Kalijev karbonat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kalijev karbonat
Potassium carbonate.svg
Potassium-carbonate-xtal-3D-SF.png
Potassium carbonate.jpg
Imena
IUPAC ime
kalijev karbonat
Druga imena
dikalijev karbonat, pepelika, potaša
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChemSpider
ECHA InfoCard 100.008.665
Število E E501(i) (sredstva za uravnavanje Ph, ...)
RTECS število
  • TS7750000
UNII
Lastnosti
K2CO3
Molska masa 138,205 g/mol
Videz bela higroskopna trdnina
Gostota 2,43 g/cm3
Tališče 891 °C (1.636 °F; 1.164 K)
Vrelišče razpade
112 g/100 mL (20 °C)
156 g/100 mL (100 °C)
Topnost netopen v etanolu, metanolu in acetonu
Nevarnosti
Glavne nevarnosti Hazard X.svg dražilno (Xi)
R-stavki (zastarelo) R22 R36 R37 R38
NFPA 704 (diamant ognja)
Flammability code 0: Will not burn. E.g. waterHealth code 1: Exposure would cause irritation but only minor residual injury. E.g. turpentineReactivity code 0: Normally stable, even under fire exposure conditions, and is not reactive with water. E.g. liquid nitrogenSpecial hazards (white): no codeNFPA 704 four-colored diamond
0
1
0
Plamenišče ni vnetljiv
Smrtni odmerek ali koncentracija (LD, LC):
1870 mg/kg (peroralno, podgana)[1]
Sorodne snovi
Drugi anioni kalijev bikarbonat
Drugi kationi litijev karbonat
natrijev karbonat
rubidijev karbonat
cezijev karbonat
Sorodne snovi amonijev karbonat
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C [77 °F], 100 kPa).
Sklici infopolja

Kalijev karbonat ali pepelika je bela sol s kemijsko formulo K2CO3. Topen je v vodi in netopen v metanolu.[2] Vodna raztopina je zelo alkalna. Nastaja na primer v reakciji kalijevega hidroksida (KOH) z ogljikovim dioksidom (CO2). Je zelo higroskopen, zato je v trdnem stanju pogosto moker. Uporablja se predvsem za proizvodnjo mila in stekla.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kalijev karbonat je prvi identificiral Antonio Campanella leta 1743. Je glavna sestavina pepelike, ki nastane po kristalizaciji lužine lesnega pepela in vinskega kamna. V preteklosti so ga proizvajali s praženjem pepelike v plavžu, kamor so jo dodajali za odstranjevanje nečistoč. Fin bel ostanek so imenovali biserni pepel. Postopek za pridobivanje kalijevega karbonata je izboljšal in leta 1790 patentiral iznajditelj Samuel Hopkins iz Filadelfije.

Sodobna proizvodnja[uredi | uredi kodo]

Kalijev karbonat se proizvaja industrijsko z elektrolizo kalijevega klorida. Med elektrolizo nastane kalijev hidroksid, ki se nato z ogljikovim dioksidom pretvori v kalijev karbonat:

elektroliza: 2KCl → 2K + Cl2
2K + 2H2O → 2KOH + H2
2KOH + CO2 → K2CO3 + H2O

Uporaba[uredi | uredi kodo]

V preteklosti se je uporabljal za proizvodnjo mila, stekla in porcelana.

Je blago sušilno sredstvo, ki se uporablja v primerih, ko druga sušilna sredstva, na primer kalcijev klorid in magnezijev sulfat, niso uporabna. Za kisle spojine ni primeren, primeren pa je za sušenje organskih reakcijskih zmesi, v katerih ena od komponent vsebuje nekaj kislih nečistoč. Primeren je tudi za sušenje nekaterih ketonov, alkoholov in aminov pred destilacijo.[3]

V azijski kuhinji se uporablja za pripravo priljubljenega travnega želeja, v Nemčiji pa pogosto namesto pecilnega praška za peko ingverjevega kruha in peciva.

V proizvodnji kakava v prahu se uporablja kot sredstvo za zmanjšanje kislosti kakavovih semen, ki hkrati poudari kakavovo aromo. Postopek je leta 1828 razvil Nizozemec Coenrad Johannes van Houten.

V proizvodnji medice in vina se včasih uporablja kot pufer.

Kalijev karbonat je tudi sredstvo za mehčanje trde vode.[4]

Uporablja se tudi kot sredstvo za gašenje požara, pripravo spajk in prehranski dodatek za živino in piščance, s katerim se uravnava potrebe živali po kaliju.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Potassium carbonate. Toxnet. Pridobljeno 21. februarja 2015.
  2. A.V Kurzin (2002). Solubility of Potassium Carbonate and Potassium Hydrocarbonate in Methanol. Journal of Chemical & Engineering Data 47 (5). DOI: 10.1021/je020012v.
  3. J. Leonard, B. Lygo, G. Procter (1998). Advanced Practical Organic Chemistry. Stanley Thomas Publishers Ltd.
  4. L.M. Child (1832). The American Frugal Housewife.