Paul von Hindenburg

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Paul von Hindenburg
2. oktober 18472. avgust 1934
Paul von Hindenburg Gw hindenburg 01.png
Paul von Hindenburg
Kraj rojstva: Poznanj, Poljska
Kraj smrti: Neudeck, Prusija
Pripadnost: Zastava Prusije Prusija
Zastava Nemškega cesarstva Nemško cesarstvo
Zastava Nemčije Weimarska republika
Aktivna leta: 1866 - 1911, 1914 – 1934
Čin: feldmaršal
Poveljstva: 8. armada
9. armada
poveljnik celotne vzhodne fronte
Oboroženi
konflikt(i):
francosko-pruska vojna
prva svetovna vojna
Odlikovanja: Pour le Mérite
Drugo delo: nemški kancler (1925 - 1934)

Paul Ludwig Hans Anton von Hindenburg und Beneckendorff, nemški maršal, plemič in politik, * 2. oktober, 1847,Poznanj, Poljska, † 2. avgust, 1934 posestvo Neudeck, Prusija.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Hindenburg se je rodil v Poznanju na Pojskem. Sprva je obiskoval gimnazijo v Glogau nato pa vojaško šolo v Wahlstattu in Berlinu. Že leta 1866 je sodeloval v bojih na Češkem, tako tudi kot poročnik drugega razreda 3. gardnega regimenta v bitki pri Hradcu Kralovem (Königsgrätz), ki je za Hindenburga pomenila vrhunec lastnega neposrednega udejstovanja na bojišču kakor tudi eno največjih uspehov pruskega vojaštva.

Francosko-nemško vojno (1870-71) je spremljal kot polkovni adjutant in nadaljeval kariero v generalštabu. Leta 1873-76 je obiskoval vojaško akademijo in jo opravil z odliko. 1878 je bil premeščen v II. Armadno območje v Stettin, leta 1881 je postal oficir generalštaba 1. divizije v Königsbergu, 1884-85 leta je postal poveljnik čete 58. pehotnega polka v Fraustadtu. Kasneje je predaval na vojni akademiji. Leta 1889 se je zaposlil v obrambnem ministrstvu in 1893 v poveljništvu 91. pehotnega polka v Oldenburgu. Tri leta kasneje je postal poveljnik štaba VIII. Armadnega zbora v Koblenzu, leta 1900 pa je prevzel mesto poveljnika 28. divizije v mestu Karlsruhe, 1903 pa postal poveljujoči general IV. armadnega območja v Magdeburgu. Od tega mesta se je pri svojem 64 letu poslovil leta 1911. Tako se je skozi življenje izkazal kot dober vojaški vodja v praksi in teoriji, kar je močno vplivalo na njegovo preostalo življenje. Ves ta čas je veljal kot odkrit, konzervativen, cesarju prevdan, a drugače politično nezainteresiran.

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Ob začetku vojne se Hindenburg ni udejstvoval, kar se je spremenilo 21.8.1914, ko je Ludendorff prav njega postavil za poveljnika štaba 8. armade v vzhodni Prusiji, da bi obvladoval nevarno situacijo, ki je pretila z napadom Rusije. Ta odločitev se je kmalu izkazala kot zelo pozitivna. Dobro sodelovanje med Hindenburgom in Ludendorffom je še izboljšalo že tako dobre rezultate, kljub temu, da govorimo o vplivu Ludendorffa, na vojaške kot na tudi politične odločitve Hindenburga. Prav ta kombinacija odločnosti in zvitosti, ki sta značilne tako enega kot drugega je rodila neverjetne rezultate, prav tako pa sta oba generala spadala v »von Schliffenovo šolo«, kar ju je le še bolj zbliževalo.

Prvi in zelo pomemben plod tega sodelovanja je bila bitka pri Tannenbergu. Hindenburg je z to zmago postal rešitelj vzhodne Prusije in popularen simbol nemške volje in želje po zmagi. Hindenburgov mit je trajal skozi vso vojno in tudi po njen, še posebej v domoljubnih vrstah številnih razočaranih Nemcev.

Septembra 1914 je Hindenburg prevzel vrhovno poveljstvo nad 9. armado. Novembra je postal poveljnik celotne vzhodne fronte. Kljub svoji popularnosti je zaman skušal vplivati na cesarja Viljema II. in poveljnika vojske von Falkenhayna, da bi okrepil vzhodno fronto do mere, ki bi omogočala hitre vojni razplet na vzhodu v korist centralnih sil. Ta konflikt med vzhodnim poveljstvom in poveljstvom nemške vojske je trajal vse tja do verdunske ofenzive ter vstopa Romunije v vojno, ko so na Falkenhaynovo mesto postavili prav Hindenburga, kot njegovo desno roko pa Ludendorffa. Novo poveljstvo se je kmalu spopadlo tudi z drugačnimi problemi, kot so bili politični spori in vse večja gospodarska kriza. In tudi sedaj se je večina važnih odločitev sprejetih s strani Hindenburga bila plod sodelovanja z Ludendorffom, npr. »poljsko vprašanje«, neomejena podmorniška vojna.

Povojni časi[uredi | uredi kodo]

Konec vojne je Hindenburg trpel pod vse večjimi pritiski. Konec oktobra 1918 je prišlo do odtujitve obeh generalov, Ludendorff je bil odpuščen, medtem je Hindenburg zaradi pritiskov cesarja ostal na svojem mestu, kar ga je pripeljalo v nepričakovan in zanj težak položaj, saj se je znašel v vlogi uresničevalca 3. Wilsonove not, ki je predvidevala ukinitev monarhije. Tako je Hindenburg sam zagovornik stare ureditve 9.11.1918 proti lastni volji Viljemu II. svetoval naj se umakne na Nizozemsko. Ta poteza je drugače odločnega generala zasledovala skozi vso preostalo življenje.

Politični akti, prihod nacizma in smrt[uredi | uredi kodo]

Hindenburg je sodeloval pri vzpostavitvi provizorne demokratične vlade, nakar se je stanujoč v Hannovru upokojil. Aprila 1925 je kandidiral ob podpori desno usmerjenih strank za predsednika države, a sam se ni videl kot strankarski kandidat. Na volitvah je dobil relativno večino in s tem prišel na sam vrh nemške države. Ob vladni krizi 1926 in 1927 leta je razmišljal o vzpostavitvi posebne tehnične vlade, ki ne bi bila strankarsko obremenjena. Ta ideja je spet zaživela v kriznem obdobju leta 1929, ko se je polega gospodarske krize pojavila še parlamentarna kriza.

Po letu 1933 je prihajalo do nasprotij med predsednikom Hindenburgom in novo izvoljenim predsednikom vlade Hitlerjem, npr. pri postavitvi poveljnika vojske von Fritscha. V zadnjih mesecih Hindenburgovega življenja je postalaj vse bolj izoliran, deno zaradi Hitlerjevih naprezanj, da bi prevzel totalno oblast, delno pa zaradi velike starosti. Hindenburg je umrl 2.8.1934 na posestvu Neudeck. Ob Hindenburgovi smrti je prenehala tudi funkcija predsednika (Reichpräsident), saj so se vse pristojnosti združile v funkciji vodje (Führerja).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]