Južna Tirolska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Južna Tirolska (svetlozeleno)

Južna Tirolska (italijansko Alto Adige, nemško in ladinsko Südtirol) je ozemlje avtonomne italijanske pokrajine Bolzano. Obsega površino skoraj 7400 km². Skupaj z ozemljem Trentinske pokrajine in z ozemljem avstrijske Tirolske sestavlja Evroregijo Tirol-Gornje Poadižje-Trentinsko, ki zavzema področje zgodovinske regije Tirolske.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Geografske meje južne Tirolske so: na severu avstrijska dežela Tirolska, na vzhodu avstrijska dežela Salzburg, na jugovzhodu Benečija, na jugu Trentinsko, na jugozahodu Lombardija, na zahodu švicarski kanton Graubünden.

Je popolnoma gorata pokrajina, saj zavzema Centralne Alpe (Ortles 3905 m) in Vzhodne Alpe, pa tudi del Dolomitov, ki jih prečka veliko število prelazov. Od teh je najbolj pomemben Brener, glavna povezava med Italijo in Avstrijo, preko katerega pelje avtocesta (v Avstriji A13, v Italiji A22) in dvotirna železnica s samostojno (različno[1]) elektrifikacijo v dveh državah. Po Brenerskem prelazu poteka tudi razvodnica med jadranskimi in črnomorskimi porečji.

Glavna reka je Adiža, za Padom druga najdaljša reka v Italiji. V južni Tirolski, in sicer na Toblaškem polju, izvira tudi Drava, po kateri se nadaljuje že omenjena razvodnica med porečji. Ozemlje se lahko pohvali s 176 jezeri daljšimi od 100 metrov, večina katerih se nahaja nad 2000 metri nadmorske višine. Od 13 naravnih jezer s površino preko pet ha, samo tri ležijo pod 1000 metri nadmorske višine; med temi je tudi Caldaro, največje jezero na ozemlju. [2] Več je tudi umetnih jezer.

V pokrajini je več manjših naravnih parkov in velik del parka Stelvio. Posebna naravna zaniminost so zemljene piramide v kraju Renon nad Bocnom in v Pustriški dolini, pa tudi drugod po teh krajih. [3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Arheološka najdišča potrjujejo prisotnost človeka v teh krajih vse od konca zadnje ledene dobe (12 tisočletij pred našim štetjem). Na zahodnih planotah Dolomitov (1850 mnm) so bili na primer najdeni nekateri predmeti iz paleolitika. [4]

Ötzi, človeška mumija približno iz 32. stoletja pr. n. št., je bila odkrita v alpskem ledeniku na višini 3213 m, blizu meje z Avstrijo, in se hrani v Arheološkem muzeju v Bocnu [5]. Je najstarejša človeška mumija v Evropi.

Področje južne Tirolske je znano tudi kot sedež primitivne kulture, ki je tod uspevala na prehodu iz bakrene v železno dobo. To je Lukomelunska kultura, italijansko cultura di Luco-Meluno, nemško Laugen-Melaun-Kultur, ki se časovno postavlja med 14. in 10. stoletje, morda celo med 14. in 7. stoletje[6], in ki je direktna predhodnica kulture Fritzens-Sanzeno [7]. To sta poslednji dve kulturi Retijcev, kulturnega ljudstva v osrednjih Predalpah, ki je bilo stoletja posrednik v prepletanju mediteranskih kultur s kulturami onstran Alp, dokler jih niso Rimljani podjarmili in asimilirali v prvem stoletju pr. n. št.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Italijanski standard predvideva uporabo enosmernega toka 3000 V, medtem ko avstrijski standard uporablja izmenični električni tok 15000 volt.
  2. ^ http://www.provincia.bz.it/agenzia-ambiente/acqua/situazione-laghi.asp
  3. ^ Benl, G.: Über Südtiroler Erdpyramiden und ihre Entstehung, v Jahrbuch des Vereins zum Schutz der Alpenpflanzen und -tiere, 31, München, 1966
  4. ^ Lunz, R.: Steinzeit-Funde von der Seiser Alm (Archäologisch-historische Forschungen in Tirol), 1982.
  5. ^ Brillante, G., De Marinis R.C.: La mummia del Similaun: Ötzi, l'uomo venuto dal ghiaccio, Padova 1998. ISBN 88-317-7073-X
  6. ^ raziskave so še v teku, glej na primer http://www.academia.edu/15972469/La_Cultura_di_Luco_Laugen_aggiornamenti_e_problemi_aperti
  7. ^ Marzatico, F.: Il gruppo di Fritzens-Sanzeno, v Die Räter/I Reti, Bolzano 1992

Glej tudi[uredi | uredi kodo]