Lokovec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za druge pomene glej Lokovec (razločitev).
Lokovec
Lokovec is located in Slovenija
Lokovec
Lokovec
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°3′6.87″N 13°45′50.12″E / 46.0519083°N 13.7639222°E / 46.0519083; 13.7639222Koordinati: 46°3′6.87″N 13°45′50.12″E / 46.0519083°N 13.7639222°E / 46.0519083; 13.7639222
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Goriška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Nova Gorica
Površina
 • Skupno 19,88 km2
Nadmorska višina 913,1 m
Prebivalstvo (2017)[1]
 • Skupno 279
 • Gostota 14 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 5253 Čepovan
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Na skrajnem vzhodnem in najvišjem delu Banjške planote, tik ob robu nad Čepovansko dolino, se v ozkem pasu razprostira Lokovec. Ena izmed najdaljših in najbolj prostranih slovenskih vasi z manjšimi zaselki in samotnimi domačijami združuje tri Lokovce: Dolenji, Srednji in Gorenji Lokovec. Popolnoma zakrasel svet Lokovca je reliefno zelo razgiban, poln globeli, vrtač in brezen. V votlikavo kraško notranjost so odtekle vse vode, zato kljub veliki namočenosti in dokaj enakomerni razporejenosti padavin preko celega leta tu ni površinsko tekočih voda. Razlog je v geološki sestavi tal – apnencu in dolomitu. Gozd, ki je pretežno smrekov in bukov, uspeva na plitvi ter skromni preperelini in je zavetišče najrazličnejši divjadi.

Ozemlje Lokovca sovpada s krajevno skupnostjo Lokovec in zavzema skrajni severni del občine Nova Gorica. Njena površina znaša 19,9 km2. Na vzhodu in jugu meji na KS Čepovan, na jugozahodu na KS Grgarske Ravne-Bate in na zahodu na KS Banjšice, preostali zahodni in severni del pa že predstavlja mejo z občino Kanal ob Soči in Tolmin. ZNAČILNOSTI RELIEFA Banjška planota je najzahodnejša planota visokega kraškega roba. Ker je po svojih značilnostih nekje vmes med visokimi in nizkimi kraškimi planotami, jo nekateri obravnavajo skupaj s Trnovskim gozdom, Nanosom in Hrušico, drugi pa s flišnim svetom Kambreškega, ki se dviga zahodno od Soške doline.

Banjšice so svojevrstna pokrajina. Označuje jih relief z zaporedjem reliefnih izravnav oziroma stopnic, ki se na jugozahodni strani postopoma dvigajo k osrednjemu delu Banjške planote.(3) Planota je v glavnem apneniška, vendar jo ponekod prekriva tanka plast fliša. Najobsežnejše flišne zaplate so v osrednjem delu, zato je ta del razgiban v hribovje, valovit in manj zakrasel. Pokrajina planote je tukaj zelo ravninska in travnata.(4)

Vzhodni del planote, kjer se nahaja Lokovec, se bistveno razlikuje od njenega preostalega dela. Območje karbonatnih kamnin je namreč izrazito zakraselo. Tu gre za nekoliko višji kraški svet, ki je reliefno zelo razgiban. Tipična kraška uravnava je namreč prepredena s stožčastimi hribčki in z na gosto posejanimi vrtačami, številnimi brezni in jamami ter manjšimi kraškimi doli.

Planotast svet Lokovca se nahaja v višinah nad 800 m. Le nekatere vrtače na vzhodu in jugu ter skrajni jugovzhodni del segajo pod 800 m. Tu se na 753 m n.m. nahaja najnižja vrtača. Južni del območja, kjer leži Dolenji Lokovec, ter skrajni vzhodni del, ki je vzporeden Čepovanskemu dolu, se nahajata na nadmorski višini 800 do 900 m. Posamezni kopasti vrhovi se dvigajo nad omenjenim pasom. Nadmorske višine reliefa od juga proti severu in od vzhoda proti zahodu postopoma naraščajo. V zahodnem in severnem delu tako Lokovec doseže najvišje nadmorske višine, ki znašajo od 900 do 1071 m. Na tem osrednjem hrbtu Lokovca se najbolj dvigata Veliki vrh in Lašček (oba visoka 1071 m). Vrhovi, ki segajo nad 1000 m, so še Senebik (1059 m), Ojstrica (1042 m) in Srednji vrh (1031 m).

Z Lokovca se planota proti vzhodu strmo prevesi v Čepovansko suho dolino. Rob med njima poteka po kopastih vrhovih na nadmorski višini od 800 m do 1000 m, ki si v smeri J-S sledijo: Benškarjev vrh (917 m), Rojčev vrh (993 m), Murnov Košac (948 m), Koprivnik (951 m), Špik (921 m) ter tvorijo mejo KS Lokovec s KS Čepovan. Vir: Urška Povšič: Geografske značilnosti Lokovca, Pro loko Lokovec 2008

Kulturne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • V Lokovcu se nahaja kovaški muzej. V tem kraju so kovači zasloveli s kovanjem žebljev, svedrov in raznih rezil, od katerih je bil najbolj znan t. i. fouč.

OGLARSTVO V LOKOVCU Lokovec povezujemo predvsem s kovaštvom, oglarstvo pa je bila v preteklosti tista panoga, ki je zaznamovala kraj. Prav oglarji naj bi bili prvi naseljenci, ki so na to območje prišli v času razcveta fužinarstva, ko so tu rasli mogočni bukovi gozdovi in ko je bila potreba po oglju velika. Prvi prišleki naj bi prišli iz Lokavca pri Ajdovščini in po njih naj bi kraj dobil tudi ime. V 17. stoletju pa vse do konca 18. stoletja so okoli Hublja rasle številne fužine in požirale velike količine oglja. Tako so ljudje iz Vipavske doline iskali primerne gozdove za namen izkoriščanja lesa oz. pridobivanja oglja. Drugi oglarji naj bi prišli s Trnovega, nekateri pa iz Furlanije. Ob kopiščih so postavili oglarske barake – kolperje, ki so postali njihova začasna bivališča. Ker so tu ostajali večji del leta, so si v bližini kopišč začeli graditi kamnite hiše, ki so jim postale njihov novi dom. To je botrovalo temu, da je vas dobila tako razloženo naselitveno strukturo, ki jo lahko opazimo še danes. Med 17. in 18. stoletjem je bilo fužinarstvo v polnem razmahu tudi na Gorenjskem, pepeliko pa so uporabljale glažute v Trebuši in na Trnovski planoti. V začetku 19. stoletja je močno izkoriščanje gozdov za potrebe oglarstva privedlo do tega, da je bilo avstrijsko cesarstvo primorano sprejeti določene zaščitne ukrepe. Fužinam in glažutam je prepovedalo uporabo oglja in pepelike, tako da so morale številne prenehati z obratovanjem. S tem pa oglarstvo v kraju ni povsem zamrlo. Z razvojem kovaštva so se potrebe skrčile na delovanje malih kovačij in na prodajo v mestu. Avstrijska oblast jim je dala dovoljenje za kuhanje in prodajo, kasneje, za časa Italije, pa se varovanju gozdov ni toliko posvečalo.(1) Vsak kovač, ki je koval na debelo, je tako za svoje potrebe pripravil in skuhal eno ali dve kopi letno. Tisti, ki niso kovali in so imeli več gozda pa jim je oglarstvo prinašalo najpomembnejši dodatni zaslužek. Pri njih se je oglje kuhalo vse leto. Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v Lokovcu kovaštvo cvetelo, so se tudi potrebe po oglju povečale. Malodane vsak kovač je pripravljal svojo kopo. Z združevanjem kovačev v zadrugo in kovanjem v skupni kovačnici ter z uporabo koksa so se potrebe zmanjšale. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je oglarstvo v kraju precej zmanjšalo. Vir: Pri nas so žgali oglje – DONESKI K OGLARSTVU V ZAHODNI SLOVENIJI, KTD Lokovec 2011

Cerkev sv. Petra in Pavla stoji v Srednjem Lokovcu, približno sredi župnije na nadmorski višini 875 m. Sezidana je bila leta 1800, kakor kaže letnica, ki je vklesana na kropilnem kamnu ob vhodu v cerkev, torej kakšnih dvesto let po tem, ko Srednjeveški urbarji za Slovenijo datirajo naseljenost tega območja. Iz tega je moč razbrati, da je bila takrat skupnost že oblikovana in da so se pojavile potrebe po duhovni oskrbi. Poleg tega je bila skupnost sposobna vzdrževati duhovnika (vikarja), kar je bil takrat pogoj za duhovno oskrbo. Upravno je to območje spadalo v Goriško okrajno glavarstvo (leta 1868), sodniško pa pod okraj Kanal. V cerkvenem pogledu pa je to območje spadalo pod nadškofijo v Gorici. Cerkev v Lokovcu je 5. julija 1825 goriško-gradiščanski škof Jožef Walland posvetil svetima apostoloma Petru in Pavlu, ki godujeta 29. junija. Cerkev je bila sprva kaplanija, nato vikariat kanalske župnije, v župnijsko cerkev je bila povišana 17. septembra 1936. Masivno zgradbo sestavljajo in si v vzdolžni osi sledijo zvonik, pravokotna cerkvena ladja in tristrano zaključen prezbiterij z močno posnetimi robovi. Na desni strani prezbiterija stoji še zakristija. Cerkev ima vzhodno geografsko lego. Zidana je z grobim apnenčastim kamnom in drugim poroznim materialom. Temeljito je bila restavrirana leta 1931, deloma pa leta 1958 oz. leta 1961. [2]

NOB[uredi | uredi kodo]

Na območju Lokovca se je sredi leta 1942 razvilo močno narodnoosvobodilno gibanje. Po kapitulaciji Italije so tu delovala okrožna in okrajna vodstva političnih organizacij, gospodarske komisije in enote narodne zaščite. V Lokovcu je bila 5.4.1944 ustanovljena Tržaška garibaldinska brigada. Na tem področju so se partizani pogosto spopadali z nemškimi enotami, ki je v kraju marca 1945 postavil svojo postojanko. Od aprila 1943 do začetka aprila 1945 so okupatorji v Lokovcu požgali več kot 100 poslopij, veliko prebivalcev pa odpeljali v koncentracijska taborišča.[3]

Spomeniki[uredi | uredi kodo]

V Dolenjem Lokovcu, nedaleč od domačije pri Podhribu, stoji piramidasti spomenik, posvečen narodnemu heroju Darku Marušič-Blažu, ki je v tem kraju padel 17. novembra 1943. Tako se tega dogodka spominja Bruno Šuligoj. ŽIVA PRIČA SPOMINA Debela snežna odeja je prekrivala pokrajino. V sončnem jutru nekaj po deseti uri so po zgazeni poti do Podhriba prišli trije partizani, med njimi Darko Marušič-Blaž, ki ga domačini niso poznali. Potrkali so na vrata in domače prosili, če se pri njih lahko odpočijejo. Skupaj s svojo puško je Darko legel na krušno peč, ostala dva partizana pa sta se izmenjavala na straži. Okoli dveh popoldne je precej številčna nemška patrulija prišla po stari cesti iz Dolenjega Lokovca in za ovinkom nad Bančinovo domačijo zavzela položaje. Še preden jih je stražar opazil, so vse skupaj presenetili streli, uperjeni v Podhribarsko hišo. Bruno in njegov oče, ki sta bila v izbi, sta pokukala skozi okno ravno v trenutku, ko je v hišo priletela granata. Razdejala je steno in se ustavila pri peči. V izbi se je zaprašilo in umaknila sta se v kuhinjo. Takrat pa je druga granata odbila širok lesen dimnik, ki je stal nad domačim ognjiščem. Domači so se skrili v kovačijo, ki je bila nekaj stopnic niže, da bi tako imeli kritje. Darko in njegov soborec pa sta stekla za hišo, zagazila v debel sneg in se začela vzpenjati navkreber. Izbira smeri je bila očitna napaka, tako da sta bila lahka tarča sovražnika. Drugi partizan se je skril v hlev in se zakopal v listje. Tudi v to poslopje je priletela granata in jo je partizan, doma nekje iz Zavrha, začutil pri nogah. Na srečo ni eksplodirala, tako da je ostal živ. Ko so domači uvideli, da pred tako silovitim napadom nimajo kritja, so šli na plano. Stari oče, ki je znal nemško, je slišal vojake, ki so jih klicali k sebi. Kmalu zatem pa ga je v stegno zadela krogla, tako da se je po tleh privlekel do ceste. Mama Marička je v naročje prijela petletno hčer Elico, oče Janez in Bruno pa sta šla nekaj korakov za njima proti nemški patrulji. Ko so prišli do vojakov, so staremu očetu strgali hlačnico in ga za silo obvezali. Mamo z Elico so poslali naprej in ju porinili v Bančinovo močilo. Očeta so spraševali po banditih in ko jim ta ni dal želenega odgovora, so Bruna obrnili vstran in ga napotili proti domu. Komaj se je obrnil je že zaslišal strel in videl očeta, ki je ležal v krvi. Bosonog je tekel proti Bančin, saj doma ni bilo nikogar, h kateremu bi se lahko zatekel. Mama z Elico je v bolečini gorja tavala od soseda do soseda in se nekoliko umirila šele, ko je prišla k Bajnškarju. (Vir: Pro loko Lokovec 2007)

14. udarna brigada »Garibaldi – Trieste« je bila ustanovljena 5. aprila 1944 v Srednjem Lokovcu pri Hudajužnu na osnovi sporazuma med poveljstvom Garibaldinskih brigad v Italiji in poveljstvom 9. korpusa NOV Slovenije. Tržaška brigada je bila največja italijanska enota v sestavi korpusa in je predstavljala nadaljevanje antifašistične borbe, ki se je po zlomu fašizma in kapitulaciji Italije 8. septembra razvila v pravo narodno vstajo, ko je več tisoč prostovoljcev prihajalo v hribe, v partizanske vrste. Takrat so nastale prve večje italijanske partizanske enote, ki so sodelovale v bojih na goriški fronti (tako imenovana »Proletarska brigada«), na Krasu in v Slovenski Istri. Vir: Giacuzzo Ricardo, Pro loko Lokovec 2004

  • Spomenik posvečen prvi svetovni vojni
  • Spominska plošča, posvečena družini Šuligoj, pobiti s strani nacistov leta 1945.

Ljudje povezani s krajem[uredi | uredi kodo]

  • V Lokovcu je bil rojen koprski škof mons. Metod Pirih
  • Tomaž Bremec, modni oblikovalec

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2017". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2017. Pridobljeno dne 7. junija 2017. 
  2. ^ Janja Šuligoj: Sakralni objekti v Lokovcu, Pro loko Lokovec 2012
  3. ^ Enciklopedija Slovenije. (1992). Knjiga 6. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]