Solkanski most

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Solkanski most
Solkanski most čez Sočo2.jpg
Solkanski most (2010)
Namemba bohinjska proga
Prehod Soča
Lokacija Solkan, Slovenija
Projektant R. Jaussner, L. Oerley
Tip mostu ločni most
Material kamen
Skupna dolžina 219,7 m
Višina 36 m
Najdaljši lok 85 m
Konstruktor Brueder Redlich und Berger
Odprtje 1905
Solkan - Železniški most
Zemljevid Slovenije
Zemljevid Slovenije
Lega na zemljevidu Slovenije
Lokacija Mestna občina Nova Gorica
Koordinati 45°58′44.31″N 13°39′6.75″E / 45.9789750°N 13.6518750°E / 45.9789750; 13.6518750Koordinati: 45°58′44.31″N 13°39′6.75″E / 45.9789750°N 13.6518750°E / 45.9789750; 13.6518750
RKD št. 673 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP 18. julij 2009

Solkanski most oz. solkanski viadukt je 219,70 metra dolg železniški ločni most čez reko Sočo pri Solkanu. Viadukt se pne 36 m nad srednjo gladino reke. Solkanski viadukt je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 m največji kamniti viadukt/most na svetu. Tega rekorda do danes ni potolkel še nihče, kajti pri poznejših tehnikah gradnje so pričeli uporabljati armirani beton. Na svetu obstajajo še večji ločni mostovi, vendar ne kamniti.[2] Solkanski viadukt je eden od 65 mostov in viaduktov na bohinjski progi, zgrajeni med letoma 1900 in 1906 kot povezava Srednje Evrope in Sredozemlja.

Prvotno je imel Solkanski most pet stranskih lokov (fotografija je iz leta 1906).

Solkanski most sta projektirala R. Jaussner in L. Oerley, najprej sicer z 80-metrskim kamnitim lokom, med letoma 1904 in 1905 pa ga je zgradilo dunajsko gradbeno podjetje Brueder Redlich und Berger. Že spomladi 1904 so morali graditelji zaradi nenosilnih tal spremeniti projekt in povečati razpon loka na 85 metrov. Zgradili so ga po segmentni metodi vgrajevanja blokov iz rezanega (obdelanega) kamna in s postopnim zaključevanjem posameznih prstanov loka. V veliki krožni lok so vgradili 4533 kamnitih blokov - kvadrov iz školjčnega apnenca iz kamnoloma pri Nabrežini, ki so med seboj povezani s tankim slojem cementne malte.

Za solkanski most so bili usodni dogodki na soški fronti v prvi svetovni vojni, saj je bil v bojih za Gorico avgusta 1916 razstreljen glavni lok mostu. Začasna jeklena konstrukcija, ki je bila postavljena leta 1918, je omogočala promet čez most vse do leta 1927, ko so italijanske državne železnice, ki so takrat upravljale z mostom, zaključile z obnovo loka v rezanem kamnu. Obnova je trajala dve leti (začetek aprila 1925), končna oblika mostu pa je skorajda enaka originalni. Glavni nosilni lok mostu, zgrajen leta 1906, je imel obliko krožnega loka z enim samim polmerom loka: spodnji rob nosilnega loka (intrados) je imel polmer krožnega loka 52,33 m po vsej svoji dolžini. Glavni nosilni lok mostu, ponovno zgrajen leta 1927, ima nekoliko drugačno obliko kot prejšnji, ki ni več del prave krožnice, saj je sestavljen iz policentrične krivulje, z odseki s tremi različnimi radiji.

Solkanski most pa je kruti usodi za las ubežal v drugi svetovni vojni: od kopice zavezniških bomb ga je oplazila le ena; nevarno poškodbo so nemški inženirci popravili v nekaj dneh, dokončno pa je bil most obnovljen leta 1954.

Z izgradnjo solkanskega mostu je bilo praktično zaključeno večtisočletno obdobje gradnje velikih kamnitih mostov, saj so bili na obzorju že prvi veliki betonski mostovi, ki so leta 1910 že dosegli razpon 100 m. Solkanski most, ki je bil vrhunski izdelek avstrijske inženirske šole za mostove, je bil tudi zadnji v generaciji velikih železniških mostov, grajenih na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja na železnicah v Avstro-Ogrski.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 673". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ Bohinjska proga, Via Transalpina, Muzej Slovenskih železnic

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]