Lemovi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zemljevid Rimskega cesarstva in sodobne avtohtone Evrope leta 125 našega štetja, ki prikazuje lokacijo Rugijcev, ki so živeli v bližini Lemovijcev.

Lemovi so bili germansko pleme, ki ga je Tacit poimenoval le enkrat v poznem 1. stoletju.[1][2] Opozoril je, da so živeli blizu Rugijcev in Gotov ter da so imeli kratke meče in okrogle ščite.[1][2]

Kultura Oksywie je povezana z deli Rugijcev in Lemovijcev.[2] Tudi skupina Plöwen (nemško Plöwener Gruppe) regije Uecker-Randow je povezana z Lemovijci.[3]

Arheološka skupina Dębczyn bi lahko obsegala ostanke Lemovijcev, verjetno identičnih Widsithovim Glommasom, za katere se domneva, da so bili sosedje Rugijcev, plemena, ki je živelo na obali Baltskega morja v današnji regiji Pomeranije pred obdobjem selitev.[4][5] Tako »Lemovi« kot »Glommas« se prevajata kot 'lajanje'.[5] Germanske sage poročajo o bitki na otoku Hiddensee med kraljem Hetelom (Hethin, Heodin iz Glommasa) in rugijskim kraljem Hagenom, potem ko je Hetel ugrabil Hagenovo hčer Hilde.[4] Vendar pa obstajajo tudi druge hipoteze o lokaciji Lemovijcev in da njihova identifikacija kot Glommas, čeprav je verjetna, ni gotova.

Lemovi so bili enačeni tudi z Jordanesovimi Turcilingi, skupaj z Rugi s Ptolemajevimi Rhoutikleioi, tudi s Ptolemajevimi Leuonoi in z Leonami iz Widsita.[5]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 The Works of Tacitus: The Oxford Translation, Revised, With Notes, BiblioBazaar, LLC, 2008, p.836, ISBN 0-559-47335-4
  2. 2,0 2,1 2,2 J. B. Rives on Tacitus, Germania, Oxford University Press, 1999, p.311, ISBN 0-19-815050-4
  3. Horst Keiling, Archäologische Funde von der frührömischen Kaiserzeit bis zum Mittelalter aus den mecklenburgischen Bezirken, Museum für Ur- und Frühgeschichte Schwerin, 1984, p.8
  4. 4,0 4,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Hoops158159 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  5. 5,0 5,1 5,2 Johannes Hoops et al., Reallexikon der germanischen Altertumskunde, Walter de Gruyter, pp.258-259, ISBN 3-11-016950-9