Rugi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Naselitvena ozemlja Rugov: Rogaland, Pomeranija (od 1. stoletja), Rugiland (5. stoletje), Rügen (nezanesljivo)

Rugi, Rogi ali Rugijci (starogrško ρογοί, Rogoi) so bili staroveško germansko ljudstvo.[1]

Ruge prvi jasno omenja Tacit v svoji Germanii. Imenuje jih Rugii in jih umešča na južno obalo Baltskega morja. Nekaj stoletij kasneje se Ruge šteje za eno od gotskih ali skitskih ljudstev v porečju srednje Donave. Kot več drugih gotskih ljudstev so tja prišli kot eden od Atilovih zaveznikov. Po porazu Hunov v bitki pri Nedavi leta 454 so se preselili na ozemlje sedanje Spodnje Avstrije.

Baltski Rugi, ki jih omenja Tacit, so bili verjetno povezani z ljudstvom, znanim kot Rutikleioi, in krajem, znanim kot Rougion, ki ju je v drugem stoletju omenjal Ptolemaj. Obe imeni sta povezani s priobalnim otokom, ki se danes imenuje Rügen. Povezani so bili tudi z Ulmerugi, ki jih je v 6. stoletju omenjal Jordanes kot ljudstvo, ki je v preteklosti živelo na baltski obali blizu izliva Visle. V težko razložljivem odlomku je Jordanes omenil tudi Ruge, ki so nekoč živeli v Skandinaviji ob Dancih in Suedih.

Iz njihovega imena in Jordanesove pripovedi o njihovem gotskem poreklu se domneva, da so Rugi okoli leta 100 preselili iz jugozahodne Norveške v Pomeranijo, od tam pa v porečje Donave. Ime Ulmerugi se je interpretiralo kot Holmrygir, znan iz mnogo kasnejših staronordijskih besedil. Rugi so bili povezani tudi z Rigirjem iz Rogalanda na Norveškem. Očitno imajo vsa ta imena skupno etimološko poreklo.[2]

Ime Rugi se je od 6. stoletja rabilo za slovansko govoreča ljudstva, vključno z Rusi.[3]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Domneva se, da je plemensko ime Rugii ali Rygir povezano s staronordijskim izrazom rugr, ki pomeni , se pravi da bi njihovo ime lahko pomenilo "jedci rži" ali "pridelovalci rži".[2]

Izraza Holmrygir in Ulmerugi se prevajata kot "otok Rugov".

Ptolemajevo grško ime Rutikleioi je verjetno napačno zapisano ime Rugikleioi. Pomen druge polovice imena ni povsem jasen, vendar se razlaga kot germanska pomanjševalnica.[2]

Povezovanje Rugov z imenom otoka Rügen in plemenom Rugini je negotovo in sporno. Nekateri znanstveniki domnevajo, da se otok Rügen imenuje po Rugih, drugi pa ime povezujejo s srednjeveškim plemenom Rani/Rujani.[2][4]

Rugini so omenjeni samo enkrat na seznamu germanskih plemen, ki jih je še treba pokristjaniti. Seznam je sestavil angleški menih Bede v svoji Historia ecclesiastica (Cerkvena zgodovina) v zgodnjem 8. stoletju.[2][5]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Izvor[uredi | uredi kodo]

Po eni od starih teorij so se Rugi v 1. stoletju n. št. preselili iz jugozahodne Norveške v Pomeranijo.[6] Regija (fylke) na jugozahodu Norveške se še vedno imenuje Rogaland ali Rygjafylke. Naziv Rygjafylke se prevaja kot "Dežela Rygirjev" (Rugov).[2]

Znanstveniki domnevajo, da je selitev Rugov iz Rogalanda na južno obalo Baltika potekala neposredno ali preko danskih otokov med obema regijama.[2] Nobena od domnev ni podprta z arheološkimi dokazi.[2]

Rugi v Pomeraniji[uredi | uredi kodo]

Rimsko cesarstvo pod Hadrijanom (vladal 117-138): Rugi so bili naseljeni v regiji, ki ustreza sedanji Pomeraniji (severna Nemčija in Poljska)

Ruge pvi omenja Tacit[7] v poznem 1. stoletju n. št.[2][4][8] Tacitov opis njihovega naselitvenega ozemlja "na oceanu ob Gotih" se običajno razlaga kot južna obala Baltika v sedanji Pomeraniji.[2][4][9] Tacit Ruge in njihove sosede Gutone ločuje od drugih germanskih plemen. Gutoni se običajno štejejo za zgodnje Gote in Lemove, ki so "nosili okrogle ščite in kratke meče in so ubogali svoje kralje".[2][4][9]

Z delom Rugov in Lemovov je povezana oksivska kultura.[4] Z Rugi je povezana tudi gustovska skupina v zahodni Pomeraniji.[10][11] Ruge zahodno od Vidivarjev se skupaj z drugimi Goti, Veneti in Gepidi istoveti z arheološko debčinsko (zahodnopomeransko) skupino.[12]

Leta 150 geograf Ptolemaj ni izrecno omenil Rugov, je pa omenil kraj Rugion in pleme Routikleioi na približno na istem ozemlju med rekama Viduo in Vislo.[13] Obe imeni sta bili povezani z Rugi.[2][4]

V 6. stoletju je Jordanes v svoji Getici napisal zgodbo o izvoru Gotov (Origo gentis). Avtor trdi da so Goti in številna druga ljudstva prišla iz Skandinavije, "maternice narodov". V knjigi so vsaj trikrat nepovezano omenjeni Rugi:

  • Prva je omemba prihoda ladje Gotov iz Skandinavije na obalno področje "Gotiskandza", s katerega so pregnali Ulmeruge.[2][4][14]
  • Drugič Ruge omenja kot ljudstvo, ki je v 6. stoletju še vedno živelo v Skandinaviji na ozemlju okoli Danija, domnevno sedanjega Danesa.[2][15]
  • Na seznamu ljudstev, ki jih je v 4. stoletju podjarmil gotski kralj Ermanarik, ki je živel severno od Črnega morja, so omenjeni tudi Rogasi.[16]

Po eni od starejših teorij so vzhodnogermanska ljudstva, ki so bila takrat naseljena večinoma na ozemlju sedanje Poljske, začela v 2. stoletju širiti svoj vpliv, pritiskati na ljudstva južno od njih in sčasoma povzročila markomanske vojne na donavski meji Rimskega cesarstva. Domneva se, da so bili med njimi tudi Rugi. Nekateri sodobni zgodovinarji so do nekaterih elementov teorije skeptični, arheologija vilbarške kulture pa je dala nekaj dokazov, ki teorijo podpirajo.[17]

Rugi v Panoniji, Rugilandu in Italiji[uredi | uredi kodo]

Evropa ob padcu Zahodnega Rimskega cesarstva leta 476

Na začetku 4. stoletja je velik del Rugov odšel proti jugu in naselil v Panoniji ob zgornji Tisi v sedanji Madžarski. Kasneje so jih napadli Huni, od leta 451 pa so sodelovali v Atilovih pohodih. Po Atilovi smrti so se Hunom uprli in pod Flakkitejem v Rugilandu v sedanji Spodnji Avstriji severno od Donave ustanovili svoje kraljestvo.[18] Po Flakkitejevi smrti sta Rugom v Rugilandu vladala kralj Feletej, imenovan tudi Feva, in njegova žena Gisa.[18] Drugi Rugi so postali Odoakrovi federati. Odoaker naj bi postal prvi germanski kralj Italije.[18] Do leta 482 so Rugi prešli v arijanstvo.[6] Feletejeve Ruge je leta 487 popolnoma porazil Odoaker. Veliko jih je kot ujetnike odpeljal v Italijo, v Rugiland pa so se kasneje naselili Langobardi.[18] Dogodke v tem obdobju so dokumentirali Prokopij iz Cezareje,[19] Jordanes in drugi.[2]

Dve leti kasneje so se Rugi pridružili ostrogotskemu kralju Teoderiku Velikemu in sodelovali v njegovem napadu na Italijo leta 489. V Ostrogotskem kraljestvu v Italiji so obdržali svojo upravo in se izogibali sklepanju zakonskih zvez z Goti.[6][20] Po Totilovem porazu v gotski vojni 535-884 so izginili.[6]

Nadaljevanje na severu?[uredi | uredi kodo]

Domneva se, da so Burgundi, Goti in Gepidi z deli Rugov v poznem rimskem obdobju zapustili Pomeranijo. V obdobju preseljevanja narodov so preostali Rugi, Vislanski Veneti, Vidivarji in druga germanska plemena oblikovali svoje nacionalne skupnosti, ki so bile kasneje poslovanjene.[12] Vidivarje opisuje Jordanes kot talilni lonec plemen, ki so sredi 6. stoletja živela ob spodnji Visli.[21][22] Nekateri njihovi običaji so se razlikovali od prejšnje vilbarške kulture, nekateri pa so se nadaljevali.[22] Hipoteza, ki temelji na nenadnem pojavu velikih količin rimskih solidov in selitvah drugih skupin po razpadu hunskega imperija leta 453, kaže na delno selitev prejšnjih emigrantov v njihove nekdanje severne domovine.[22]

Staroangleška pesnitev Widsith iz 9. stoletja, znana tudi kot Pesem popotnikov, je zbirka starih ustnih izročil. V njej je omenjeno pleme Holmrycum, njegova lokacija pa ne.[2] Holmrygiri so omenjeni tudi v staronorveški pesnitvi Hákonarmál in verjetno tudi v Haraldskvæði.[2][23]

James Campbell je na osnovi omembe Ruginov v Cerkveni zgodovini Bede Čatitljivega sklepal, da gre za ljudstva, iz katerih izvirajo Anglosasi, živeči v Veliki Britaniji".[24] Rugini bi lahko bili med njihovimi predniki,[25] ali so bili Rugini ostanki Rugov, pa je zgolj ugibanje.[2] Nekateri zgodovinarji poskušajo Rugine povezati s zahodnoslovanskimi Rani, četudi Beda zanje trdi, da so bili Germani.[5][26]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Bjornlie, Shane (2018). "Rugians". V Nicholson, Oliver (ur.). The Oxford Dictionary of Late Antiquity. Oxford University Press.ISBN 9780191744457. Pridobljeno 26. januarja 2020.
  2. 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 2,16 2,17 Andersson, Thomas (2003), "Rugier 1. Namenkundliches". Reallexikon der germanischen Altertumskunde, 25 (2. izdaja). str. 452-. ISBN 3-11-017733-1.
  3. Steinacher, Roland (2010). "The Herules: Fragments of a History". V Curta Florin (ur.). Neglected Barbarians. str. 43-44. ISBN 9782503531250.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 J.B. Rives on Tacitus, Germania. Oxford University Press, 1999. str. 311. ISBN 0-19-815050-4
  5. 5,0 5,1 David Fraesdorff. Der barbarische Norden: Vorstellungen und Fremdheitskategorien bei Rimbert, Thietmar von Merseburg, Adam von Bremen und Helmold von Bosau. Akademie Verlag, 2005. str. 55. ISBN 3-05-004114-5.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 "Rugi (people)". Encyclopædia Britannica Online. Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 8. septembra 2012.
  7. Tacitus, Germania, XLIV.
  8. The Works of Tacitus: The Oxford Translation, Revised, With Notes. BiblioBazaar, LLC, 2008. str. 836. ISBN 0-559-47335-4.
  9. 9,0 9,1 The Works of Tacitus: The Oxford Translation, Revised, With Notes. BiblioBazaar, LLC, 2008, str. 836. ISBN 0-559-47335-4.
  10. Magdalena Ma̜czyńska, Tadeusz Grabarczyk. Die spätrömische Kaiserzeit und die frühe Völkerwanderungszeit in Mittel- und Osteuropa. Wydawn. Uniwersytetu Łódź, 2000. str. 127, ISBN 83-7171-392-4.
  11. Horst Keiling. Archäologische Funde von der frührömischen Kaiserzeit bis zum Mittelalter aus den mecklenburgischen Bezirken. Museum für Ur- und Frühgeschichte Schwerin, 1984. str. 8-12.
  12. 12,0 12,1 Machajewski, Henryk (2003). "Pommern". Reallexikon der germanischen Altertumskunde, 23: 282. ISBN 3-11-017535-5
  13. Ptolemaeus II,11,12
  14. Jordanes, Getica, IV, 26.
  15. Jordanes, Getica, L,261.266; LIV, 277.
  16. Christensen, Arne Søby (2002). Cassiodorus, Jordanes and the History of the Goths. Museum Tusculanum Press. Chapter 6. ISBN 9788772897103.
  17. Heather, Peter (2009). Empires and Barbarians: The Fall of Rome and the Birth of Europe. Oxford and New York: Oxford University Press. str. 96-107. ISBN 978-0-19-989226-6.
  18. 18,0 18,1 18,2 18,3 William Dudley Foulke, Edward Peters. History of the Lombards. University of Pennsylvania Press, 1974. str. 31-. ISBN 0-8122-1079-4.
  19. Procopius. Bellum Gothicum VI,14,24; VII,2,1.4.
  20. [https://www.historyfiles.co.uk/KingListsEurope/BarbarianRugii.htm Germanic Tribes: Rugii.
  21. Andrew H. Merrills. History and Geography in Late Antiquity. Cambridge University Press, 2005. str. 325. ISBN 0-521-84601-3.
  22. 22,0 22,1 22,2 Mayke de Jong, Frans Theuws, Carine van Rhijn. Topographies of Power in the Early Middle Ages. BRILL, 2001. str. 524. ISBN 90-04-11734-2.
  23. Skj, B I,57.
  24. Campbell, James (1986). Essays in Anglo-Saxon history. London: Hambledon Press. str. 53. ISBN 090762832X. OCLC 458534293.
  25. Campbell 1986, str. 123–124.
  26. Joachim Herrmann. Welt der Slawen: Geschichte, Gesellschaft, Kultur. C.H. Beck, 1986. str. 265. ISBN 3-406-31162-8.