudebalda in jih spoštovali razen v vprašanju religije, ko so:

oboževali drevje, reke, griče kot da so bogovi in sekali glave konjem in kravam ter drugim živalim, kot da je to sveti običaj.

Prav tako govori o določeni nemilosti med Alemani zaradi uničevanja krščanskih svetišč in ropanja cerkev, medtem ko so pravi Franki ta svetišča spoštovali. Agatij izraža upanje, da bodo Alemani osvojili boljše navade kob odo dalj časa v stiku s Franki, kar se je tudi zgodilo.

Pridigarja med Alemani sta bila Sveti Kolumban in njegov učenec Sveti Galen. Jona iz Bobbia piše, da je bil Kolumban aktiven v Bregenzu, kjer je preprečil žrtvovanje Odinu. Kljub tem aktivnostim so Alemani še kar nekaj časa nadaljevali s svojim poganskim kultom z le zunanjimi ali sinkretističnimi krščanskimi elementi; niso spremenili tipa pokopov, v merovinškem obdobju so še naprej delali grobove vojakov v obliki gomil. Sinkretizem s tradicionalnim germanskim živalskim slogom s krščanskimi simboli je bil še vedno prisoten tudi v umetnosti. Krščanski simboli so začeli prevladovati tekom 7. stoletja. Alemani so krščanstvo prevzeli postopno in na lastno željo.

Od okoli leta 520 do 620[uredi | uredi kodo]

Od okoli 520-ih do 620-ih je obstajala vrsta zapisov alemanskega starešine Futharka. Ohranjenih je okoli 80 primerov, skoraj polovica so fibule, drugo so zaponke (Pforzenska zaponka, Bülach fibula) in drugi dragulji in deli orožja. Uporaba run se manjša z napredovanjem krščanstva. Ustanovitev škofije v Konstanci ni točno datirana, verjetno jo je Kolumban zavzel pred letom 612. Vsekakor je obstajala do leta 635, ko je Gunzo postavil Ivana iz Grabe za škofa. Konstanza je bila misionarska škofija v na novo pokrščeni državi in se ni ozirala na kasnejšo rimsko zgodovino cerkve (drugače od retijske škofije v Churu, ustanovljene leta 451) in Baslu, ki je bil sedež škofije od leta 740 in ki je nadaljeval seznam škofov Avgusta Raurica. Ustanovitev cerkve kot institucije so prepoznali zemeljski vladarj,ikar je vidno v pravni zgodovini. V zgodnjem 7. stoletju Pactus Alamannorum komaj omenja posebne privilegije cerkve, medtem ko ima Lantfridov Lex Alamannorum iz leta 720 celo poglavje rezervirano za cerkvene zadeve.

Moderni Alemani[uredi | uredi kodo]

Razdelitev alemanskih narečij

Alemanija je izgubila določeno pravno identiteto ko jo je Karel Martel absorbiral v Frankovsko cesarstvo zgodaj v 8. stoletju. Danes alemanščina predstavlja jezikovni termin, kot alemanska nemščina, vključno narečja južne dve tretjine Baden-Württemberga (Nemčija), na zahodu Bavarska (Nemčija), v Vorarlbergu (Avstrija), švicarska nemščina v Švici in alzaščina v Alzaciji (Francija).

V nekaterih modernih romanskih jezikih Nemčija in nemške besede bazirajo na Alemanih: v španščini je ime za Nemčijo - Alemania, jezik pa Alemán; v portugalščini je Nemčija - Alemanha in jezik alemão; v francoščini je Alemagne in alemand.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Johann Jacob Hofmann, Lexicon Universale, Leiden 1698, "Alamannicus"
  2. ^ Rimski decem, "deset".
  3. ^ "On je bil vseeno koristen za Galce, ker je premagal Alemane — ki so se tedaj še vedno imenovali Germani — in ne brez slave, nikoli se ni boril razen kot razbojnik"
  4. ^ Chapter 10
  5. ^ Histoire de l'Académie Royale des Inscriptions et Belles-Lettres, avec les Mémoires de Littérature tirés des Registres de cette Académie, depuis l'année MDCCXLIV jusques et compris l'année MDCCXLVI, vol. XVIII, (Paris 1753) pp.49–71. Excerpts are on-line at ELIOHS.
  6. ^ It is cited in most etymological dictionaries, such as the American Heritage Dictionary (large edition) under the root, *man-.
  7. ^ Ptolomajev opis ima nekaj omejitev. Gornja in Spodnja Germanija sta bili navedeni poimensko, a samo kot posebni okrožji Galije Belgice (2.8), meja med njima je bila neidentificirana reka Obruncus. Regija je ponovno omenjena kot Germanija, a sedaj nima rimskih mej. Germania Superior, Agri Decumates in limes tukaj niso najdeni, četudi so v tem času zagotovo obstajali. Germania Magna se je nahajala znotraj Rena, Donave, Vistule in obale morja imenovanega Oceanus Germanicus. Večina plemen manjka ali so izpisana brez imen. Ni Majne, niti jezera Constance. Donava teče iz Alp. Ren ne zavija v bližini Švabske. Ptolomajeva Germania spominja na slabo kopijo, točna samo če se spremlja določene znane linije, a je vseeno popačena.
  8. ^ Aegidius Tschudi: Chronicon Helveticum

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Franks and Alamanni in the Merovingian Period: An Ethnographic Perspective (Studies in Historical Archaeoethnology); Ian Wood (Foreword) ISBN 1-84383-035-3
  • Hofmann, Johann Jacob Hofmann, Lexicon Universale, Leiden 1698, "Alamannicus"
  • Encyclopaedia Britannica 1911: "Alamanni"

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]