Bliskovita vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Bliskovita vojna (nemško Blitzkrieg) je vojna, ki se zaradi napredka vojne tehnike hitro razvija na prostranem območju; nasprotje je pozicijska vojna.

Kot prvo bliskovito vojno pojmujemo drugo svetovno vojno, ko je Wehrmacht v prvih letih vojne (1939 - 1941) s to strategijo presenetil nasprotnike. Kot primer izrazite sodobne bliskovite vojne lahko vzamemo hrvaško operacijo Nevihta v hrvaški vojni proti Republiki Srbski Krajini.

Glavne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Začetniki ideje[uredi | uredi kodo]

Ideja o bliskoviti vojni se je v Nemčiji pojavila v letih takoj po prvi svetovni vojni, njen glavni zagovornik pa je bil nemški general Heinz Guderian, ki je taktiko tudi do potankosti izdelal in jo v praksi uporabil pri napadu na Francijo.

Konec taktike[uredi | uredi kodo]

Taktika bliskovite vojne se preneha takoj, ko nasprotnik vzpostavi ravnovesje sil. Zaradi izrazito ofenzivnega značaja taktike, je le-ta neuporabna v obrambni vojni, razen v izjemnih primerih, ko se jo uporabi za protinapad.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Heinz Guderian: Achtung – Panzer! Die Entwicklung der Panzerwaffe, ihre Kampftaktik und ihre operativen Möglichkeiten. Union Deutsche Verlagsgesellschaft, Stuttgart [1937].
  • Citino, Robert Michael (1999). The Path to Blitzkrieg: Doctrine and Training in the German Army, 1920–1939. Boulder: Lynne Rienner Publishers. ISBN 1555877141.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]