Lokovška planota

Krajinska oznaka Lokovška planota je prisotna na zgodovinskih zemljevidih, v starih katastrih in ponovno v strokovnih gradivih, ki jih je leta 1998 izdalo Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Urad RS za prostorsko planiranje, ter novejših občinskih prostorskih aktih. Najpopolnejši sistematični popis slovenskih krajin deli ozemlje na pet osnovnih krajinskih regij, poimenovanih tudi krajinski tipi, ki se naprej delijo kot je v nadaljevanju primer Lokovške planote:

(4) Krajinska regija / Krajinski tip / Najširša krajinska enota: Kraške krajine notranje Slovenije

(4.1) Širša krajinska enota: Trnovsko-Nanoška planota

(4.1.1) Krajinska enota: Banjška planota: Najpomembnejše merilo za opredelitev enote je relief. Območje je opredeljeno kot enota zaradi geografske ločenosti od preostalega dela s Čepovanskim suhim dolom, ki zelo izrazito razmejuje Banjško-Lokovško planoto od Trnovskega gozda in Doline Soče.

(4.1.1.01) Krajinska podenota: Lokovška planota: Nekoč veliko bolj gol močno reliefno razgiban kraški svet vrtač in stožčastih vrhov je danes že močno zarasel in zaprt. Pričevanja o nekdanji kulturni krajini so majhne njivske površine na podzidanih terasah ali na reliefnih izravnavah, predvsem v dnu vrtač, danes večinoma spremenjenih v travnike in pašnike.

Popolnoma zakrasel svet Lokovške planote je reliefno zelo razgiban. Med stožčastimi vrhovi so globeli, vrtače, brezna in jame ter manjši kraški doli. V votlikavo kraško notranjost so odtekle vse vode, zato kljub namočenosti in dokaj enakomerni razporejenosti padavin preko celega leta tu ni površinsko tekočih voda. Razlog je v geološki sestavi tal, ki so iz apnenca in dolomita. Gozd, ki je pretežno smrekov in bukov, uspeva na plitvi ter skromni preperelini, in je zavetišče različnim divjim živalim.

Območje Lokovške planote sega v tri občine: v Mestno občino Nova Gorica, v Občino Tolmin in v Občino Kanal ob Soči. Krajevna skupnost Lokovec z vsemi tremi Lokovci pokriva večino Lokovške planote v novogoriški občini. Na vzhodu in jugu meji na Krajevno skupnost Čepovan, na jugozahodu na Krajevno skupnost Grgarske Ravne-Bate in na zahodu na Krajevno skupnost Banjšice, preostali zahodni in severni del pa meji z občino Kanal ob Soči in Tolmin. V celoti ali deloma se na Lokovški planoti nahajajo naselja:

• Mestna občina Nova Gorica: Lokovec, Čepovan (V in JV pobočje Č. dola), Banjšice (V območje), Bate (JV območje)
• Občina Tolmin: Kanalski Lom (V in JV območje), Grudnica
• Občina Kanal ob Soči: Kal nad Kanalom (J in V območje)

Banjško - Lokovška planota

Banjško planoto stopničaste plasti, ki se dvigajo nad Goriško ravnino in dolino Soče proti notranjosti, členijo na posamezne podenote: Banjšice, Lokovška planota, Čepovanski dol in Kraška polja (Grgarsko, Zagorsko in Ravniško). Na najnižji stopnji je Grgarsko kraško polje (kotlina), nad njim proti vzhodu sta precej manj izraziti Zagorsko in Ravniško polje, v smeri SV pa Čepovanski dol, "gotovo eden najizrazitejših suhih dolov na svetu sploh." (Melik, 1961, Geografski zbornik), ki je ločnica med Banjško-Lokovško in Trnovsko planoto. Banjšice so rahlo valovita travniška planota z odprtim razgledom proti jugu, severu in zahodu. Od tu se proti vzhodu površje stopničasto dvigne do reliefno močno razgibane zakrasele Lokovške planote. Podenoti Banjšice in Lokovška planota oziroma Banjško-Lokovška planota je najzahodnejši reliefno neenoten izrastek dinarskega višavja. Nekateri viri jo obravnavajo skupaj s Trnovskim gozdom, Nanosom in Hrušico, drugi s flišnim svetom Kambreškega, ki se dviga zahodno od Soške doline.

Nastanek planote

Z visoke Lokovške planote se površje strmo prevesi v geomorfološko posebnost tega območja – Čepovanski dol. Rob med njima poteka po kopastih vrhovih na nadmorski višini od 800 m do 950 m, ki si sledijo v smeri JZ-SV, in tvorijo tudi mejo med KS Lokovec in KS Čepovan. Čepovanska dolina je globoko vrezana v kraško planoto in izrazito obvisela nad dolino Idrijce, po njej pa ne teče noben vodotok. Mnenja stroke glede nastanka te doline so še vedno deljena. Po teorijah Melika (Melik, 1960) naj bi Čepovansko dolino izdolbla reka, ki je izvirala v južnem delu Julijskih Alp in je med Mostom na Soči in Solkanom tekla vzporedno s Sočo, svoje vode pa je zbirala v porečjih današnje Bače, Cerknice in Idrijce. Vzrok, da je ta rečna dolina danes suha, naj ni bil v pretočitvi Čepovanske reke zaradi vplivov tektonike, in naj bi se reka ob dvigu Trnovske in Lokovške planote prelila proti Tolminski kotlini.

Nastanek Banjško-Lokovške planote je posredno zapisan v članku Čepovanska dolina in njen nastanek, avtorice Jerice Mrak Pestotnik (Geografski obzornik, 1995, številka 3) ter članku Kraški izvir Mrzlek - njegovo zaledje in varovalno območje (dr. Peter Habič).

"Obilo vode, ki je potrebna za nastanek take doline, naj bi Čepovanska reka zbirala v porečjih današnje Bače, Cerknice in Idrijce. Po Melikovih izračunih naj bi rečna erozija trajala 5,5 milijonov let. Habič meni, da je glavni vzrok za nastanek in pretočitev Čepovanske reke tektonika. Reka naj bi se sprva zarezala v široko, uravnano površje, prekrito s peski in prodi. Dvig Trnovskega gozda in celotnega Lokovca pa naj bi povzročil pretočitev te reke k zastajajoči Tolminski kotlini in od tam po Soški dolini proti Solkanu. Manjše stopnje in police v dnu doline naj bi nastale z različnim dviganjem blokov po prekinitvi hidrografskih procesov. Najbolj značilna stopnja je nad Čepovanom, ob prečnem prelomu Avče-Dol. Habič se strinja z Melikovo razlago reke, ki naj bi vodo zbirala v porečjih današnje Bače, Cerknice in Idrijce. To naj bi potrdile tudi analize starejšega rečnega proda, ki so ga našli na dnu Čepovanske doline in na robnih policah v Lokovcu. Voda naj bi iz Idrijskega in Cerkljanskega hribovja prinesla kremenove prodnike, slabo zaobljene rožence in rdečkaste peščenjake. Omenjeni nanosi pa ne zanikajo možnosti, da je nekoč morda Soča tekla po Čepovanski dolini. Habič v nasprotju z Winklerjem meni, da je nagnjenost dolinskega dna proti severu in jugu posledica krajevnih erozijskih in korozijskih procesov. Govori tudi o izoblikovanju razmeroma širokega, ploskega dolinskega dna v osrednjem delu in ga povezuje z morfogenetskim preoblikovanjem neposredno pred pretočitvijo. Habič tudi primerja površja v ozkem hrbtu med Čepovansko dolino in dolino Trebuše. Hipsografske značilnosti so v tem delu precej bolj skladne z dnom Čepovanske doline in nagnjenost tega slemena je prav nasprotna, kot je nagnjenost Lokovca na drugi strani doline. Morfološka analiza slemena med Čepovansko dolino in Trebušo je pokazala, da pripada površje slemena v višinah nad 850 m v resnici eni od teras Čepovanske reke, ki je pred intenzivnejšim poglabljanjem izdelala širše dno v severnem delu med Lokovcem in Trebušo. O takšni naravi površja v višinah med 800 in 850 m priča tudi obsežen nanos rečnega proda, ki je ohranjen v Lokovcu v kraško preoblikovani pokrajini ustrezne erozijske terase. Sleme med Čepovansko dolino in Trebušo je v tej dobi predstavljalo dolinsko dno pritokov Čepovanske reke ob severnem vznožju Trnovskega gozda. V smeri proti Lokvam in Velikemu Vrhu (1185 m) so ohranjene nad Lazno višje terase oziroma nivoji, ki se ujemajo s tistimi v Lokovcu. ... Pri Čepovanu prehajajo pobočja proti Lokovcu v skladovit mikritni in oolitni apnenec z vložki apnenčeve breče. Vzporedno s tem pasom se vleče iz Trnovskega gozda pas s skladovitim mikritnim in oolitnim apnencem in se nadaljuje proti Kalu nad Kanalom."

Na Banjšicah so triasne, jurske in kredne kamnine razmeroma dobro prepustne in izdatno zakrasele. Nekoliko manj propusten je zgornjetriasni dolomit, v katerem je zlasti okoli Čepovana nekaj manjših izvirov, ki napajajo kratek površinski Čepovanski potok, ki ponikne preden doseže apnence. Kjer so dolomiti bolj predrti, ponika padavinska voda neposredno v zakraselo podlago. Na flišnih kamninah je razvita površinska hidrografska mreža. Zaradi karbonatnih vložkov v flišu se ponekod pojavlja lokalna kraška cirkulacija ter majhni kraški izviri. Površinske vode s fliša pri Ravnici in zahodno od Grgarja ponikajo v Grgarski kotlini. Pri Batah je manjša občasna ponikalnica, več kratkih površinskih potokov je tudi na Banjšicah. V zahodnem flišnem obrobju Banjške planote so površinske vode izoblikovale številne grape.

"Severni del Lokovške planote prečkata dve globoki kraški depresiji, ki kažeta izrazito smer sever-jug. Vzhodno korito tvori depresija Draga-Špilenca-Čerček-Na Prevalu in je dolgo okoli 5 km s širino le nekaj 100 metrov. Njegova najgloblja točka je na n.v. 788 m. Zahodno korito se začne pri n.v. 981 m vzhodno od Korena, prehaja vzhodno od točke z n.v. 931 m in sega južno čez Na Levpah z najglobljo lego na n.v. 888 m. Te vdolbine brez odtoka so pogreznjene do 200 m v površje. Potek teh kotanj se zelo presenetljivo ujema z že omenjenimi motnjami, za katere se domneva tudi, da je do njih prišlo v obdobju po nastanku stare krajine. Zato je smiselno domnevati, da je bila na mestih, kjer je bila kamninska struktura bolj zrahljana, še posebej intenzivna kraška erozija in povzročila nastanek teh podolgovatih uval, katerih smer je bila odvisna od prelomov. Vzhodna kraška globel vsebuje na več mestih v nedrju svojih vrtač ostanke augenštajnskega prodnega pokrova, ki se je, sodeč po višje ležečih ostankih teras, kasneje pogreznil do globine več kot 100 m. To je nasprotje naplavin, ki drsijo po pobočjih Čepovanske doline. V kraških depresijah s širokim dnom in njihovimi ostrimi krivuljami lahko vidim kraške hidrografske ekvivalente "fluvialne" erozije, ki je ustvarila Čepovanski dol in globlje zarezane, novejše doline. Predvidevam, da so se tako obsežne kotanje lahko razvile le v zelo dolgem časovnem obdobju, s stranskim širjenjem površinskih oblik, ki jih je ustvarila kraška erozija, in združevanjem vrtač, ki so nastale v manjše ali večje depresije. Kraška erozija, ki se je začela kasneje na mlajših območjih (npr. dno Čepovanske doline), ne ustvarja več tako globokih in velikih kraških oblik (uvali in lijaki), kot jih srečamo na območju stare pliocenske planote. Omenjena dva velika uvala, ki sta bližje dnu te mladopliojske doline kot bolj oddaljena depresija Na Levpah, nista bila poglobljena do enake globine kot "fluvialna" dolina Čepovan. Iz mojih navedb je razvidno, da so na kraških planotah poleg zrele, fluvialne Čepovanske doline tudi znaki zgodnjega zrelega krasa, ki je pustil svoje mlajše poteze na pozno zreli pokrajini prejšnje epohe. Ti se na posebej izrazit način pojavijo vzdolž prelomov."(vir: dr. Winkler.)

Vpogled v grafiko geologije območja preko prostorskega in geografskega informacijskega sistema občin (GIS) PISO omogoča poiskati mikrolokacije geoloških pojavov (fosili, geomorfološki pojav, gradbeni pojav), geoloških meja in tektonskih struktur (prelomnice so pretežno v smeri SZ-JV), ipd. O terenskih geoloških raziskavah območja v začetku 20. stoletja sta pisala dr. Kossmat in dr. Winkler.

Hribovje Lašček, Planota Lašček, hrib/vrh Lašček

Lašček, poimenovanje območja in enega od dveh najvišjih vrhov na planotah med Sočo, Idrijco in Čepovanskim dolom, najdemo v Franciscejskem katastru za Lokovec iz leta 1822 z imenom Laszeh. V virih dežel predhodnic sedanje Italije, Avstrije in Slovenije je kasneje z imeni Vlatzek (Illyria 1829-1835), Lašček, Vlazeh, Vlazek, Lascek, Lascik, Laschek in Monte Lasce. Franc Krašan, botanik in terenski raziskovalec, je leta 1868 objavil Poročilo o ekskurziji v hribovje Lašček med Kanalom in Čepovanom v obdobju med 5. in 8. avgustom 1867, v katerem pojasni, da je raziskoval celotno območje Lokovške planote in okolice (Čepovanska dolina z obema pobočjema do Trebuše, Banjšice s pobočjem do Grgarja, Kanala in ob levem bregu Soče do Kala), uporablja pa takrat uradno poimenovanje območja Lašček (Lašček Gebirge - Gorovje Lašček). Leta 1915 je izšel Geografski terminološki slovar. V njem je zapisan strokovni termin samostojne geografske enote Planota Lašček, prevedeno: Lašček, Planota Lašček, Laščkova planota (v italijanščini Altipiano del Laschek, Lascik, Pianoro Lascek). "Po tem najvišjem vrhu (1072 m) na vsej planoti nad majhno vasico Lokovec se imenuje kraška planjava, katero od planote Trnovski gozd deli Čepovanski dol. Planota Lašček je na levi strani od Svete Lucije (danes Most na Soči) do Solkana obdana z dolino Soče, na desni pa z dolino Idrijce in s Čepovansko dolino. V povprečju je visoka 1000 m in skoraj brez rastlinstva. Zaključi se s Sveto goro (682 m) nad Solkanom, ki dominira vsej Goriški ravnini, kateri predstavlja glavno severno obrambo." V tem Geografskem terminološkem slovarju Banjška planota ni omenjena, navedeni so kraji in hrib v soseščini Planote Lašček: Čepovan, Trnovo, Sveta gora, Gorica, Gradiška.

Henrik Tuma (1858–1935) je v letih 1925–1926 v Geografskem vestniku objavil več člankov, oprtih na dolgoletna raziskovanja, o geografsko utemeljenih razlagah krajevnih imen. Za Lašček (»1070 m na Kalski planoti nad Čepovanom«) je napisano: LASTA morfologično pomeni hribe ali gore, ki so »sestavljene iz skladastega pečevja« in »na lahko naklonjene plošče gole peči«. "Lašček je posebno goriško ime po laštastih kamenitih krajih in ne od lazov, ki so po gozdnatih tleh."

Hribi na Lokovški planoti

Tisočaki

Vsi vrhovi nad 1000 metri nadmorske višine na območju med Goriško ravnino, Soško dolino, Dolino Idrijce, Dolino Trebuščice, Čepovanskim dolom in Grgarsko kotlino, so na Lokovški planoti: Lašček (1071 m), Veliki vrh (1071 m), Senebik (1059 m), Ojstrica (1042 m), Nemšček (1034 m), Srednji vrh (1031 m), Štosovec (1027 m), Špile (1020 m), Kušnik (1008 m) in desetina še neimenovanih vrhov.

Ledinsko ime B. Senvik (Območje Senvik), kakor je danes poimenovan tisočak Senebik, se prvič pojavi na zemljevidu Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787.

Hribi

Rojčev vrh (993 m), Pirce (908 m), Učje (944 m), Duga (912 m), Murnov Košac (948 m), Koprivnik (951 m), Senčin (969 m), Špik (921 m), Komeščin (932 m), Rojčev vrh (972 m), Smrdikovec (899 m), Berbik (859 m), Kalski breg (945 m), Bezlajci (931 m)

Vrhovi mitske krajine

Na območju Lokovca in sosednjih vasi na Banjško-Lokovški planoti so še ohranjene nekatere naravne lokacije, ki omogočajo prepoznavanje mitske krajine. Ena od "glav" starovercev je Črna glava (826 m), vrh na južnem robu Lokovške planote, na tromeji krajevnih skupnosti Lokovec, Grgarske ravne-Bate in Čepovan. Na tem vrhu in na bližnjima Peščeni glavi ter Volniku naj bi nekoč ležali trije obredni kamni, t.i. "kačje glave" (več glej podpoglavje Mitska krajina in staroverstvo v članku Lokovec)

Planinske, pohodniške, peš in tematske poti ter steze

Lašček (1071 m): planinska pot , uhojene steze - pešpoti (vodič Pešpoti na Goriškem: Pot na Lašček skozi Novo mesto - št.12/str.28, Pot na Lašček skozi Reštelo - št.13/str.30, Krožna pot na Lašček - št.14/str.32; vir: EU projekt Walking people - Nikoli ni prepozno začeti s hojo)

Veliki vrh (1071 m): uhojena steza - krožna pohodniška turistična pot

Tematska učna in doživljajska pot KUJ.ME med točkami tehniške dediščine ožje Goriške z vozliščem v Lokovcu (Center tehniške dediščine KUJ.ME). Točke povezujejo doživetja in iskanje odgovorov o vpetosti kovanja kot ene najstarejših človekovih kompetenc v razvoj obrti in industrije. Kovač povezuje vse deležnike tematske poti po petih občinah: Mestna občina Nova Gorica (Kulturno turistično društvo Lokovec - razstava Sto meštirjev ena sama mižerija, Kovaški muzej, kulturna zapuščina na prostem), Občina Brda (Zavod za turizem, kulturo, mladino in šport Brda - Šmartno, Briška hiša: Zbirka dediščine lokalnih kmetij), Občina Šempeter pri Gorici (Šolski center Nova Gorica, Biotehniška šola Šempeter - stalna razstava Od zrna do slamnate strehe), Občina Renče-Vogrsko (kulturni dom Bukovica - stalna razstava Industrijska dediščina in obrti v občini Renče - Vogrsko) in Občina Miren - Kostanjevica (KTD Zarja Bilje - tradicija Opekarniški dnevi).

Tematska kolesarska Pot tradicije in gozda povezuje Lokovško planoto, Čepovanski dol in Trnovski gozd.

V Zgornjem Lokovcu v Špilniku sta ob večnamenskem objektu (Dom krajanov, včasih Zadružni dom, Lokovec 205a) počivališče ter informacijska točka za kolesarje in pohodnike.

Uporabniki uporabljajo planinske poti na lastno odgovornost (Zakon o planinskih poteh)./ Users use mountain trails at their own risk (Mountain Trails Act)./ Gli utenti utilizzano i sentieri di montagna a proprio rischio (La legge sui sentieri di montagna)./ Planinske staze korisnici koriste na vlastitu odgovornost (Zakon o planinskim stazama).

Zgodovina

Arheološka najdišča na Lokovški planoti

V arheološki kataster Slovenije so vpisani:

• Senebik: Na zahodnem pobočju hriba Senebik (1059 m) v Gorenjem Lokovcu je bila najdena dvoramna bronasta fibula. Prva omemba: Mlinar M., Žbona Trkman B., 2008, Banjška planota in Trnovski gozd v luči najnovejših arheoloških najdb, Goriški letnik 32, 9–22
• Grudnica: Arheološko območje Gradec, utrdba. Kamnita groblja na vrhnjem platoju vzpetine je morda ostanek neke utrjene postojanke, ki je nadzirala prehod od doline Čepovana na Most na Soči. Območje ni raziskano. Obdobje: srednji vek, novi vek.
• Levpa - Arheološko najdišče Grad: Prazgodovinsko gradišče z delno ohranjenim obrambnim okopom na jugozahodni strani, poselitev je možna tudi zunaj njega. Rimskodobna naselbina je dokazana na vrhnjem platoju hriba. Datacija: pozna bronasta doba, železna doba, rimska doba. Je spomenik lokalnega pomena.
• Kanalski Lom - Arheološko najdišče V Glavi: Naselbinski sledovi so vidni v terasiranju, še ohranjenem suhem zidu za obrambo na zahodni strani in v najdbah prazgodovinske lončenine na površju. Datacija: prazgodovina.
• Kal nad Kanalom - Gradišče Na gradu pod Zabrdom: Prazgodovinsko gradišče z ohranjenim obrambnim sistemom je izjemno zaradi svoje lege. S sondiranjem je dokazana poselitev v starejši železni dobi. Je spomenik lokalnega pomena

• Kal nad Kanalom - Arheološko območje Ograjenca: Glede na izročilo, ki govori o najdbi bronaste plastike in bližino arheološkega najdišča na Gradcu, gre za domnevno rimskodobno grobišče.

• Kal nad Kanalom - Arheološko najdišče Gradec: Naselbinski kulturni sledovi so na platoju Vrh Gradca dokazani s sondiranjem, prazgodovina je zanesljiva, antično obdobje manj. Glede na toponim je mogoče domnevati tudi srednjeveške ostaline. Je spomenik lokalnega pomena.

Težko, da bi bila v preteklosti Goriška komunikacijsko povezana s predalpskim hribovjem in naprej s Kranjsko le po dolini Soče. Na zgodnjo prisotnost človeka na Banjški in Lokovški planoti opozarjajo stara imena krajev, ledin in višin ter cerkvenih patrocinijev. Na morebitno utrdbo utegne opomniti tudi hrib z značilnim imenom Lašček, je leta 1974 v Arheološkem vestniku (Banjška planota - arheološka terra incognita?) zapisal Franc Truhlar. Okoliščina, da so v kamnolomu ob cesti od Grgarja proti Čepovanu leta 1889 našli zakladno najdbo 17 bronastih srpov (hrani Museo Civico v Gorici, Italija), da je bila leta 1994 na JV delu Banjšic na meji z Lokovcem med vzpetinama Smrdikovec in Volnik najdena bronasta plavutasta sekira, da je bila na območju zalednih barak iz 1. SV pod vzpetino Biškovec V od zaselka Podlešče leta 1997 najdena prazgodovinska sekirica, na hribu Senebik v Gornjem Lokovcu pa je bila najdena dvoramna bronasta fibula, nakazujejo, da je bil na planoti Lašček/Lokovec človek prisoten že v pozni bronasti dobi (9. do 6. stol. pr.n.š.) in da je uporabljal prehod med Goriško/Vipavsko in Tolminsko/Idrijsko čez Čepovanski dol in okoliške planote. Ni dokazov, da bi se tu že takrat naselil.

Narava

• Botanične posebnosti - dve redki rastlini: Na podlagi dolgoletnih terenskih opazovanj in upoštevanja relevantne literature je verjetna nesamoniklost nekaterih semenk v flori Slovenije, tako vrst Saxifraga granulata in Thlaspi caerulescens. Saxifraga granulata, ki jo domačini poznajo kot gorski nagelj, je v zahodni Sloveniji znana na dveh lokacijah (Trenta, Lokovec), alpska penica (Noccaea caerulescens) pa v vsej Sloveniji le na enem samem nahajališču (Lokovec). Navedena nahajališča so nastala kot posledica vojaških aktivnosti med 1. svetovno vojno.
• Na Lokovški planoti rastejo nekatere v Sloveniji zavarovane domorodne rastlinske vrste: brstična lilija, navadna ciklama, nepravi sršaj, venerini lasci, alpska možina, navadna obročnica, teloh
• Planota je danes 80% pokrita z gozdovi in se zarašča. Gozdnata je bila tudi v preteklosti. Na vojaškem zemljevidu Illyria 1829-1835 je označen Lokovški gozd - Loccavizer Wald. Na pojavnost gozda na dinarskem svetu Lokovške planote vplivajo različni kraški pojavi, na njegov videz in kakovost pa tudi naravni pojavi. Lokovški jelovi, smrekovi in bukovi gozdovi odražajo posledice žledolomov, vetrolomov ter škode zaradi lubadarja, ki so območje prizadele v zadnjem desetletju. Zaradi vse manj paše in košnje se po drugi strani zaraščenost povečuje. Listja se ne spravlja več, nekdanje urejene gozdne poti so zamenjale vlake za težko gozdno mehanizacijo, gozdovi postajajo neprehodni. Na Lokovški planoti padavinske vode odtečejo v podzemlje, zato tu gozd bistveno prispeva k ohranjanju kakovostnih podzemnih voda ter s tem pitne vode.
• Borova nasadba je nasad črnega bora na pobočju pod cesto v Spodnji Lokovec nad Čepovansko dolino. Obsega 35 ha. Osnovan je bil konec 19. stoletja na opuščenih pašnikih. V njem se je v preteklosti intenzivno smolarilo, na kar nas opozarjajo velike, za smolarjenje značilne rane na deblih, ki so svojevrstna naravna "forma viva". Zaradi revne sestave tal in skromnih padavin se na zdaj že več kot stoletnih borovcih občasno pojavljajo obolenja in s tem so povezani načrti za pomlajevanje nasadbe. Znana je civilna pobuda za izločitev dela gozda črnega bora zaradi njegovega posebnega pomena iz rednega gospodarjenja in za njegovo zaščito.
• Naravne danosti omogočajo bivanje različnim prostoživečim živalskim vrstam. Delijo se na zavarovane vrste (rjavi medved, volk, krokar, male zveri, ujede) in divjad (divja svinja, navadni jelen, navadna lisica, jazbec, kuna, poljski zajec, siva vrana). Človek je z divjimi živalmi in lovom povezan od pradavnine. V imenu in za zaščito splošnega interesa družbe za prostoživeče živali v Sloveniji skrbi Lovska zveza društev. Območje Lokovške planote kot lovišče spada pod Lovsko družino Čepovan, ki opravlja funkcije pregledništva, čuvanja, odstrela, hranjenja, odpravljanja škode, zasajanja krmnih površin, čiščenja in vzdrževanja gozdni poti ter izobraževanja. Kot podvrsta lova šteje tudi ptičarstvo.
• V eKatastru jam je vpisanih in opisanih skoraj 20 različno velikih, dolgih in globokih kraških jam in brezen na Lokovški planoti. Nobena od njih ni odprta niti urejena za ogled. Vse jame in brezna še niso odkrita. Najobsežnejša raziskava in popis jam je bil izveden med 1. svetovno vojno za potrebe vojaških zavetišč. Leta 1921 je Planinski vestnik objavil strokovno poročilo Pavla Kunaverja, Jame na Trnovskem gozdu in na planoti Lokovec. Kunaver je bil pomemben član posebne vojaške skupine za raziskovanje jam, ki je s pomočniki med prvo svetovno vojno preiskal in popisal 106 jam na planoti Lokovec in na zahodnem delu Trnovskega gozda ter o tem pisal in objavljal.
• Kot objekt jutrišnje naravne dediščine se Banjška planota predlaga za naravno vrednoto zaradi površinske geomorfološke zgradbe (tipična visoka kraška planota). Stroka omenja kot novo območje jutrišnje naravne dediščine, kjer bi bile smiselne še dodatne raziskave in zbiranje podatkov o morebitni botanični in zoološki dediščini, saj že obstajajo nekateri argumenti in podatki, predvsem geološki in geomorfološki, zelo zakrasel, vrtačast svet v katastrski občini Lokovec (kar 45 vrtač/km2; Perko, D., Orožen-Adamič, M. 1998) - torej bi bil predlagan tip naravne dediščine: 4.1 površinska geomorfološka vrednota 4.1.1 kraška površinska oblika 4.1.1.11 vrtača.

Glej tudi

• Seznam vrhov v Sloveniji
• Lokovec
• Enciklopedija Slovenije
• Geografija Slovenije
• Geohub

Zunanje povezave

Zemljevidi:

• Geopedia - interaktivni spletni atlas in zemljevid Slovenije
• Naravovarstveni atlas

Ostalo:

• Glasilo PRO LOKO, ISSN 1854-0937, 2002-2023, Kulturno turistično društvo Lokovec
• Zgodovinske črtice iz poknežene grofije Goriške in Gradiške