Kalijev karbonat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kalijev karbonat
Potassium Carbonate 2D structure.png
Potassium-carbonate-xtal-3D-SF.png
Potassium carbonate.jpg
IUPAC-ime kalijev karbonat
Druga imena dikalijev karbonat, pepelika, potaša
Identifikatorji
Številka CAS 584-08-7
PubChem 11430
RTECS število TS7750000
SMILES
InChI
ChemSpider 10949
Lastnosti
Molekulska formula K2CO3
Molekulska masa 138,205 g/mol
Videz bela higroskopna trdnina
Gostota 2,43 g/cm3
Tališče

891 °C, 1164 K, 1636 °F

Vrelišče

razpade

Topnost (voda) 112 g/100 mL (20 °C)
156 g/100 mL (100 °C)
Topnost netopen v etanolu, metanolu in acetonu
Nevarnosti
Varnostni list ICSC 1588
EU Index ni razvrščen
Glavne nevarnosti Hazard X.svg dražilno (Xi)
NFPA 704
NFPA 704.svg
0
1
0
 
R-stavki R22 R36 R37 R38
Plamenišče ni vnetljiv
LD50 1870 mg/kg (peroralno, podgana)[1]
Sorodne snovi
Drugi anioni kalijev bikarbonat
Drugi kationi litijev karbonat
natrijev karbonat
rubidijev karbonat
cezijev karbonat
Sorodne snovi amonijev karbonat
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Kalijev karbonat ali pepelika je bela sol s kemijsko formulo K2CO3. Topen je v vodi in netopen v metanolu.[2] Vodna raztopina je zelo alkalna. Nastaja na primer v reakciji kalijevega hidroksida (KOH) z ogljikovim dioksidom (CO2). Je zelo higroskopen, zato je v trdnem stanju pogosto moker. Uporablja se predvsem za proizvodnjo mila in stekla.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kalijev karbonat je prvi identificiral Antonio Campanella leta 1743. Je glavna sestavina pepelike, ki nastane po kristalizaciji lužine lesnega pepela in vinskega kamna. V preteklosti so ga proizvajali s praženjem pepelike v plavžu, kamor so jo dodajali za odstranjevanje nečistoč. Fin bel ostanek so imenovali biserni pepel. Postopek za pridobivanje kalijevega karbonata je izboljšal in leta 1790 patentiral iznajditelj Samuel Hopkins iz Filadelfije.

Sodobna proizvodnja[uredi | uredi kodo]

Kalijev karbonat se proizvaja industrijsko z elektrolizo kalijevega klorida. Med elektrolizo nastane kalijev hidroksid, ki se nato z ogljikovim dioksidom pretvori v kalijev karbonat:

elektroliza: 2KCl → 2K + Cl2
2K + 2H2O → 2KOH + H2
2KOH + CO2 → K2CO3 + H2O

Uporaba[uredi | uredi kodo]

V preteklosti se je uporabljal za proizvodnjo mila, stekla in porcelana.

Je blago sušilno sredstvo, ki se uporablja v primerih, ko druga sušilna sredstva, na primer kalcijev klorid in magnezijev sulfat, niso uporabna. Za kisle spojine ni primeren, primeren pa je za sušenje organskih reakcijskih zmesi, v katerih ena od komponent vsebuje nekaj kislih nečistoč. Primeren je tudi za sušenje nekaterih ketonov, alkoholov in aminov pred destilacijo.[3]

V azijski kuhinji se uporablja za pripravo priljubljenega travnega želeja, v Nemčiji pa pogosto namesto pecilnega praška za peko ingverjevega kruha in peciva.

V proizvodnji kakava v prahu se uporablja kot sredstvo za zmanjšanje kislosti kakavovih semen, ki hkrati poudari kakavovo aromo. Postopek je leta 1828 razvil Nizozemec Coenrad Johannes van Houten.

V proizvodnji medice in vina se včasih uporablja kot pufer.

Kalijev karbonat je tudi sredstvo za mehčanje trde vode.[4]

Uporablja se tudi kot sredstvo za gašenje požara, pripravo spajk in prehranski dodatek za živino in piščance, s katerim se uravnava potrebe živali po kaliju.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Potassium carbonate. Toxnet. Pridobljeno 21. februarja 2015.
  2. ^ A.V Kurzin (2002). Solubility of Potassium Carbonate and Potassium Hydrocarbonate in Methanol. Journal of Chemical & Engineering Data 47 (5). DOI: 10.1021/je020012v.
  3. ^ J. Leonard, B. Lygo, G. Procter (1998). Advanced Practical Organic Chemistry. Stanley Thomas Publishers Ltd.
  4. ^ L.M. Child (1832). The American Frugal Housewife.