Človekove pravice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane so v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v različnih mednarodnih aktih, tudi konvencijah, lahko so in štejejo tudi za del same ustave neke državne ureditve. Podane pa so lahko tudi v posameznih zakonih. Namen opredelitve človekovih pravic in svoboščin je omogočanje razvijanja in uporabe človeških kvalitet, inteligence, talentov in vesti ter zadovoljevanja duhovnih in drugih potreb, pa tudi omejevanje državnih moči pri uresničevanju državnih funkcij. V ustavnopravni teoriji so kot temeljne človekove pravice imenovane tiste pravice, ki so praviloma urejene z ustavo in ki so po vsebini temelj pravne ureditve družbe in države. Toda vse človekove pravice, ki jih določa ustava, niso temeljne pravice, niti niso urejene z ustavo. Po nosilcih (subjektih) delimo temeljne pravice predvsem na človekove in državljanske pravice.

  • Človekove so tiste, ki jih ima človek kot človek. Pravice človeka kot osebe, ki je to, kar je sam po sebi v razmerju do drugih ljudi, in kot osebnosti, ki je opredeljena po svoji celovitosti (volji, zavesti, aktivnosti ...).
  • Državljanske pa so tiste pravice, ki pripadajo človeku kor državljanu in ki jih izgubi z morebitno izgubo državljanstva. Dandanes večino državljanskih pravic uživajo tudi tujci.

Za dosledno spoštovanje človekovih pravic skrbi urad Varuha človekovih pravic, sodno varstvo človekovih pravic ureja tudi Ustavno sodišče ali najvišje sodišče, ki opravlja tudi varstvo ustave. Zunaj same države obstajajo organizacije, ki prav tako varujejo človekove pravice in svoboščine in tako tudi izvajajo politične pritiske na državo od zunaj. Kot aktivistične so pomembne organizacije kakršna je Amnesty International in Human Rights Watch. Nekatere mednarodne konvencije, na primer Evropska konvencija o človekovih pravicah, postavijo tudi mednarodno sodišče, ki varuje človekove pravice in skrbi za poenotenje prava človekovih pravic za vse podpisnice konvencije. Sodišče Afriške Unije prevzema naloge varovanja človekovih pravic na področju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev. Podobno sodišče obstaja tudi na področju Azije in Amerike.

Pravice in svoboščine[uredi | uredi kodo]

Pravice in svoboščine so nastale v zelo različnih okoliščinah in so posledica raznolikih prizadevanj različnih skupin.

Značilnosti človekovih pravic so:

  • visoko prednostne norme, saj so v osnovi civilizacijske norme, ki skrbijo za ohranjanje miru, varnosti tako na ravni države kot v svetu
  • so priznane in uzakonjene kot pravne norme na mednarodnem, regionalnem in nacionalnem nivoju
  • človekove pravice določajo minimalni standard za vse ljudi. Vsaka država in družba lahko opredeli in uveljavlja višje in bolj določne standarde.
  • so neodtujljive, ni jih potrebno kupiti, si jih prislužiti, podedovati, ni si jim mogoče odpovedati in le v izjemnih vnaprej določenih primerih so lahko odvzete
  • so nedeljive, medsebojno odvisne in medsebojno povezane, torej ne morejo biti obravnavane ločeno druga od druge ali razporejene po različnih vrednostih ali različni veljavi. Nekatere pravice obstajajo le, ker so seštevek drugih pravic.

Generacije pravic[uredi | uredi kodo]

Pravice so pravno nasledstvo mnogih prizadevanj najraznovrstnejših skupin in so pomembna civilizacijska dediščina pravnega razvoja sveta kot ga poznamo. Mnoge pravice so nastale evolutivno s časom in nujnimi posegi v ustavno ureditev, nekatere pa so posledica grozečih ali pretečih vojnih ali državljanskih spopadov ali revolucij. Človekove pravice so se porazdelile na tri generacije v evropski pravni teoriji,

Državljanske in politične pravice[uredi | uredi kodo]

Prva generacija pravic se navezujejo na svobodo in vključujejo pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti, pravico do odsotnosti nasilja in suženjstva, pravico do političnega udejstvovanja, svobode prepričanja, izražanja, svoboda vesti in veroizpovedi ter pravico do združevanja in zborovanja. Prve pravice do političnega udejstvovanja so obstajale že z Magno Carto in definirajo parlamentarno ureditev. Pomembno pri tem pomaga tako Deklaracija o pravicah človeka in državljana kot prvi in najbolj izčiščen seznam takih pravic, ki so jih kasneje dodale kot prvih osem amendmajev tudi Združene države Amerike in še mnoge kasneje napisane ustave.

  1. Temeljne pravice in svoboščine
    1. Pravica do življenja
    2. Prepoved mučenja
    3. Prepoved suženjstva, prisilnega dela
    4. Svoboda gibanja
    5. Pravica do poštenega sojenja
  2. Državljanske in politične pravice
    1. Svoboda zbiranja in združevanja
    2. Svoboda izražanja
    3. Svoboda veroizpovedi
    4. Pravica do zasebnosti
    5. Pravica do enakopravnosti pred zakonom
    6. Izjemni posegi države v takšne pravice

Ekonomske, socialne in kulturne pravice[uredi | uredi kodo]

Druga generacija pravic se nanašajo na naše skupno bivanje in delo ter na osnovne življenjske potrebe. Izhajajo iz ideje enakosti in zagotavljajo dostop do osnovnih socialnih in ekonomskih dobrin, uslug in priložnosti, ekonomsko in socialno varnost. Mednje sodijo pravica do dela, izobrazbe, zadovoljivega življenjskega standarda, hrane, bivališča, zdravstvene oskrbe in pravico do svobodnega udeleževanja kulturnega življenja skupnosti. Ena prvih ustav s temi pravicami šteje Weimarska republika in Vidovdanska ustava. Pravice so nastale kot odziv na Oktobrsko revolucijo v Rusiji in pokol prve svetovne vojne. Želja po zavarovanju miru in večjem blagostanju je uzakonila te pravice z delovanjem Mednarodne organizacije dela, so pa izrazito pravilo le v Evropi (Evropska socialna listina), deloma pa so pravice upoštevane po celem svetu, saj so del Splošne dekleracije o človekovih pravicah in so tako pomemben del mednarodnega prava in vzdrževanja globalnega blagostanja. Predvsem pravica do javnega in dostopnega šolstva je zelo pomembna pravica za mnoge revne države. Veljajo tudi za "rdeče pravice" in so zato mnogokrat predmet političnih sporov.

Obveznosti držav

  1. Pravica do dela
  2. Pravica do dostojanstva pri delu
  3. Pravica do organiziranja, sindikalnega delovanja in participacije
  4. Pravica do socialne varnosti

Solidarnostne in kolektivne pravice[uredi | uredi kodo]

Tretja generacija pravic vključujejo pravico razvoja, miru, zdravega okolja, uživanja in izkoriščanja skupne dediščine človeštva, pravica do komunikacije in pravica do humanitarne pomoči. Veljajo za "zelene pravice" in so posledica deklerativnega prava, ki je tako podlaga za mednarodno sodelovanje pri projektih financiranja mednarodnih ustanov, mednarodnih akcij in vzdrževanja kulturne, človeške, naravne dediščine onkraj prizadevanj na ravni države. Mnogi pravni teoretiki trdijo, da so te pravice komajda prave pravice, saj dejansko le ustvarjajo dolžnost. Pravice tretje generacije so razmeroma mlade in obstajajo od 1970tih let, vsebuje jih na primer Afriška listina človekovih pravic in pravic ljudstev, kot jo je sprejela predhodnica Afriške unije, so tudi vsebina slovenske ustave in mnogih nedavno napisanih ustav.

  1. Postindustrijske pravice
    1. Pravica do zdravja
    2. Pravica do zdravega življenskega okolja
  2. Ranljive in občutljive skupine
    1. Hendikepirane osebe
    2. Posebna obravnava žensk
    3. Pravice otrok
  3. Kulturne pravice
    1. Pravice do kulturne istovetnosti
    2. Pravice do udeležbe pri kulturnem življenju
    3. Pravica do izobraževanja
    4. Svoboda do izmenjave informacij
    5. Pravica do sodelovanja pri kulturnih politikah
  4. Pravice manjšin in narodov
    1. Manjšinsko pravo
    2. Uporaba jezika
    3. Uporaba topografije
    4. Sodelovanje manjšin v lokalni samoupravi
    5. Pravica do enakopravnosti narodov
    6. Pravica naroda do samoodločbe, samoopredelitve
    7. Pravica do miru in varnosti

Odgovornost za človekove pravice[uredi | uredi kodo]

Dokumenti o človekovih pravicah določajo, kdo je odgovoren za uresničevanje in spoštovanje pravic:

  • Primarna odgovornost je na državah oziroma vladah, da zagotovijo spoštovanje človekovih pravic. Naslovniki primarne odgovornosti so države, vlade in mednarodne organizacije.
  • Sekundarna odgovornost je na posameznikih, da spoštujejo človekove pravice drugih. Vsaka pravica se konča tam, kjer se začne pravica drugega. Naslovniki sekundarne odgovornosti so posamezniki in skupine ljudi. Sekundarna odgovornost naslavlja predvsem pripadnike oblasti in vodstva in postavlja okvirje na kakšen način jim je dovoljeno uveljavljati oblast. Kršitev nekaterih pravic lahko pomeni tudi prepoved družbe, ki takšne pravice omejujejo.

Organizacija združenih narodov[uredi | uredi kodo]

Na ravni Združenih narodov obstaja Svet za zaščito človekovih pravic od leta 2006, ki deluje kot promotor in zaščitnik človekovih pravic na ravni Generalne skupščine Združenih narodov. Med članice sveta se izbere 47 držav po tajnih in neposrednih volitvah, članice pa so razpostavljene enakovredno po celem svetu glede na celine. Svet je razmeroma nov element OZN, ki je zamenjal prejšnjo Komisijo za človekove pravice pri OZN, ki je delovala od leta 1946 naprej in bila množično kritizirana zaradi medlega odziva glede Izraela, Ruande, Sudana in Bosne in Hercegovine.

Varovanje človekovih pravic pozna več pomembnih težav. Vsi pravni sistemi ne poznajo enakih definicij pravic, prav tako pa tudi ne enakih vrednostnih sistemov. Večina vrednostnih sistemov temelji na verski ali drugačni podlagi, kar lahko pomeni mednarodnopravni spor, mednarodno pa je garant etike Splošna dekleracija človekovih pravic Organizacije združenih narodov. Zaradi raznolikosti vrednot pomembno odmevajo spori, ki se tičejo razumevanja etike, ki naj bi bila poosebljena s Splošno dekleracijo človekovih pravicah. Pomemben je tudi razkol glede sekularnosti, kjer se razpravlja o upravičenosti šeriatskega prava in vprašanja glede pravice do ubijanja vernikov, ki zapustijo versko skupnost.

Ker so človekove pravice pravo, ki omejuje državo pri upravljanju z državljani in drugimi ljudmi, delujejo izključno na področju miru in regularnih razmer. Ob izrednem stanju ima država pravico do posebnih pooblastil, ki jih lahko preda tako vojski, policiji ali drugim oblastem. V primeru konflikta veljajo posebne razmere, ki jih ureja vojno mednarodno pravo, določene človekove pravice pa se v takšnih primerih zagotovijo, kakor so posebej določene.

Kritika človekovih pravic[uredi | uredi kodo]

Človekove pravice oziroma skrb za dvig gospodarstva s ponujanjem večje neodvisnosti družbam od državnih inštitucij so bile zelo dolgo ključen dejavnik za optimalno gospodarjenje. Pravice, ki temeljijo na pravicah delavca oziroma do humanitarne pomoči države pri vzdrževanju svoje tradicije, pa zahtevajo predvsem odgovornost države pri vzdrževanju znosnih razmer za delavce, državljane, tujce. Kršenje ali nespoštovanje teh pravic pomeni za celo državo resno gospodarsko škodo in pohabljanje družbene koherence.

Visoka merila človekovih pravic so mnogokrat vsiljiva in mučna za mnoge svetovne voditelje pa tudi manjše države, saj terjajo od države zagotavljanje teh pravic na karseda učinkovit način, posamične politike pa lahko ponovno pomenijo kršitev teh pravic. Države so tako nenehno pod mednarodnem nadzorom, a mnogo kršitev se rešuje le preko političnih pritiskov. Uveljavljanje nekaterih pravic lahko sproža zgrožanje in norčevanje, možni so tudi fundamentalistični pomisleki o naravi in smiselnosti družbene ureditve.

Dvigovanje standardov človekovih pravic dviguje predvsem odgovornosti države pri reševanju tovrstnih težav v posamičnih primerih, kar je lahko izredna razbremenitev nadaljnjih kršitev. Človekova pravica je mnogokrat omenjena tudi v zmotnem smislu. Človekova pravica skrbi za vrednote države do posameznika, a ne ureja odnosov posameznikov in drugih pravnih oseb do posameznika v primeru civilnopravnih sporov.

Teorija pozna tudi kritiko človekovih pravic kot nerelevantno pravo, ki je odvečno in nepotrebno ob siceršnji moralnosti družbe. Pravo človekovih pravic je tako zastavljeno kot zapis pravic in dolžnosti, ki jih vsi spoštujemo brez izjem, kar velja še posebej ob razumevanju naravnopravne teorije, kjer je zapisana zakonodaja le zakonodaja, ki se želi približati obči pravičnosti.

Najstarejša filozofska kritika ureditvi človekovih pravic gre Jeremyu Benthamu, ki trdi, da so človekove pravice kot zapisane vrednote nesmisel, celo retorični konstrukt brez vrednosti. Opira se ne družbo, ki na ureditev in pravila reagira le subjektivno, kar na nek način dokazuje, da družba nikoli ne misli pravice, temveč jih le čuti v obliki bolečine, ugodja, ocene lastne sreče. Družba, ki ne misli svojih pravic, torej le izrazito dojema svoje okolje kot vrednotenje lastne sreče in zadovoljstva. Človekove pravice po resnici ne pomenijo ničesar nikomur, če je družba kot taka srečna.

Glej tudi:[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]